Lojalnost zaposlenih do lastne organizacije je pomembna za vzpodbujanje kakovosti in posledične uspešnosti. Izraz lojalnost uporabljam za označevanje odnosa, kjer z lastnim veseljem in kreativnostjo opraviš vse, kar po lastni presoji mora biti opravljeno. V (zahodni) tujini so znana in priznana tudi merila, s katerimi uprava vzpodbuja privrženost. Dokaj jasno je tudi, kakšne so zahteve in pričakovanja (uprave oziroma zdravnikov), pa tudi, kakšna je nagrada; zato so praviloma transparentni tudi odnosi, ki jih srečujejo zaposleni v javnem zdravstvu. Sodelavci imajo možnost izobraževanja, jasni so kriteriji napredovanja; zato so potrebni strokovni uspehi, ki so mogoči zgolj z delom v usklajeni in izurjeni skupini; ne nazadnje dobijo zdravniki tudi "primerno" plačo.
    Uprava naj bi se skratka zavedala, da bodo le zadovoljni delavci delali z elanom. Zdravniki pa bi se naj zavedali, da uprava - oziroma uspešnost ustanove - pričakuje tudi njihovo lojalno sodelovanje. "Zadovoljstvo zdravnikov" pa bo predvsem rezultat uravnoteženosti med "pričakovanim" in "dobljenim" (ne le glede plače tudi glede urejenosti razmer, možnosti dela in napredka ipd.). "Dobro počutje zdravnikov" se bo odrazilo v boljših zdravniških storitvah in večjem zadovoljstvu pacientov (preiskovancev/klientov), ki so med boleznijo morda še posebej dojemljivi za subtilne razlike v pristopu zdravstvenega osebja. V naših domačih razmerah lahko še dodamo, da se bodo za posamezno zdravstveno ustanovo, če bodo z njo zadovoljni, bolniki odločali ne samo takrat, ko bo storitve financirala država v okviru obveznega zavarovanja ali zdravstvene zavarovalnice z različnimi oblikami zavarovanj, temveč tudi v primerih, ko se bodo želeli le posvetovati s specialistom ali opraviti nenujen poseg (tedaj se bodo pojavili kot samoplačniki, ki bodo vir dodatnih sredstev, tako za ustanovo kot tudi zdravnika in celotno ekipo).
    Lojalnost zavezuje obe strani, zdravnika in ustanovo, v dobrem in slabem. Če potegnemo analogijo z basensko primero o korenčku in palici, so prej našteti elementi korenje; palica je omejena možnost zaslužka zunaj matične organizacije, konkurenčna klavzula ipd.
    Če je s slednjimi elementi zdravnikova osebna in poklicna svoboda pravzaprav omejena, se bodo torej zdravniki prostovoljno uklanjali? Bodo svojo ustanovo še nagrajevali z lojalnostjo? Menim, da se da s tehtanjem "korenja in palice" oziroma z jasno analizo "dobrih" in "slabih" strani javne službe in "privatne ordinacije" korektno odločiti za tisti način uresničevanja zdravniškega poklica, ki posamezniku najbolj ustreza. Če bo zdravnik menil, da dobre strani ne odtehtajo omejitev, se bo odločil za zasebno prakso, ki je del javne zdravstvene strukture. (In dobro je tako!). Za ravnotežje med potrebno kritično maso zdravištva, zaposlenega v javnih ustanovah (bolnišnicah, klinikah, fakultetah) in v zasebni praksi za zagotavljanje dogovorjene ravni zdravstvenega varstva za vse prebivalce, pa seveda skrbi država.
    V Sloveniji nagrajevanje zdravnikov v javni službi po splošni oceni (nas zdravnikov) ni privedlo do tistega poštenega plačila, ki nam pritiče. Zato se med zdravništvom mnogi nagibajo k tezi, da jim tudi "palica" ne pritiče. Menim, da je tak način razmišljanja destruktiven, saj pristaja na nepraven način urejanja zadeve in vodi v kaos. Na drugi strani so seveda z uvedbo demokracije dane vse formalne možnosti za vzpostavitev vseh mehanizmov pozitivne vzpodbude. Zdi se, da se na ravneh, kjer obstajajo možnosti za pozitivne spremembe, ne zgodi vse, kar bi se lahko. Predvsem je krivda na strani države, ki davkoplačevalcem obljublja pravice, ki jih ne morejo plačati z zbranim obveznim zavarovanjem. Zdravniki so zato podcenjeni in se zatekajo k različnim oblikam dodatnega zaposlovanja, ki pa "državi" ponovno ni všeč. Razmere se urejajo na primarnem in terciarnem nivoju, medtem ko je sekundarna, specialistična raven, podvržena različnim pojavnim oblikam iskanja novega modusa vivendi.
    Vodstvo zdravstvene ustanove se - po mojem mnenju - sooči s problemom v tistem trenutku, ko se zdravniki v javni službi, nezadovoljni s plačilom za svoje delo, obračajo k "privatnemu zaslužku" izven matične ustanove. Delo v drugi ustanovi ne more krepiti privrženosti matični. Neprivrženost se odraža v miselnosti, da mora biti matična ustanova, za malo denarja, ki mu ga namenja, zadovoljna že, če "naredi kar mu naročijo". Zaradi kompleksnosti zdravniškega dela je "narediti, kar ti naročijo" zelo problematičen pojem. Kakovostno delo je namreč pogojeno le s hkratno odločenostjo za "celostno sodelovanje". To pa je pogojeno s privrženostjo svojemu delu v matični ustanovi.
    "Pravila igre" se bodo jasno vzpostavila šele čez čas. Brez fige v žepu morajo biti tako vodstva zdravstvenih ustanov kot zdravniki, ki se svobodno odločajo za delo v teh ustanovah. Oboji morajo videti cilje svoje skupne ustanove; iz čistih medsebojnih računov bi vzklilo tudi dobro sodelovanje.
 
 

	prejšnji članek	naslednji članek