Urad Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo je junija 1996 v Ljubljani, prestolnici Republike Slovenije, organiziral ministrsko konferenco o reformah v evropskih zdravstvenih sistemih. Sprejeta je bila ljubljanska listina, namenjena vsem evropskim prebivalcem, vladam, inštitucijam in komunam. Vsebuje izhodišča za učinkovitejše delovanje zdravstvenih sistemov in doseganje boljšega zdravja ter višje kakovosti življenja. Po mnenju udeležencev so reforme v zdravstvu nujne, uresničevati pa jih je možno z intersektorskim sodelovanjem in upoštevanjem socialno-ekonomskih okoliščin v vsaki državi. Pri izvajanju reform naj bi po ljubljanski listini, poleg znanih ciljev "Zdravja za vse", upoštevali tudi splošno-človeške vrednote, kot so dostojanstvo, enakost, solidarnost in poklicno etiko. Čeprav so te vrednote danes last vsega sveta, so se, tako kot večina vrednot današnje civilizacije, izčistile v viharni zgodovini Evrope. Zato je posebej pomembno, da se teh vrednot zavedamo, ko gradimo Evropo novega tisočletja, ob tem pa se v številnih evropskih državah množijo socialni problemi in narašča nevarnost socialnih konfliktov. To se dogaja tudi v zdravstvu, saj države zaradi vse večjih stroškov v zdravstvu težijo k zmanjšanju dosedanje zdravstvene solidarnosti. Vse bolj se poudarja lastna odgovornost za zdravje in vse več zdravstvenih storitev se prenaša v prostovoljne oblike zdravstvenih zavarovanj. Zato po ljubljanski listini pri reformiranju zdravstvenih sistemov ne bi smeli pozabiti na vrednote, tako značilne za socialno identiteto Evrope.

Listina med cilji, ki naj bi jih z reformami dosegli, omenja izpolnitev pričakovanj prebivalstva, kar najboljšo izrabo obstoječih sredstev, osrednjo vlogo osnovne zdravstvene dejavnosti, učinkovito vodenje zdravstvenih inštitucij in sistemov, uvajanje novih dopolnilnih dejavnosti, ustrezno poklicno izobraževanje, intersektorsko sodelovanje in izmenjavo izkušenj na državni oziroma meddržavni ravni. Vsebina vseh naštetih področij je podrobneje opredeljena, zato je listina, kljub velikim razlikam med evropskimi državami, lahko pomembno orodje v rokah vsake zdravstvene politike. Vprašanje je le, v kolikšni meri in na kakšen način bodo države ob resničnosti lastnih okolij njena načela tudi uresničevale. Zato bo med vsebino dela Svetovne zdravstvene organizacije še naprej sodil tudi pregled nad potekom zdravstvenih reform v vseh državah oziroma pomoč pri njihovem uresničevanju.

Uresničevanje ljubljanske listine bo v vseh okoljih odpiralo številna vprašanja, o katerih se bo potrebno še veliko pogovarjati in dogovarjati. Listina na primer zelo poudarja kakovost v zdravstvu, njegovo solidno financiranje in uspešen management. Že samo ta priporočila zahtevajo v državah, kjer je desetletja vladalo s politično ideologijo obremenjeno centralno planiranje, temeljito spremembo miselnih in vedenjskih vzorcev. V okoljih s pomanjkljivim nadzorom kakovosti, neustrezno organizacijo dela in zastarelo opremo, kjer je odgovornost managementa nadomeščala ideologija, je to še po nekaj letih sproščenih razmer zelo težka naloga, ki zahteva veliko potrpljenja, pomoči in razumevanja na vseh ravneh, zlasti še po tem, ko se je z novimi razmerami kakovost zdravstvene oskrbe načeloma najprej znižala.

Družba evropskih narodov je bila v vsakršnem oziru vselej zelo pisana in tudi slika današnjih zdravstvenih sistemov to potrjuje. Nekatere evropske države sodijo med najbogatejše na svetu, druge se s svojim bruto domačim proizvodom uvrščajo v seznam izrazito revnih držav. Zato se v Evropi srečujemo tudi z velikimi razlikami v zdravstvenem standardu in varnosti. Na globalni evropski ravni težko govorimo o enakosti in solidarnosti. Evropske države zato zdravstvene reforme uvajajo z različnih razvojnih, političnih, socialnih in finančnih izhodišč in uresničljivost načel Ljubljanske listine je v evropskih državah različna. V okviru meddržavne izmenjave izkušenj bi bilo koristno, nekaterim državam pomagati, da skromna, zdravstvu namenjena sredstva, izrabljajo na kar najbolj učinkovit način, oziroma da zdravstveni sistem organizirajo kolikor mogoče korektno. V okoliščinah pomanjkanja sredstev je na denarno enoto ob ustrezni organiziranosti možno doseči bistveno večji učinek kot v okoljih, kjer je denarja za isti namen nekajkrat več. Na tem področju bi meddržavna izmenjava izkušenj, ki jo predlaga ljubljanska listina, lahko dosegla veliko dobrega za prebivalce Evrope in poudarila tudi potrebni občutek meddržavne solidarnosti.

Tudi v razvitih državah bodo ministri za zdravstvo svoje ministrske kolege težko prepričali o pomenu in vrednosti zdravja oziroma o potrebnem intersektorskem sodelovanju pri izvajanju reform v zdravstvu. Zdravstveni denar je povsod namenjen predvsem zdravljenju bolnikov, za vladno politiko je pomembno, da se fiskalno leto v zdravstvu zaključi s kar najmanjšimi primanjkljaji. O deležu zdravstva odločajo parlamenti; ki upoštevajo predvsem priporočila vladnih makroekonomistov in finančnih ministrov, prebivalci ali zdravstveni sistemi pri tem ne odločajo. Zato je v stalno menjajočih se vladnih strukturah skoraj nemogoče uveljaviti predstavo zdravja kot najvišjega duševnega, telesnega in socialnega blagostanja. Zdravje se predvsem povezuje z dejavnostjo zdravstva, oziroma je to nekaj, za kar so odgovorni ministri za zdravstvo, ne pa vsa vlada skupaj. Zato smo od cilja, da bi vse vlade zdravje sprejemale kot prvovrstno politično in socialno vrednoto, približno tako daleč, kot od uresničenega zdravja. S tem dejstvom moramo še naprej računati pri izvajanju zdravstvenih reform.

V zgodovini je bilo podobnih obdobij velikih sprememb, kot jih sedaj doživljamo, že veliko. Vedno so bile in so spremljane s pričakovanjem novega in boljšega ter z upanjem, da jih vodijo razumni ljudje. Razum pa je povezan z odgovornostjo, ki že od stvarjenja sveta tudi sodi med humanitarne vrednote. Na odgovornost razuma je potrebno še posebej misliti, ko ponovno opredeljujemo vsebino zdravstvene enakosti in solidarnosti ter se dogovarjamo, kolikšen bo v posameznih državah vsem zagotovljeni obseg zdravstvene varnosti, ne oziraje se na način življenja kateregakoli posameznika. Potrebne bodo številne nove rešitve, saj je zdravstvena varnost pomemben del socialne in politične stabilnosti v vsaki državi. Vse dodatne oblike zdravstvenega zavarovanja pogojujejo namreč socialno razslojevanje v zdravstveni varnosti in omogočajo večjo varnost tistim, ki imajo več denarja. Zato je eno od osrednjih vprašanj zdravstvenih reform tudi, do kakšne stopnje naj bi to razslojevanje potekalo, kakšna naj bi bila socialna slika nove Evrope, kakšna nova evropska kakovost življenja, v kolikšni meri bo vsakomur med nami zagotovljen osebni razvoj? Ta vprašanja lahko prenesemo tudi na evropsko raven; kolikšne bodo v bodoči skupni Evropi razlike med posameznimi državami v socialni in zdravstveni varnosti njihovih državljanov? Ali bo tudi na področju zdravstva Evropa klonila pred modeli, za katere že desetletja vemo, da so slabši od evropskih? Bo tudi v zdravstvu odgovornost razuma popustila pred politično močjo in vplivom denarja?

Ljubljanska listina omenja tudi pomen med seboj primerljivih podatkovnih baz. Te naj bi bile določene z zdravstveno zakonodajo evropskih držav. Zato bi lažje uresničevanje in primerljivost zdravstvenih reform omogočil tudi sorodni zdravstveni zakon. Z večjim poudarkom na primerjavi dosežene stopnje zdravja in kakovosti življenja se bo kazala tudi politična odgovornost vlad v evropskih državah. Podatki pa naj bi omogočali tudi oblikovanje ustreznih strategij pri razvoju zdravstvenih sistemov v posameznih državah, kakor tudi splošne evropske zdravstvene strategije, katere prvi korak je morda prav ljubljanska listina, ki je, za razliko od drugih podobnih dokumentov, namenjena predvsem državam evropske regije.

	prejšnji članek	naslednji članek