Nadaljevanje

2. del

a) Iz avtobiografije A. Šerka povzemam:
"To sem jaz, ki pišem to kroniko. Čudna mešanica ostrega intelekta in mehke sentimentalnosti, sem sangvinično koleričnega temperamenta, po naravi, značaju in zunanjosti pravi sin svojega očeta, seveda s to veliko razliko, da nimam prav nobenega smisla za pridobivanje denarja in za trgovske posle. Vsekakor sem podedoval nekaj duševnih potez od svojega starega očeta po materi Adolfa Obreze, ki se je tudi ukvarjal s kroniko svojega rodu. Kot deček sem bil izredno bujne fantazije in neugnane podjetnosti. Bil sem kolovodja vse cerkniške mladine in inspirator vseh njenih podjetij. V starosti osmih let sem že kadil težke cigare in pil žganje. Rad sem igral za denar, ki sem ga jemal materi iz zaklenjene omare. Še ne pet let starega so me dali v šolo, samo da me niso imeli cel dan doma. Učil sem se igraje in bil najboljši učenec cerkniške štirirazredne šole. Še ne deset let star sem vstopil leta 1889 v slovensko gimnazijo v Ljubljani (slovenske popolne gimnazije takrat Slovenci še niso imeli) in nadaljeval od petega razreda studije na nemški gimnaziji. Kot gimnazijec sem bil revolucionaren panslavist po eni plati, po drugi pa materialističen ateist. Za šolo se nisem dosti brigal in na lastno začudenje napravil leta 1897 maturo. Že zgodaj sem se začel zanimati za slovensko literaturo in si kot prvošolec iz lastnega prihranjenega denarja kupil "Poezije Franceta Prešerna". Že v nižji gimnaziji sem znal že skoro vse slovenske pesnike na pamet. V višjih razredih gimnazije sem koval zarote proti avstrijski državi in le slučajno ušel policijski pravici. S petnajstimi leti sem spoznal do dobrega gostilne, z osemnajstimi ženske. V jeseni leta 1897 sem inskribiral na graški univerzi medicino in se udal divjemu študentovskemu življenju. Še danes krožijo med dijaštvom legende o mojem takratnem početju. V stalnem konfliktu z nemškimi "Burschi" sem imel ponovno duele in kot osemnajstleten dečko izgubil kazalec leve roke. To je imelo za posledico, da me je poslal oče naslednjega leta na Dunaj. Tu sem se začel zanimati za filozofska vprašanja in se hitro odločen, preinskribiral na filozofsko fakulteto, kjer sem poslušal teoretično filozofijo. Začel sem čitati filozofska dela, poglobil se z vso silo v študij in leta 1903 promoviral za doktorja filozofije. Povleklo me je nazaj k medicini, specialno k psihiatriji. Oče me je uslišal in mi dovolil, da inskribiram znova medicino. In začelo se je zopet divje dijaško življenje, polito s krvjo in s pivom, življenje nešteto prekrokanih noči. Pri vsem tem sem pridno študiral in večino izpitov napravil z odliko. Promoviral sem leta 1909, meseca februarja. Po poroki sem se odpeljal v München na Bavarsko in vstopil ko volonter na kliniko slovitega psihiatra Emila Kraepelina. V Münchenu se mi je rodil edini sin Alfred. Po skoro treh letih, ko sem se posvetil neumornemu delu in študiju na kliniki, sem se leta 1912 preselil na Dunaj, kjer sem postal v kratkem klinični asistent na nevrološki kliniki profesorja Jauregga Wagnerja. Ves ta čas me je podpiral moj oče. Na njegovo željo sem moral žal prekiniti s študijem. Zapustil sem Dunaj in se preselil v Trst, kjer sem začel s privatno prakso. Prišel sem v Trst meseca marca leta 1914. Nato je izbruhnila svetovna vojna in odšel sem meseca novembra 1914, kot črnovojni zdravnik k vojakom. Na lastno željo sem bil prideljen artilerijskemu polku, ki je stal na rusko-avstrijski fronti na rusko - poljskem. Dve leti sem se potikal s svojim polkom po Galiciji in Podoliji, doživel strašne boje leta 1915 v Karpatih, pretrpel kot Slovan vse muke v času, ko se je šlo za definitivno usodo slovenskega naroda. Po veliki Brusilovi ofenzivi sem zapustil fronto in po različnih pripetijah prišel slednjič v garnizijsko bolnico v Graz, kjer sem prevzel nevrološki oddelek. Tu sem publiciral nekaj psihiatričnih razprav in se leta 1918 prijavil na univerzi v Pragi k habilitaciji za privatnega docenta nevrologije in psihiatrije. Vrnivši se iz Graza v Ljubljano, sem vstopil kot zdravnik v Jugoslovansko armado in služil tričetrt leta v garnizijski bolnici v Ljubljani. Meseca avgusta 1919 sem se habilitiral v Pragi. Po uzakonjenju rednega profesorja sem bil izvoljen za prvega dekana. V svojem življenju nisem našel kar sem mislil, da bom. Spekulativnega intelekta sem ostal kot filozof načelni skeptik; brez prave možnosti posvetiti se trajno klinični nevrologiji in psihiatriji sem izgubil pravi cilj svojega življenja. Zdi se mi, da bi bilo bolje, ko bi se bil docela posvetil filozofiji, za katero imam še največ smisla". (Delno skrajšan in slovnično nekoliko popravljen zapis).

b) Kaj so o prof. dr. Alfredu Šerku menili njegovi sodobniki:
    aa) prim. dr. Miroslav Hribar: "Kot zdravnika iz umobolnice so poznali pokojnega profesorja v najoddaljenejših vaseh. Med bolniki je bil priljubljen kakor malokdo. V bolnišnici je uvedel proste izhode za bolnike in s tem omilil občutek internacije in vrnil zavest svobodnega človeka. Za vsakega bolnika je našel pravo besedo in se skušal vživeti v njegovo psiho. Z veseljem so pričakovali njegovih vizit, ko pa so izvedeli za smrt svojega prijatelja, je zavladala po vseh oddelkih globoka žalost.
    bb) prim. dr. Bogomir Magajna: "Prvi med znanstveniki se je zamaknil v čudoviti svet alkaloidnega meskalina, ki ne obeta v bodočnosti samo važnega pripomočka v eksperimentalni psihologiji, ampak mimo katerega ne bo mogla tudi čista filozofija: saj odkriva ta alkaloid svet veličastnejši od sanj in svet, ki ga je mogoče istočasno, ko ga gledamo, kontrolirati z razumom, kar pri sanjah ni mogoče. - Kakor Axel Munthe, tako tudi Šerko ni bil samo odkrivatelj skrivnosti duše, ampak je tudi ljubil prirodo z nepopisno ljubeznijo. Bil je kralj kač... V sebi je skrival, toda tudi zakrival veliko ljubezen do človeka, katere pa ni maral kazati drugim in jo je raje maskiral. Vendar se je včasih razodela ob kozarcih vina. 



 

 

    cc) prof. dr. Valentina Kobe: "Profesor dr. Alfred Šerko je bil priljubljen profesor, njegova predavanja smo z zanimanjem poslušalli; govoril je sproščeno, v preciznem in klenem jeziku, nemalokrat obarvanem z lastnimi skovankami s področja nevrologije. Ni bil le učitelj, ampak tudi velik prijatelj študentov, s katerimi se jo ob raznih slavjih rad poveselil in popil kozarček vina.

c) Alfred Šerko, kakor ga je doživljala medvojna humanistična intelektualna elita (Penati).
Humanistična inteligenca, med katero se je Šerko veliko gibal, je kdaj robatega, drugič blagega, zmeraj pa nekoliko v drugačnost zasuknjenega doktorja, dojemala z ambivalenco. Njegovo ponašanje, tudi samosvoj žiljenjski stil, sta vzpodbujala po eni strani začudenost in priznanje, po drugi pa najbrž zgražanje. Da je Alfred Šerko globoko dojemal kulturno problematiko "osvobojenega naroda", je dokaz tudi v tem, da je na njegovo pobudo prišlo do zbiranja umetnikov v gostilni Kolovrat. V tej druščini, Ciril Kosmač je nekje zapisal, da je bila to njegova življenjska univerza, tudi Josip Vidmar rapravlja o njej z duhovito spoštljivostjo, v tej druščini torej, se je Šerko prominiziral kot znamenita osebnost - toda vprašljiva in do čudaškosti zagledanega v svoj prav. Tega pa je bilo težko podoživljati. Če je že Josip Vidmar v svojih Obrazih, ki pretežno govore o "penatski" druščini Šerka, takorekoč spregledal, pa to ne velja za bolj čutečega in razumevajočega "penata" Juša Kozaka.

č) Moje dojemanje prof. dr. Alfreda Šerka
    Vsi vtisi temeljijo na prebranem in ne slišanim, kajti, vemo, o Alfredu Šerku kroži med Slovenci še danes veliko anekdot.
    V prvi vrsti ga dojemam kot otroka svojega časa - vsekakor kot zapoznelega romantika na eni in v suho racionalnost zagledanega humanista na drugi strani. Toda takšna interpretacija Šerkove osebnosti bi bila vendarle preenostavna in zato nemara tudi krivična. Kot nadpovprečno intelektualno razvit otrok, najbrž gre za osebo z genialnimi mentalnimi potencami, ni mogel v vaškem okolju razvijati konstruktivne identitete. Fantič, dijak, študent, intelektualec - brez predsodkov, je bil zato vse življenje v opreki z normiranimi postavkami za njegov status veljavnega okolja. Kot izrazito ekstrovertiran človek je bil za okolje odprt, duhovit, lahkoten, živahen, naravnan k voditeljskim vlogam. Predpostavljam, da je bil najbrž glavni kolovodja cerkniške mularije, prav tako pa tudi "upornik brez razloga" med ljubljanskim dijaštvom ter graško in dunajsko študentarijo. Poudariti je, da je mladenič izživljal poleg svoje življenjske tudi slovensko narodno pomlad. Čas panslavizma se je iztekal v nekoliko romantični obračun s pangermansko ideologijo, vendar je hkrati z razpadom dunajske monarhije mlade izobražence, med katerimi je bil Šerko med najbolj revolucionarnimi tudi zaradi svoje svetovne nazorske usmerjenosti, predvsem pa velike izobraženosti, treznil s preizkušnjami, ki so imele dolgotrajne posledice. (Ali ni tisti čas zelo pdoben najnovejši slovenski pomladi z vsemi intimnimi in kolektivnimi preizkušnjami vred!?)
    Do Šerkove doktorske disertacije o Spinozi nisem mogel priti. Predpostavljam, da je imel dr. Šerko do Barucha de Spinoze posebne simpatije. Znano je, kako velik vpliv na evropsko znanstveno misel 19. in 20. stoletja je imel Spinoza. Nemogoče je, da bi njegova misel ne oplazila tudi Šerkove znanstvene, svetovnonazorske, etične usmerjenosti. Drznem si soditi, da je Spinozov racionalni princip, iz katerega je moč izpeljati filozofov panteizem in fatalizem, pomembno določil pogled na svet znamenitega panslavista iz Cerknice. Tega so v času njegovega ukvarjanja s Spinozo najbrž bolj kot filozofske podmene, njegova podstat, atributi, vprašanja o Bogu, večnosti in trajnosti, vznemirjala nepomirljiva vprašanja njegove lastne in identitete njegovega malega naroda med Alpami in Panonsko nižino. Znano je, kako je Spinoza razprl vrata razuma na eni, na drugi strani pa z veliko skepso, da ne zapišem odklonilnostjo, zavračal vlogo, posredno pa pomen estetskega doživljanja v človekovem uresničevanju. Alfred Šerko je, tako sem razbral iz njegovih znanstvenih besedil in javnega delovanja, vsekakor sledil absolutizaciji razuma. Koliko je Spinozova panteistična podstat obsedla Alfreda Šerka, ni mogoče soditi, ne da bi se poglobili v njegove filozofske spise - predvsem v doktorsko disertacijo. Eno pa je gotovo, kakor je Baruch de Spinoza izgrajeval svoj sistem na razumu, tako je tudi Alfred Šerko v vsem svojem delovanju stremel k tisti resnici, ki bi jo po biblijsko lahko opredelil, da osvobaja - na vseh področjih je ravnal tako: v psihiatriji, forenziki, v javnem političnem življenju itn. Toda slovenski filozof, kasneje zdravnik, dekan Fakultete in rektor Univerze je vendarle moral biti praktik. Še več, Šerko po mojem nikoli ni bil "spinozist", kakor so se radi poimenovali nekateri v akademskih sferah tavajoči filozofi 19. in 20. stoletja - predvsem nemški in francoski. Drznem si sklepati, da pa Šerko tak ni postal ne samo zato, kar je pač bil po "odhodu" v medicino in fizičnem prihodu v Ljubljano primoran "stopiti na trdna tla". Šerko je bil, to dokazuje tudi njegov knjižni fondus, deponiran v Murski Soboti, predvsem pa njegova aktivna udeležba v kulturnem, družabnem in družbenem življenju Slovenije, človek, ki je še kako veliko dal na kulturno, v konkretnem primeru na estetsko razsežnost človekove (in narodove) bivanjske uresničitve in perspektive.
    O Alfredu Šerku se seveda ne zastavlja vprašanje, koliko je bil pred časom, koliko je s svojim javnim delovanjem demantiral predpostavke svojega najbrž priljubljenega filozofa Barucha de Spinoze - ne, Šerkova osebnost postane v soju povedanega zanimiva prav zato, ker zaradi svoje plastičnosti (mogoče pragmatizma) dohiteva in prehiteva čas predpostavk, teoretskih izhodišč, ki jim je najbrž sam pripadal. Hkrati pa s provokativnostjo do njih najbrž nezavedno vzpostavlja v soj dvoma sebe, kar je bilo zanj, za uglednega državljana morda velikokrat usodno. Ne, duhovne ležernosti Alfredu Šerku ni mogoče očitati, s svojo nepredvidljivostjo je razburjal, podrejene in nadrejene. Toda to pravico si je pridobil, ker ni nikoli iz njega govoril noben filozof in učitelj - vedno je povedal, kar je imel povedati, on sam, Alfred Šerko.
    Vse pretežno sangvinične elemente svojega značaja je Šerko usmerjal v tedaj aktualni boj za pravice zapostavljenih posameznikov in narodov ter zanj važnih ustanov. Svoje ideje je uresničeval prepričljivo, dejal bi: neustrašeno. Ker je bil sangvinik, torej družaben in odprt, je, menim, svojo voditeljsko funkcijo podpiral tudi s "kakšnim kozarčkom", predvsem pa s prepričljivo zgovornostjo in zgražanje vzbujajočim obnašanjem - dunajskih manir vajeno slovensko malomeščanstvo. Razumljiv se mi zdi Vidmarjev zadržek do intelektualnega veljaka, ki pa se kljub svoji gigantski duhovni postavi ni bil voljan vključiti v uglajeno normiranost, kakor so jo, predpostavljam, npr. po letu 1919 izražali prišleki iz velikega sveta, da bi v Ljubljani ustanovili slovensko Univerzo - matematik Plemelj, slavista Ramovž in Nahtigal, fizik Vidmar, arhitekt Plečnik, njegov brat anatom in še mnogo drugih.
    Za mnogo stvari v Šerkovem življenju nisem našel prave razlage - npr. kako to, da se je s takšno vehemenco polotil obračuna s psihoanalizo, čeprav ji delne veljave ni mogel čisto odreči? Zdi se mi, da se je s psihoanalizo spopadel zaradi dveh vzrokov. Prvi je ta, da je bil vse življenje zagledan v "racionalni prav". Ta naj bi bil podprt s preverljivimi dejstvi. Če ni tako, podlega spekulaciji, improvizaciji in najeda sam sebe. Treba je vedeti, da je Šerkov pogled na svet in človeka gotovo pomembno determiniran s Spinozovo filozofijo, nad katero so se navduševali vsi racionalisti in celo pesniki 19. stoletja. Ob tem se mi vsiljuje analogija med Šerkovim racionalnim umom, imenoval sem ga "racionalni prav" in Vidmarjevim "absolutno lepim", naslonjenim na Goethejevo estetiko. Oboje postaja vsebolj zgodovinski anahronizem. Toda to je le en del moje razlage Šerkove odklonilnosti do psihoanalize. Drugi je v njem samem. Ali se ni mogoče Alfred Šerko enostavno zbal odgovorov glede lastne osebne, socialne in vsakršne druge integracije, ki mu jih je ponujala psihoanaliza. Namreč, s kritiko Freuda Šerko ne prepriča. Še večji dokaz za pravilnost razmišljanja v tej smeri je, da je naš avtor Sigmunda Freuda prepričljivo predstavil, prav nič prepričjivo pa odklonil. Takšna inverzija je prav zanimiva, saj jo psihiatri poznamo tudi iz drugih področij človekovega duševnega funkcioniranja in jo je francoski psihiater Baruk prepričljivo opisal v zvezi z moralno etično zavestjo.
    Alfreda Šerka je vse življenje zanimal etični pojav, posredno tudi odnos med moralo in pravom. Pri branju njegovih del iz tega področja se ni moč izogniti vtisu, da je bil humanistično usmerjen, da je kljub siceršnji nepredvidljivosti zmeraj stal na še danes veljavnih principih medicinske etike in deontologije ter socialne pravičnosti.
    Alfred Šerko je znamenita osebnost slovenskega znanstvenega in kulturnega življenja. Njegova razgledanost je fascinantna. Z genialnim umom je povečini kompenziral včasih moteče karakterne značilnosti, katerih prednosti je užival, bil pa je tudi njihova žrtev - kot povečini vsi veliki ljudje. Ker je Šerko bil um svetovnih razsežnosti, ga seveda domovina ni mogla čisto razumeti, kaj šele sprejeti. Velikani rabijo za svojo uresničitev veliko prostora. Dokaz, da je bil široko razgledan in ustvarjalen um, je tudi dejstvo, da je ustanovil in redno zahajal med Penate v ljubljansko gostilno Kolovrat.
    Če sem s tem svojim razmišljanjem nekoliko posegel v patografijo velike osebnosti, kar pravzaprav nisem hotel, pa sem hkrati bolj nehote kot hote sprožil problem občutljivosti slovenskega občestva, do denimo, kapric in samosvojosti genialnega posameznika. Te imajo, kot sem predhodno zapisal, globoke korenine v njegovi nepomirljivi sli po odkrivanju še neznanega in v hrepenenjskem instinktu po lepem. Oboje je v globokem razkoraku z normativnostjo, kakršno producira sicer intelektualna elita (Vidmar in njegovi Penati), hkrati pa ostaja gluha za navidez ekscesne impulze in domislice, kakršne je sposoben izvajati po notranji nuji tudi v iskanju najgloblje resnice zagret, pooblaščen, da ne zapišem: zaklet posameznik.

1. Jovan Veljković - Duševne motnje v prehodnem in involucijskem razdobju - PSIHIATRIJA -Simpozij o nevrologiji in psihiatriji, LEK 1969
2. Slovenski biografski leksikon str. 608
3. Ivan Marinčič - Ob nevrološki številki Zdravniškega vestnika, Zdravniškega vestnika, Zdravniški vestnik 31 - 1962
4. prof. dr. Srboljub Stojiljković - Psihiatrija sa medicinskom psihologijom - Beograd-Zagreb 1968
5. prof. dr. Alfred Šerko, dr. Miroslav Hribar, Zdravniški vestnik številka 1, januar 1939
6. Medicinska enciklopedija, Zagreb - Jugoslovanski leksikografski zavod (1967-1974)
7. dr. Bogomir Magajna, prof. dr. Alfred Šerko, Kronika slovenskih mest, 1938
8. prim. dr. Jurij Zalokar, Dizertacija, Begunje 1977
9. prof. dr. Lev Milčinski in sod. Psihiatrija, Ljubljana 1978
10. dr. M. Kamin: Zapisek k Šerkovi involutivni parafreniji, Zdravniški vestnik številka 1, Januar 1939
11. Janez Kanoni in sodelavci, Pota in cilji slovenske psihiatrije nekoč in danes
12. dr. Anton Trstenjak - Oris sodobne psihologije, 2. knjiga, 1974
13. Harold I. Kaplan, MD, Benjamin J.Sadock, MD: Synopsis psychiatry, Behavioral Sciences, Clinical psychiatry, Sixth edition, Williams & Williams, USA, 1991
14. D. Kecmanović in sod.: Psihiatrija, Medicinska Knjiga Beograd - Zagreb - 1980
15. "Im Meskalinrausch": J. Psychiatr. 34 - 1913
16. Allgemeine Psychopathologie von Karl Jaspers, Berlin und Heidelberg Springer - Verlag 1948
17. dr. Alfred Šerko - Živčevje človeka, Anatomija, Ljubljana 1924
18. dr. Alfred Šerko - Živčevje človeka, Fiziologija - Ljubljana 1925
19. Grlić D.: Leksikon filozofa - Zagreb 1982
20. prof. dr. A. Šerko: Depresivna zavrtost in Kardiacol (izvirnik v Psych. - neur. Wchschft. 2/38)
21. dr. Bogomir Magajna: In memoriam, Zdravniški vestnik štev. 1, 1939
22. dr. A. Šerko: O psihoanalizi, Tiskovna zadruga Ljubljana 1934
23. prof. dr. A. Šerko: Dr. A. Adler, Individualna psihologija, Zdravniški vestnik štev. 1, 1939
24. Alfred Šerko: Sigmund Freud, Zdravniški vestnik leta 1936
25. Matjaž Lunaček: Usoda psihoanalize pred vojno v Sloveniji, Srečanje psihoterapevtov 1, leto 1990-1993
26. Dr. Jur et phil. Karl Binding und Dr. med. Alfred Hoche: Die Freigabe der Vernichtung lebensunwerten Lebens. Ihr Mass und Ihre Form Verlag Felix Meiner, Leipzig 1920
27. prof. dr. jur. Metod Dolenc in prof. dr. med. et. phil. Alfred Šerko: Ali naj se da prosto, da se sme uničiti - življenje, ki je postalo življensko nevredno?
28. dr. Alfred Šerko: O travmatični nevrozi: predavanje v društvu Pravnik v Ljubljani dne 7. december 1933
29. Alfred Šerko (avtobiografski zapis - iz zapuščine)
30. Melita Ferlan: Alfred Šerko, Medicinski razgledi 6, 1967
31. Josip Vidmar, Obrazi, DZS Ljubljana 1979
32. Janez Musek - Znanstvena podoba osebnosti Educy d.o.o.
33. Baruch de Spinoza - Etika, Slovenska matica 1988
34. Juš Kozak, Maske, Izbrana dela II. knjiga, DZS, Ljubljana 1960

	prejšnji članek	naslednji članek