ISIS 1998, št. 1
 

zdravniki v prostem času

Alojz Ihan

V novembru sta skoraj hkrati izšli dve novi knjigi Alojza Ihana. Zbirka esejev "Platon pri zobozdravniku" (Cankarjeva založba, 250 str.) na značilno humoren način razmišlja o znanosti, znanju, zdravstvu in zdravju - razmišljanja so na prepoznaven način vpeta v splošno družbeno in avtorjevo osebno stvarnost. Knjiga je z odlomki že doživela "predpremiero" v Izidi. Iz druge knjige, romana "Hiša", ki govori o zdravniku, ki mora ozdraviti podedovano ukleto hišo, pa objavljamo odlomek.

15.

Marta ni skrivala presenečenja, ko je na vratih zagledala Katarino.

"Nikoli si ne bi mislila," je jecljala.

"To je moj mož Vladimir," je rekla Katarina in povlekla za sabo čokatega petdesetletnega možaka, oblečenega v črno, staromodno moško obleko.

"Dober dan," je pozdravila Marta.

Moški je nekaj zamrmral in stopil naprej.

Marta se je najprej opravičevala zaradi stanovanja, ki je bilo menda v najslabšem možnem stanju, in Katarina ji je vljudno zatrjevala, da pri njej doma ni niti za troho bolje. Potem sta ženski družno skuhali kavo, ki sta jo postregli kar v kuhinji, kajti v dnevni sobi je bila zofa prekrita s kupi nezlikanega perila.

"Prišla sva zaradi Marje," je povedala Marta. "Vladimirju ni prav, kar se je zgodilo."

Vladimir je zmajal z glavo očitno nezadovoljen z ženinim uvodom. Živčno je potegnil iz žepa lep bakren vžigalnik v obliki meditirajočega Bude in nekajkrat pritisnil Budino kapico, da je iz ust debelušnega božanstva siknil svetal plamen. Vladimirjeve roke so bile nenavadno nežne in drobne v primeri z njegovo mogočno pojavo. Bilo je, kot bi otroške ali ženske roke pripojili velikanu, in Vladimirjeva igra z vžigalnikom je nesorazmerje še poudarila.

"Nič ni, kar bi se že hudo naredilo, je pa treba paziti, da v hudo ne uide," je rekel in besede so na Marto očitno naredile velik vtis, kajti prav po vojaško se je zravnala v hrbtenici in pozorno zastrigla z ušesi. Po drugi strani so se Katarinine ozke ustnice stisnile in potem izočile v užaljen račji kljun. dobro je poznala ta stavek svojega moža, ki ga je pridno uporabljal pri opravljanju advokature, in spravilo jo je v slabo voljo, kadar je isti profesionalni stavek uporabljal tudi v povsem zasebne namene.

"Vsi imamo radi Marjo, to je najin edini otrok in oproščam se vnaprej, če je najina skrb za nepristranske ljudi mogoče pretirana."

"Oh, ne," se je zavzela Marta, "poleg tega tukaj ni nepristranskih ljudi, mislim, da nam je vsem veliko do Marje in do tega, da se bo prav razpletlo."

"Ni enostavno. Že zaradi ljudi. Pri nas se vsi poznamo, in če se razve, je lahko velik škandal. Zaradi Marje govorim, ubogega otroka lahko to zaznamuje, grdo zaznamuje."

"Kakšen škandal?"

"Marja se je vendar vselila v hišo z moškim, neporočenim."

"Ah, to?" se je začudila Marta. "Tisto je moj sin."

"Kaj on ni moški?"

Marti je zaprlo sapo. Ni več gledala Vladimirjevih malih ročic, ki so še vedno pestovale vžigalnik, zdaj je videla le še Vladimirjevo ogromno telo in njegov ostri obraz, poln rezkih, neusmiljenih gub.

"Poznam svojega otroka."

"Vašega soproga ni doma?" je vprašal Marto s hladnim, ubijalskim glasom, ki ji je dal jasno vedeti, da si ne želi več razpravljati z njo, ampak s človekom, ki bo treznejši in zrelejši od nje.

Odkimala je in iz njenega giba ni bilo jasno razbrati, ali odgovarja na vprašanje ali samo nemočno ugovarja.

"Pa pride?"

"Ne vem."

"Ne veste?"

"Ne."

"Lepa družina!"

Marta je vstala in stekla v sobo. Katarina je stopila za njo. Vladimir je privlekel iz žepa cigarete, prižgal in zamišljeno puhal dim proti neugledni svetilki s pločevinastim senčnikom, ki je visela nad kuhinjsko mizo.

Ob pol dveh ponoči so se previdno odprla kuhinjska vrata in skozi nastalo režo je pokukala Viktorjeva glava. zrak v kuhinji je bil gost od cigaretnega dima, na drugem koncu stene in omar sploh ni bilo videti in prostor je dajal občutek, da se razteza v neskončnost kot meglena pokrajina. Še svetilke ni bilo kaj prida videti, ker jo je z bleščavo zakril svetlobni soj, ki se je okoli svetilke lovil v dimni oblak. Pod svetlobnim sojem je za mizo sedel negiben človeški obris. Ko je presenečeni Viktor pogledal bolj pozorno, je videl, da se je glava obrisa zganila in se obrnila proti njemu.

"Kdo ste?" je vprašal Viktor.

"Vladimir."

"Tako," je zamomljal Viktor, ki mu vse skupaj ni bilo nič bolj jasno. "Marjin oče."

"Aja, ta zadeva. Sem pričakoval. Je le punca, to ni isto kot fant."

Vladimir ni imel ugovorov na Viktorjevo neizpodbitno tezo. Iz žepa je potegnil cigaretno dozo in ponudil. Viktor je vzel in si pustil prižgati.

"Poseben vžigalnik, " je pripomnil.

"Zelo star," je nostalgično pobožal po budovi kapici Vladimir. "Deset, petnajst let bo, kar mi ga je podaril neki Stanković ali Stanojević, stranka iz Beograda. Bila sva na poslovni večerji in sem ga gledal: dedec je prisedek k ženski, ji pokazal kakšen zanimiv vžigalnik in jo vprašal, ali ga zna prižgati. Ženska okleva, vidi se, da ji je nadležno, da bi najraje šla, potem pa samo iz ljubega miru vzame vžigalnik in ga hoče prižgati. Pa glej zlomka, pižiganje je komplicirano, zahteva nekaj zelo uvežbanih gibov in ženski seveda ne uspe. Stanković prime vžigalnik, ga prižge in spet da ženski - in stvar jo začne zanimati. Poskuša in poskuša, Stanković pa jo počasi uči tiste gibe za pravilno prižiganje, vodi jo za roko, se dotika njenih prstov, dlani, in žensko čedalje bolj zanima, Stanković pa jo počasi uči. In ko pripraviš žensko do tega, da začne v tebi gledati učitelja, je stvar opravljena, dragi moj! Po pol ure ali še več ženski uspe prižgati plamen in kar krikne od veselja, ne vedoč, da jo je prebrisani Stanković na lahek način spohal in spekel z enim samim ubogim plamenčkom na cigaretnem vžigalniku. Zlodej, ta Stanković ali Stanojević, on mi je dal ta vžigalnik, imel jih je polne žepe."

"Pivo, imam pivo," je rekel Viktor.

Vladimir je odobravajoče prikimal:

"Vesel sem, da se strinjava."

Viktor je stopil do hladilnika in vzel dve steklenici. "Stanovanje je staro in razpada,k" je rekel, "v zidovih je polno mravelj. Ob pipah in iztokih lezejo na plano. Noben prašek ne pomaga, ker so znotraj zidov."

"To ni najhuje, mravlje v zidovih so za hišo isto kot gube za ljudi, pridejo s starostjo in se ne dajo preprečiti. Zaradi tega se še ni vredno razburjati."

"To ne," je zatrdil Viktor, "ponujali so nam že novejša stanovanja, pa sem bil proti."

"Vem, kaj misliš. Saj sva lahko na ti, ne?"

Viktor je prikimal:

"Še piva!"

Iz hladilnika je vzel še dve steklenici.

"Zaupam ti," je rekel Vladimir.

"Hvala."

"Poslušaj, povedal ti bom zgodbo, ki sem jo zadnjič slišal med razpravo, nič imen, samo zgodbo, ker je nekaj v njej, hočeš slišati, dragi Viktor?"

Viktor je prikimal in utrujeno natočil pivo v kozarec.

"Recimo," je zamišljeno začel Vladimir, "recimo, da obstaja človek, ki ima veliko denarja, rekel bi mu človek iks ali bogataš, saj smo rekli, da brez imen, ne?"

"Brez imen," je potrdil Viktor, "ampak koliko je veliko denarja?"

"Ogromno. Da kupuje, kar hoče, hiše, avtomobile, avtobuse, če ga je volja."

"Avione, tudi avione?"

"Športne," je neodločno prikimal Vladimir, "manjše avione in seveda jadrnice, osem, devetmetrske."

Viktor se je zasanjano sklonil nad kozarec in pihal pivske pene, da so drsele po gladini temneg apiva kot prave jadrnice po gladini gorskega jezera.

"So stvari, ki jih človek pogreša," je rekel, "recimo, jadranje. Pred leti sem gradil jadrnico, pa ni šlo do konca."

"Racimo, da ima bogataš sina, ime spet ni važno. Ni bogve kakšen sin, fičfirič, kot so bogataški sinovi. Pri petintridesetih, štiridesetih letih ne počne drugega, kot da kupuje najnovejše avtomobile in s kičastim razkošjem zvablja naivne punce, tako rekoč šolarke, v svoja razvratna gnezda. Tam se izživlja nad njimi, dokler punce tuleče in pobruhane od groze ne uidejo. Zlodej dobro ve, da se o njegovih svinjarijah molči tembolj, čimbolj so perverzne in nečloveške, dobro ve, da bi kot pohoten žigolo hitro prišel na slab glas, medtem ko njegovih vražjih izmišljij uboge reve ne morejo nikomur povedati, ampak lahko vse tiste slike le zapirajo vase in umirajo v svojih dušah."

"Umirajo?" je prevzetno ponovil Viktor. "Kar streslo me je."

"No ja, primerjava, metafora."

"Kot bi ustrelil. Tako čutim v trebuhu."

"Pivo je premrzlo. Vem pa, da česen pomaga. Strok ali dva stroka surovega."

"Je že v redu."

Viktor je položil dlan na mizo in nato skrčil prste kot alpinist, kot bi hotel plezati po spolzki površini polivinilastega namiznega prta.

"Pripeti pa se, da vraga pokvarjenega zašije policija, povsem zasluženo, seveda, zaradi mamil. Tepec je tako nor, da vedno tovori pri sebi kake četrk kile, in zato ga brez milosti obsodijo kot preprodajalca, čeprav ni preprodajalec, ampak je samo premaknjen. Ko je obsodba izrečena, njegov ostareli oče pride ob pamet. Namesto da bi spoznal, kakšna krota je njegov sin, začne čudaška očetova pamet ljubiti sina stokrat bolj kot kdajkoli prej. Najboljši in seveda najdražji advokati sestavljajo pritožbe na razsodbo, da bi izvlekli ubogega vraga iz zapora, a brez uspeha. Ko stari uvidi, da sina ne bo mogoče rešiti legalno, sklene pripraviti pobeg. Z osebnim advokatom pretopita vse premoženje v denar in denar naložita v varni državi, kamor naj bi vsi skupaj pobegnili. Akcija je pripravljena, samo še odločiti se je treba. Tedaj pa stari nenadoma umre. Vsi se čudijo, kako malo premoženja je ostalo po njem, za denar pa ve le njegov advokat. "In sin, on ne ve ničesar?" "Recimo, da nekaj malega sluti, nekaj malega. Uboga, poživinjena para je, nemogoče si je predstavljati, kakšen postane človek, ki vse življenje ne dela drugega, kot da se goni za šolarkami. dokler je odmaknjen v svojih avtomboilih in milanskih cunjah, se ne opazi, ko se znajde v zaporniški pižami, je samo še kup dreka, sesutega dreka, vsak hribovec, ki je v pijanosti ubil ženo, ga lahko nabija v rit, kot tele ždi na pogradu in kroži z izbuljenimi očmi. Vsak, ki ga vidi pljune nanj, ker je samo še kup smrdečega dreka."

"Ta sin … je edini dedič po očetu?"

"Recimo, da edini, recimo, da je bil starec vdovec in sin edinec."

"Težka zadeva, se je strinjal Viktor, "Pravzaprav teološki problem, več kot očiten. Mislim, da je vaš znanec, kdorkoli že je, naletel na božji paradoks. Druga božja zapoved pravi, da je bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Najbrž ni dvoma o tem, kaj bi bilo storiti pravičnemu sodniku z ničvrednežem, ki ubija v dušah. Vendar deveta zapoved obsoja pohlepno željo. Kolikor razumem položaj, bi se vaš prijatelj odločil za dejanje, ki je morda hvalevredno s stališča druge, pa sumljivo glede devete ali celo peti zapovedi."

"Kaj je peta?"

"Samo o principih govorim," je naglo poudaril Viktor, kot bi se opravičeval. "Rešitev vidim v Jakobovi zgodbi. Jakob je ukanil svojega slepega očeta in starejšemu dvojčku Ezavu zvijačno odvzel prvorojenstvo. Zaradi te ukane je Jakob postal oče Izraela, v božjem načrtu je prevzel mesto, ki je bilo namenjeno Ezavu, in Bog temu ni nasprotoval. Bogu je bil važen božji načrt, Jakob ali Ezav, to vprašanje, kot biblijska izkušnja kaže, bogu ni zelo pomembno. Mislim, da je v tej zgodbi pravi nauk. Bogu je važen načrt. Vaš prijatelj lahko razpolaga z dediščino tistega fičfiriča in ubijalca, vendar mora stopiti na njegovo mesto."

"Tega nisem čisto razumel."

"Če je ubijalčevo premoženje najprej ubijalo, mora v rokah vašega prijatelja zdraviti. Vaš prijatelj prevzema odgovornost, da poravna zločine. V nekem smislu prevzema nepridipravovo dediščino na svoje rame tako, kot je Jakob prevzel Ezavovo. Celotno dediščino, to je važno, ne le premoženje, ampak tudi vest in krivdo. Razumete?"

"Moje iskreno priznanje za disput."

"Moj hobi, nič drugega," je skromno rekel Viktor, "z leti je treba na svet gledati bolj od zgoraj."

Bilo je videti, da se je Vladimir globoko zamislil.

"Seveda je bil samo primer," je po krajšem molku zagotovil, "lahko bi se pač zgodilo."

Potem sta tiho, s prav pretirano pazljivostjo dvigovala kozarce piva, kot bi v rokah držala zlate kelihe s posvečenim vinom. Z malimi, neslišnimi požirki sta uživala grenko, penasto pijačo in tudi med požirki zamišljeno molčala. Zunaj se je delalo jutro, čez nebesno praznino se je kot ogromna pajčevina pletla drobna, siva koprena svetlobe. Iz spalnice se je občasno zaslišalo smrčanje katere od žensk, a se je čez čas vedno stišalo v pomirljivo predenje, podobno mačjemu. Bolj vznemirljivi so bili kratki, boleči kriki, ki so na trenutke prekinili predenje. Samo takrat sta se sicer negibni moški figuri zdrznili in napeto prisluhnili v noč izven obroča svetlobe, ki ga je delala brleča svetilka. Samo takrat je zrak pretresla divja negotovost in moška sta z vso močjo, da so se jima pobelili nohti, stisnila kozarce, kot stisnejo džungelski lovci orožje, ko se s temnega roba jase naenkrat oglasi obnorelo skovikanje hijen.



 
prejšnji članek
naslednji članek
  
X

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI

Vsebine na strani so zastarele in se ne posodabljajo več. Stara stran zajema določene članke in vsebine, ki pa morajo biti še vedno dostopne.

Za nove, posodobljene vsebine se obrnite na http://ibmi.mf.uni-lj.si/