ISIS 1998, št. 3
 
aktualno

Pomlad prihaja

Obnovimo najpomembnejša dejstva o Klopnem meningoencefalitisu

Alenka Kraigher, Ada Hočevar Grom, Lučka Šmon 

    Za marsikoga so gozdovi in travniki vsakdanje delovno okolje (gozdarji, kmetovalci, lovci). Za številne druge pa je gozd prostor za rekreacijo, gobarjenje in izletništvo. Je pa tudi življenjsko okolje klopov, prenašalcev nevarnih nalezljivih bolezni (predvsem klopnega meningoencefalitisa, lymske borelioze) in rezervoarjev za te bolezni, malih glodalcev in sesalcev.
    Za nalezljive bolezni, ki jih prenašajo klopi je značilno, da se pojavljajo predvsem v nekaterih predelih Slovenije. Območja, kjer se, vezane na rezervoarje in prenašalce, te bolezni pojavljajo, imenujemo naravna žarišča bolezni.

Virus, ki povzroča meningoencefalitis, prenašajo klopi

Klopi živijo v predelih z bujno vegetacijsko rastjo, kjer je veliko vrst glodalcev in malih sesalcev. Žariščna območja klopnega meningoencefalitisa se v Evropi razprostirajo v alpskem, subalpskem in dinarskem svetu. Najbolj so aktivni na območjih ob vznožju Alp in na nekaterih njihovih pobočjih. V obsežnih gozdovih se domače prebivalstvo in občasni obiskovalci zelo pogosto srečujejo s klopi. Endemično območje v Sloveniji se razprostira po celotnem Alpskem svetu do Save, predvsem na nadmorskih višinah med 500 in 2000 metri. Omejimo ga lahko s črto, ki poteka od Jesenic, čez Škofjo Loko in Postojno do Kočevja, nato proti Litiji, prek Zidanega mostu, mimo Celja in Šentjurja proti meji s Hrvaško in čez Pohorsko hribovje na Madžarsko, kjer se endemično območje nadaljuje. Bolezen se pogosto pojavlja predvsem v ljubljanski in celjski kotlini ter njunem nižjem hribovitem obrobju in dolinah, ki potekajo vzdolž večjih rek. V teh predelih so zelo razširjeni tudi glodalci, mali sesalci in srnjad, ki jih klopi potrebujejo za svoj večfazni razvoj.
    Ptiči so najbolj mobilne živalske vrste in v naravnih žariščih, predvsem s svojimi selitvami dvakrat na leto, omogočajo prenašanje parazitov in z njimi tudi bolezni na velike razdalje, celo s kontinenta na kontinent. Obstoj bolezni in parazitov je nato odvisen od mnogih dejavnikov. Ta vidik prenosa povzročitelja bolezni je zaenkrat še slabo raziskan.
    V naravnih žariščih se klopi zadržujejo predvsem na nizkem grmičevju v višini 30 cm od tal, kjer čakajo toplokrvnega gostitelja. Klopov ugriz ne povzroča bolečin. Če se klop pritrdi, ga ne smemo odtrgati na silo, ker lahko v koži ostane delček rilca ali kaveljčka, kar povzroči neprijetno gnojenje. S svojo prisotnostjo na koži in ugrizom lahko klop vnese povzročitelje bolezni, ki jih prenaša, to sta pri nas virus klopnega menigoencefalitisa in bakterija Borrelia burgdorferi.
    Klopni meningoecefalitis in borelioza sta bolezni, ki se pojavljata sezonsko, saj sta povezani z biološko aktivnostjo klopov. Večino klopnega meningoencefalitisa pri nas zabeležimo od maja do oktobra. Prvi primeri se lahko pojavijo že marca, največ jih je v toplih poletnih mesecih (julija in avgusta), ko je aktivnost prenašalcev in žrtev največja. Redki primeri bolezni so v novembru ali decembru, predvsem zaradi stika s steljo v hlevu.

Klopni meningoencefalitis

Bolezen so pri nas prvič zasledili in opisali pred približno petdesetimi leti. Naši strokovnjaki so se aktivno vključili v prepoznavanje epidemioloških in kliničnih značilnosti bolezni ter v proučevanje naravnih žarišč bolezni in klopov kot najpomembnejših prenašalcev povzročitelja. Virus klopnega meningoencefalitisa je flavivirus, ki spada v skupino ARBO virusov (družina Toga virusov) in je v normalnem fizikalno-kemičnem okolju razmeroma dobro odporen. V termično neobdelanem mleku preživi tudi do več mesecev. Pri nas ga prenaša predvsem klop vrste Ixodes ricinus, ki je najbolj razširjena vrsta klopov. Običajno se ličinke (nimfe in larve) okužijo med sesanjem krvi živali, ki je v stadiju viremije (rezervoar), in ga nato prenesejo na druga živa bitja, katerih kri sesajo. Virus se v klopu razmnoži in naseli v njegovih organih, kjer ostane vse življenje. Človek se lahko okuži na več načinov. Najpogosteje je vzrok okužbe stik z okuženim klopom ali enim od njegovih razvojnih stadijev, ko ta s slino v kožo vbrizga tudi povzročitelja. Precej manj pogosti načini okužbe so alimentarna okužba, z uživanjem okuženega, nepasteriziranega mleka, povsem verjetna je okužba s pikom insekta, možna je tudi laboratorijska okužba.

Virus klopnega meningoencefalitisa potuje po limfni ali krvni poti do celic monocitno-makrofagnega sistema, kjer se razmnoži in se po določenem obdobju ponovno vrne v kri. Na mestu ugriza ni opaziti bolezenskih znamenj kot pri boreliozi, kjer se lahko že po nekaj dneh pojavi značilna sprememba na koži. Bolezen se praviloma razvija v dveh fazah. Bolezenski znaki prve faze klopnega meningoencefalitisa se pojavijo večinoma 7 do 14 dni po okužbi. Pojavijo se neznačilne težave, kot so: slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina, glavobol, bruhanje, bolečine v trebuhu ter driska. Ta faza traja do šest dni. Sledi prosti interval, ki lahko traja celo do dva tedna in loči obe fazi. V tem času so bolniki običajno brez težav ali pa imajo blag glavobol. Druga faza se začne akutno z visoko temperaturo, glavobolom, bruhanjem in včasih celo nezavestjo. Zaradi lajšanja nastalih težav je potrebno zdravljenje v bolnišnici, ki traja različno dolgo, odvisno od stopnje in lokalizacije prizadetosti osrednjega živčevja. Izid bolezni je ponavadi dober, čeprav je bolezen lahko tudi smrtna. Možen je pojav ohromitve mišic, ki lahko ostane trajno, pri skoraj tretjini zbolelih pa zdravstvene težave trajajo več mesecev.

Preventivni ukrepi

Za preprečitev neposrednega stika klopa s kožo in s tem z virusom klopnega meningoencefalitisa, moramo za vsak odhod v naravo izbrati primerna oblačila in obutev (dolge hlače in rokavi, gladka obutev, hlače zatlačene v obutev,...). Uporabimo lahko tudi mazilo - repelent, ki s svojim vonjem odganja mrčes. Ne smemo pozabiti, da učinkuje le nekaj ur, zato ga je treba ponovno nanašati, najprimerneje na vsakih nekaj ur. Prav tako se je treba sproti pregledovati, da odstranimo klope, ki še lezejo in čimprej odstranimo tiste, ki so se že uspeli prisesati. Po vrnitvi natančno pregledamo telo, se stuširamo in umijemo glavo. Oblačila dobro skrtačimo, če so pralna, jih operemo. Če pri pregledu telesa opazimo klopa, ga čimprej in previdno odstranimo.
    Vsaka neboleča rdečina, ki se pojavi okrog ugriza klopa in širi navzven, opozarja na pojav borelioze.

Pravočasno cepljenje

    Najučinkovitejša zaščita pred klopnim meningoencefalitisom je cepljenje. S cepljenjem smo pri nas pričeli leta 1986. V začetku smo cepili predvsem osebe, ki so bile zaradi svojega dela vsak dan izpostavljene stikom s klopi. Rezultati se kažejo v dejstvu, da se število zbolelih med ljudmi teh poklicev zmanjšuje. Kljub temu pa vsako leto zabeležimo med 250 in 500 zbolelih za klopnim meningoencefalitisom. Zbolevajo osebe vseh starosti in obeh spolov, vendar je število zbolelih največje v starostnih skupinah med 25 in 50 let. Očitno je, da ljudje veliko svojega prostega časa preživimo v gozdu, kjer obstaja velika možnost za stik s klopi, okuženimi z virusom. Zato bi bilo potrebno, da bi se proti klopnemu meningoencefalitisu cepili vsi, ki nameravajo preživljati svoj prosti čas ali počitnice v naravi, na žariščnih območjih klopnega meningoencefalitisa.
    Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije načrtuje, uvaža, centralno shranjuje in razdeljuje cepivo proti klopnemu meningoencefalitisu. Cepivo je praviloma na voljo skozi vse leto. S sprotnimi nabavami je možno zagotoviti vselej sveže cepivo iz centralnega depoja na IVZ, kjer poteka stalen nadzor nad hladno verigo. Pri naročanju cepiva je potrebno paziti, da so zaloge cepiva tolikšne, da jim je glede na velikost hladilnikov in transportnih hladilnih torb, zagotovljen ustrezen transport in kasnejše shranjevanje. V nobenem primeru pa zaloge ne smejo biti večje kot za en mesec.
    Cepivo naj naroča oseba, ki je strokovno usposobljena za delo s cepivi. Transport mora biti organiziran tako, da je čas prevoza čim krajši. Poskrbljeno mora biti, da ga na cepilnem mestu prevzame odgovorna oseba, ki poskrbi za ustrezno shranjevanje. 

   Evidenca o prevzemu, porabi in zalogah posameznih vrst cepiva po serijah je nujno potrebna in zato obvezna.
V Sloveniji je dovoljeno cepljenje samo s cepivom, ki je uvoženo na predpisan način, katerega kakovost je preverjena z državnim nadzorom kakovosti in ga je cepilno mesto prejelo od IVZ-ja.
S cepivom prinešenim na drug način ne cepimo!

Shema cepljenja

Najprimernejši čas za cepljenje je v zimsko-spomladanskih mesecih. Za primerno zaščito so potrebni trije odmerki cepiva. Dva odmerka dajemo ponavadi v presledkih enega meseca, tretjega pa čez približno eno leto. Za poživitev imunosti moramo ponoviti cepljenje z enim odmerkom vsakih pet let.

Potrebne so evidence

    V dokumentaciji, ki ostane v zdravstvenem zavodu, morajo biti zabeleženi najmanj naslednji podatki: vrsta preparata, datum cepljenja, serija, proizvajalec, mesto in način cepljenja.
V Knjižico o cepljenju (obr.DZS 8,196), ki jo prejme cepljena oseba, je potrebno evidentirati vse podatke, ki so v njej označeni.

Stranski pojavi po cepljenju

    Cepivo proti klopnemu meningoencefalitisu je varno, učinkovito in ga ljudjedobro prenašajo. Cepljenje je primerno tudi za otroke, starejše od enega leta. Bolnikov z akutnimi nalezljivimi boleznimi, alergijami na sestavine cepiva in piščančje beljakovine ne cepimo. Kot pri drugih cepljenjih se lahko tudi po cepljenju proti klopnemu meningoencefalitisu pojavita rdečina in oteklina na mestu vboda in zelo redko vročina, glavobol in kratkotrajno slabo počutje.
    Cepitelj mora o možnih stranskih pojavih, ki se pojavijo ob ali po cepljenju, osebo seznaniti pred cepljenjem. V primeru pojava pa mora to čimprej sporočiti Centru za nalezljive bolezni na Inštitutu za varovanje zdravja RS, Trubarjeva 2, Ljubljana, Tel/fax 061 323 940, kjer je register stranskih pojavov po cepljenju. Sporočanje je pisno, na obrazcu, v primeru resnejšega stranskega pojava pa tudi telefonsko-takoj.
    Podrobne informacije o cepivu in cepljenju so na voljo na območnih zavodih za zdravstveno varstvo in na Inštitutu za varovanje zdravja, kjer poteka tudi cepljenje. Cepljenje izvajajo tudi v nekaterih zdravstvenih domovih in pri zasebnih zdravnikih. Ker je iz leta v leto večje povpraševanje po cepljenju, si želimo, da se bi vključilo še več izvajalcev.
    Osebe, ki jih cepimo, je potrebno opozoriti, da cepivo proti klopnemu menigoencefalitisu ne varuje tudi proti boreliozi, proti kateri cepiva žal zaenkrat še ni.

Zajključek

    Klopni meningoencefalitis predstavlja zaradi pogostnosti pojavljanja, resnosti bolezni in možnih doživljenskih posledic pomemben zdravstveni problem. Za njegovo preprečevanje imamo poleg primerne obleke, samopregledovanja ter uporabe repelentov, na voljo tudi najučinkovitejši preventivni ukrep - cepljenje. V Sloveniji se že več let izvaja obvezno cepljenje vseh oseb, ki so pri svojem delu ali terenskih vajah izpostavljene možnosti okužbe. Za vse, ki bivajo na okuženih območjih daljši ali krajši čas, pa je cepljenje zelo priporočljivo.

Literatura:

  1. Lešničar J. Zgodovina raziskav o klopnem meningoencefalitisu po svetu in pri nas. Zdrav. Vestn. 1981;50:93-100.
  2. Tovornik D. Bio-ekološki vidiki razporeditve naravnih žarišč klopnega meningoencefalitisa klopnega meningoencefalitisa v Sloveniji. Zdrav. Var. 1987: 26; 3-4 (119-25).
  3. D, M. Matjašič. Infestacija malih sesalcev z iksoidnimi klopi kot funkcija pokrajinskih razmer. Zdrav. Var. 1991; 30:199-204.
  4. Kraigher, A., Hočevar Grom, A., in sod. Epidemiološko spremljanje nalezljivih bolezni v Sloveniji v letu 1996. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Zdrav Var 1997;S3 - 36:32-35.
  5. Marolt Gomišček M., Radšel Medvešček A. Klopni meningoencefalitis. V: Infekcijske bolezni. Ljubljana: Tangram, 1992: 309.
  6. Kraigher A., Avšič Županc T., Kovačevič M., Matjašič M., Matičič M. Tick-borne encephalitis in Slovenia. 2nd Internat. Symp. Tick-borne encephalitis Baden/Vienna. In: Ellipse. Immuno; AG, Wien, 1991:14.
  7. Strle F. Lymska borelioza. Med Razgl 1990;29:197-220.
  8. Benenson A.S. Tickborne Central European Meningoencephalitis. In: Control of Communicable Diseases in Man. 16th ed. Washington: American Public Health Association, 1995; 40-42.
  9. Benenson A.S. Lyme Disease. In: Control of Communicable Diseases in Man. 15th ed. Washington: American Public Health Association, 1990; 255-7.
  10. Republiški program imunoprofilakse in kemoprofilakse. Uradni list RS št. 5/97.
  11. Kraigher A, M. Matjašič, K.Turk. Does the visistor to the endemic area need TBE vaccination? 1st Asia Pacific Travel Health Congress. Hong Kong, 1996.

 
prejšnji članek
naslednji članek
  
X

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI

Vsebine na strani so zastarele in se ne posodabljajo več. Stara stran zajema določene članke in vsebine, ki pa morajo biti še vedno dostopne.

Za nove, posodobljene vsebine se obrnite na http://ibmi.mf.uni-lj.si/