Poleti leta 1999 bo minilo 80 let od ustanovitve Medicinske fakultete v Ljubljani. Ob okroglih obletnicah je bilo o njenem delu že veliko napisanega. Vendar sedanja generacija zdravnikov ne ve veliko o prizadevanjih za njeno ustanovitev, niti o težavah, s katerimi se je fakulteta spopadala prvih petindvajset let svojega obstoja. Uredništvo revije Isis je v soglasju z dekanom prof. dr. Mihom Žargijem sprejelo sklep, da do julija 1999 predstavi profesorje in nekatere dogodke, ki so usodno zaznamovali to medvojno obdobje. Za sodelovanje smo zaprosili Mediko-historično sekcijo Slovenskega zdravniškega društva in Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani.

Uvod

Na pobudo vseučiliške komisije in ob podpori tedanjega prosvetnega ministra je Narodno predstavništvo v kraljevini SHS 23. julija 1919 sprejelo Zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani. V njenem okviru je bila predvidena tudi ustanovitev Medicinske fakultete. V Ljubljani smo tako dobili medicinsko fakulteto dve leti za Zagrebom in dve leti pred Beogradom1. Medicinska fakulteta v Ljubljani je imela samo 4 predklinične semestre.

Leta 1930 je izšel Zakon o univerzah v Jugoslaviji. Tako kot Zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani je tudi ta vseboval predpis, da so na Medicinski fakulteti v Ljubljani samo 4 semestri. Prizadevanja za popolno medicinsko fakulteto so zaznamovala celotno obdobje obstoja kraljevine Jugoslavije.

Mednarodne razmere zunaj in znotraj Jugoslavije so se leta 1940 tako zaostrile, da je vlada kot politično koncesijo Slovencem izdala Dopolnilno uredbo o sistematični popolnitvi študija na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Ukinjen je bil zloglasni 51. člen Zakona o univerzah v Jugoslaviji, ki je Medicinski fakulteti v Ljubljani predpisal samo 4 semestre. S tem se je Medicinska fakulteta izpopolnila na 10 semestrov (1). V šolskem letu 1940/41 sta bila odprta peti in šesti semester, v letu 1941/42 pa sta bila predvidena sedmi in osmi semester. Zaradi vojne in upora proti okupatorju je bila leta 1943 Univerza zaprta.

Zdravstvene razmere na Slovenskem do leta 1920

Pred prvo svetovno vojno je težko ocenjevati razmere v Sloveniji, ker so deli njenega ozemlja pripadali deželam Štajerski, Koroški, Istri, Trstu in Goriški. Samo na Kranjskem so bili Slovenci v večini. Pred sto leti je živelo na tem področju, ki je segalo od Jesenic do Kočevja, Črnomlja in Brežic ter od Postojne do Kamnika, Trbovelj in Sevnice 466.527 Slovencev, 28.000 Nemcev, 1000 ostalih Slovanov in 319 Italijanov. Pismenih je bilo 39% moških in 28% žensk .

Leta 1890 je delalo na Kranjskem 50 zdravnikov, 27 ranocelnikov in 365 babic. Leta 1881 so študirali medicino 3 Slovenci, leta 1893 že 203.

Dežela Kranjska je leta 1890 razpolagala s 616 bolniškimi posteljami. Razen v Ljubljani so bile bolnišnice še v Postojni, Kočevju, Zagorju, Idriji, Kamni gorici in v Novem mestu. V teh bolnišnicah je bilo skupno 65 postelj. Leta 1893 je bila razširjena "blaznica" na Studencu, v Ljubljani je bilo odprto novo poslopje otroške bolnišnice in bolnišnice za nalezljive bolezni, pričeli so graditi novo bolnišnico na Zaloški cesti. V teh bolnišnicah se je zdravilo leta 1890 4472 oseb. Ena bolniška postelja je prišla na 779 prebivalcev.

Zdravstveno stanje prebivalstva je bilo v teh časih slabo. Leta 1890 se je na Kranjskem rodilo 16.902 otrok.. V prvem letu življenja jih je umrlo 3.623 3 ali 21%. Leta 1912 je znašala ta umrljivost 15%4. V vsej takratni državi je bilo na Kranjskem najmanj samomorov (6 na 100.000) in največ nasilnih smrti (7 na 100.000).

Med vzroki smrti je bila leta 1890 na prvem mestu tuberkuloza (2280 ali 5,07 na 1000 prebivalcev). V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je umrlo letno povprečno 623 ljudi zaradi davice, 300 zaradi škrlatinke, 259 zaradi oslovskega kašlja, 255 zaradi griže in 250 zaradi tifusa4.

Ustanovitev Univerze in Medicinske fakultete v Ljubljani

Po ukinitvi Medicinskega liceja v Ljubljani, leta 1850, niso nikoli usahnile zahteve po Medicinski fakulteti v Ljubljani. Pojasnilu, da za to ni denarja, so ostro ugovarjali. Slovenska javnost in politiki so se v devetdesetih letih prejšnjega in v začetku tega stoletja večkrat prizadevali za ustanovitev slovenske univerze. Pri tem so mislili tudi na medicinsko fakulteto. Leta 1898 je Kranjski deželni zbor ustanovil vseučiliški sklad, ki je do leta 1919 narasel na milijon kron.

Leta 1912 je bilo na slovenskem ozemlju (upoštevano je tudi slovensko ozemlje v drugih deželah), 388 zdravnikov, med njimi so bili samo 104 Slovenci. Nova deželna bolnišnica v Ljubljani, ki je bila usposobljena po potresu, je sodila s svojim paviljonskim sistemom tedaj med najsodobnejše v državi. Zdravniki v bolnišnici so bili pretežno Nemci, a med njimi je bilo tudi nekaj zavednih in uglednih Slovencev. Zdravstvena dejavnost je bila na slovenskem ozemlju zlasti intenzivna med prvo svetovno vojno. V zaledju Soške fronte je v ljubljanskih bolnišnicah delalo veliko število zdravnikov iz vse takratne Avstrije. Zdravstvena osveščenost prebivalstva je rasla vzporedno s pismenostjo, narodno in socialno zavestjo.

Ob koncu prve svetovne vojne po razpadu Avstro Ogrske monarhije so nastale nove razmere. Na slovenskih tleh se je ustanovila Narodna vlada.Takrat je bilo v Sloveniji med 180 in 200 slovenskih zdravnikov4. Praški docent dr. Mihajlo Rostohar je prevzel pobudo in sklical zastopnike raznih kulturnih društev in vseučiliške profesorje, da bi razpravljali o ustanovitvi univerze v Ljubljani. 13. oktobra 1918 so sklenili, da se ustanovi posebna vseučiliška komisija. Ta se je prvič sestala 5. decembra. Delegata, zdravnika, v komisiji sta bila dr. Alojz Kraigher in dr. Janko Oražen. Predsednik komisije je bil dr. Danilo Majaron, do tedaj najbolj vnet pobornik za ustanovitev univerze. Medicinska fakulteta naj bi pričela z delom jeseni leta 1919. A tako kot vselej so se pojavile neštete težave. Mnogim smo bili krivi sami, mnoge so nam pripravil drugi.

Slovensko zdravniško društvo je na svoji redni seji 20. februarja sprejelo resolucijo z zahtevo po ustanovitvi Medicinske fakultete v Ljubljani. Na tej seji je imel svoj zgodovinski referat profesor dr. Alojz Kraigher, ki ga tukaj v celotu ponatiskujemo.

Literatura:

1. Košir A. K razvoju visokega medicinskega šolstva na slovenskih tleh. Zdrav Vestn 1963; 32: 293.
2. Borisov P. Medicinsko visoko šolstvo v Ljubljani in ustanovitev popolne medicinske fakultete Zdrav Vestn 1995; 64: IV -11.
3. Jeršič M. Zdravje na Kranjskem v letih 1881 - 1890. V: Cvahte S, Kastelic I, Neubauer R, Odar Z.
4. Zdravstveno stanje prebivalstva SR Slovenije. Zavod SRS za zdravstveno varstvo; Ljubljana 1972:97-140.
5. Kraigher A. Poročilo o potrebi ustanovitve medicinske fakultete v Ljubljani na redni mesečni seji, Slov. zdravniškega društva dne 20. svečana 1919. Zdrav Vestn 1939; 11: 212.
6. Černič M. Medicinska fakulteta v Ljubljani. Zdrav Vestn 1939; 11: 218.

	prejšnji članek	naslednji članek