Tolikokrat sem slišal ta umetno sestavljeni izrek, da mi za vedno odmeva v ušesih. Verjetno sem ga prvič slišal še preden sem se prvič srečal z bolniki. Najbolj mi je odmeval med študijem infektologije. Vedno znova sem z navdušenjem prebiral poglavja o uspešnem izkoreninjenju epidemij poliomielitisa, malarije, davice, itd. Sam pa se še posebno dobro spominjam zadnje epidemije črnih koz v Evropi - kaj je res že 25 let od tedaj? Širile so se govorice o desetinah, stotinah mrtvih, o ogromnem številu okuženih v Ljubljani, kjer bo vsak hip izbruhnila epidemija, itd. Ker nisem bil cepljen proti črnim kozam, mi je kar hitro uspelo prepričati mater in očeta, da bom najbolj varen na Krvavcu, kjer je bil ravno tedaj smučarski tečaj. Gimnazijski ravnatelj je bil sicer bolj skeptičen, a ga je dejstvo, da me teden dni zanesljivo ne bo videl, hitro prepričalo. Danes pa črnih koz ni več.

Kako drugače se počutim sedaj, ko osramočen in z občutkom krivde stojim pred švedskim kolegom in mu ne znam pojasniti, zakaj Slovenci vsaj dvakrat pogosteje umirajo zaradi možganske kapi kot prebivalci zahodne Evrope in Skandinavije ter severne Amerike. Kje je napaka? Ni napak, le popolnoma za druge bolezni in drugačen način preventive gre; in predvsem za drugega nosilca preventive. V primeru infekcijskih bolezni je bil to zdravnik oziroma zdravstveni delavci; v primeru kroničnih neinfekcijskih bolezni pa je nosilec vsak posameznik sam. Vsak je sam dolžan skrbeti za svoje zdravje. Seveda je realnost daleč od idealnega. Ali ste že kdaj slišali, da bi kdo pohvalil zdravnika, ki mu je odsvetoval kajenje? Ne, pohvalil bo zdravnika, ki mu je zaradi glavobola predpisal analgetik in sedativ "za živce".

Ali smo zdravniki tisti, ki naj bi vodili preventivo? Mislim, da ne. Zdravniki lahko le svetujemo, kako lahko preprečimo določene bolezni. Odločil in ukrepal bo vsak posameznik sam. Veliko lahko narede mediji, odločilne so lahko odločitve politikov (subvencije za zelenjavo namesto za meso, uvedba mešane soli, podpora raziskavam, ki bi bolje razjasnile določene bolezni, itd.). Ker s strani posameznikov, medijev in politikov ni zadovoljujočega odziva, ostaja na koncu pregleda pri zdravniku še: "... in ne kadite več!". In praviloma vedno neuslišano, tako kot ponižne želje pastorke Pepelke.

Nekateri zdravniki in drugi zdravstveni delavci pa se s tem ne zadovoljijo. Ustanavljajo društva za preprečevanje bolezni, organizirajo predavanja, predstavljajo probleme preko medijev, sestavljajo t.i. "nacionalne programe", itd. Vse v prostem času oz. izven svoje načrtovane dejavnosti, brez pomoči uradnih inštitucij - kot hobby torej. Tak način dela že žanje uspehe, a rezultati dela bi bili še veliko boljši, če bi bile te akcije enotno organizirane, dejavnost formalizirana in institucionalizirana. Skratka: poglavitna in ne le hobby.

Preventiva ne more biti ne pastorka, ne hobby, lahko je le dobro koordinirana interdisciplinarna dejavnost, ki mora hitro preiti v zavest vsakega posameznika. V tem primeru zdravniki ne bomo nosilci akcij, temveč le svetovalci. Za konec še kratka opomba: povprečnega Američana ali Zahodnoevropejca niso prepričale študije, temveč dejstvo, da se bolezen ne izplača, ker je veliko dražja od preventive. Ko bo tako tudi pri nas, bo prišlo do sprememb. Tedaj bo zopet veljalo: "Bolje preprečiti kot lečiti."

	prejšnji članek	naslednji članek