V Ljubljani smo imeli visoko šolo že v 17. stoletju: jezuitski kolegij, ki je obstajal iz bogoslovne in modroslovne fakultete. Že koncem 17. stoletja so mislili deželni stanovi kranjski na ustanovitev še ostalih dveh fakultet: pravoslovne in zdravoslovne. In začetkom 18. stoletja (leta 1704) so bili začeli v ta namen zbirati nekak vseučiliški sklad, ki je bil narasel do leta 1788 na 22.000 gl. Tekom 18. stoletja je bila dobila Ljubljana (najbrže za vlade Marije Terezije; časa ustanovitve nisem mogel dognati) ranocelniško šolo, ki so jo našli Francozi leta 1809 v polnem cvetu. In ko so ti otvorili v Ljubljani univerzo z vsemi fakultetami, so bili prevzeli od te stare ranocelniške šole kot "izvrstno vzposobljene moči" (klasifikacija je zgodovinska) profesorja Melzerja za anatomijo, fiziologijo, kirurgijo: Schmidta, pozneje Jevnikerja za patologijo in kliniko; Kersnika za fiziko in kemijo; Hladnika za naravoslovje, botaniko… Po treh letih je bilo z dohodom Avstrijcev naše vseučiliške slave zopet konec, a stara ranocelniška šola je trajala dalje in ravno v njej se je porodila v revolucijskem letu 1848 ideja novega slovenskega vseučilišča. Tedanji ravnatelj ranocelniške šole dr. Sporer, ki je bil obenem rektor celega liceja, je bil dal pobudo; njegovi slušatelji (Pleml, Švegelj, Kovač, Polak, Vovk) so zahtevali otvoritev prvega letnika medicinske fakultete z utemeljevanjem, da so vsa avstrijska vseučilišča radi nemirov zaprta (zanimiva je analogija in podobnost teh časov in razmer z današnjimi). Na ugovor radi pomanjkanja sredstev je bil takrat odgovoril dr. Sporer: "Če pa je narod končno spoznal potrebo takega zavoda (popolne univerze), potem pač ni več mogoče zavlačevati tega velikega vprašanja radi nedognanih sredstev. Država ali narod jih morata najti." Podčrtal je bil kot kategorični imperativ besedico "morata"! Pozneje se je godilo zmerom slabše ideji medicinske fakultete na Slovenskem. Zahtevali smo vedno samo dvoje fakultet. Šele na sedmem taboru (na ljubljanskem polju poleg Vižmarij na binkoštni ponedeljek leta 1869) je bil nastopil dr. Razlag z zahtevo po popolnem vseučilišču. Po dobi taborov pa Slovenci sploh nismo več zahtevali medicinske fakultete: znamenje vedno večje narodne poparjenosti in obupa, znamenje propada samozavesti in narodnega ponosa, kakor smo bili tudi po dobi taborov Slovenci skoraj pozabili na zahtevo po zedinjeni Slovenji ter smo kupčevali in mešetarili z vlado za drobtinice in malenkostne koncesije. Šele leta 1917 ob priliki otvoritve medicinske fakultete zagrebškega vseučilišča se je prvič zopet javila zahteva po medicinski fakulteti za Ljubljano, ko sem napisal v imenu našega društva za Liječniški vijesnik članek "Medicinska fakulteta zagrebškega vseučilišča in Slovenci." (1)

Najvažnejši pomislek proti ustanovitvi medicinske fakultete v Ljubljani je pomanjkanje sredstev. Na to je odgovoril že leta 1848 dr. Sporer: "Država ali narod jih morata najti!" A če se spomnimo na vseučiliški sklad (K 500.000), ki ga je ustanovil leta 1898 kranjski deželni zbor in ki bi moral danes znašati vsaj že 1.000.000 K, in na vseučiliški sklad mestne občine ljubljanske, bomo hitro lažje dihali. Spomniti se pa moramo tudi, da živimo v Jugoslaviji, v lastni svobodni državi, ki nam ne bo odrekala najvišjih šol, kakor nam je stara krušna mati Avstrija odrekala celo srednje in nižje šole. Spomniti se moramo, da smo dolžni v moderni pametni državi že koj v začetku investirati čim največ kapitala in si urediti dom čim najpopolneje, čim najbolj praktično in najbolj plodonosno, tako da bomo začeli v čim najkrajšem času uživati obresti in začeli že v resnici čutiti - svobodo, ponos in moč. Ne odlašati in se zanašati na bodočnost in se urejati v na pol zgrajeni, k slabo opremljeni in pomanjkljivi hiši; dovršimo in izpopolnimo si dom že koj v začetku, da se ognemo za vso prihodnost flikarenju in fretarenju in šlendrijanu, ki jim je bila pokojna Avstrija tako popolnoma zapala. Če govorimo o denarnih sredstvih, pa se obenem spomnimo, da nam pripada ob likvidaciji avstrijske-ogrske monarhije precejšen del zdravstvenih naprav in zdravstvenega materiala. Naša dunajska kulturna likvidacijska komisija je ugotovila, da pritičeta nam Slovencem od vseh visokih institucij bivše Avstrije, to so zavodi z značajem visokih šol 2,12 odstotka. Po takem ključu bi lahko zahtevali od Avstrije celo graško univerzo z medicinsko fakulteto vred in celo graško tehniko. In s to zahtevo naj tudi res nastopi naša delegacija na pariški mirovni konferenci in poskusi celo doseči, da nam to že konferenca sama - dekretira. Če je upravičena bojazen, da nam bodo hoteli zavezniki v Parizu v političnem oziru in zlasti pri teritorialnem vprašanju to ali ono odreči, pa smemo z vso gotovostjo računati, da nas bodo pri vprašanju likvidacije bivše Avstrije z vsemi silami podpirali. Lahko se torej zanašamo, da nam bo Avstrija še po svoji smrti plačala vseučilišče, ki ga nam za živa ni hotela dati. Če pa se nam te nade ne uresničijo, zidajmo na svojo lastno moč, na svojo življenjsko voljo in sposobnost, s katerimi si ustvarimo vse, kar hočemo in potrebujemo. A za trenutek ne pozabimo, da nam gre za fakultetni provizorij in ne za gradnjo nove, Bog ve kako sijajne klinike.

Drugi pomislek zoper ustanovitev medicinske fakultete je: ali ne bodo naše klinike premajhne, premalenkostne in zato mogoče - slabe? A to vprašanje je že tako premleto, da o dobroti majhnih fakultet v primeri z velikimi menda ni več treba prenatančnega razpravljanja. Brez dvoma se medicinec več nauči, več vidi in več poskusi - teoretično in zlasti praktično - na majhni kliniki, kjer se ne drenjajo stotine dijakov, da so drug drugemu na poti, in kjer je učenec lahko zaporedoma na vrsti pri ambulatoriškem in kliniškem prakticiranju. Doma, na naši majhni kliniki naj se naš naraščaj izvežba kolikor mogoče temeljito in vsestransko in naj napravi svoje izpite; po absolviranju pa pošljemo mlade doktorje v inozemstvo z ustanovami, da izpopolnijo svoje znanje, da si razširijo obzorje, da slišijo svetovne korifeje in si vzamejo od njih, kar je najboljšega, da vidijo uredbe in iznajdbe, ki jih niso videli doma. Posamezne dijake pa pošljemo že lahko tudi med študiranjem za kak semester na bratske fakultete v Zagreb ali Beograd, v Prago ali Krakov, morda celo v Rusijo, v Švico ali v Francijo itd. Bojazen, da bo naša fakulteta slaba, ker bodo morda klinike premajhne, ne samo, da ni utemeljena, temveč je tudi nepotrebna. Sprejeti moramo celo načelo, da si ustvarimo v državi raje več manjših fakultet, kakor eno večjo ali dve veliki, mogoče celo preveliki fakulteti. Tako smo videli v predvojni Nemčiji, ki je bila v tem oziru najbolje urejena, veliko število majhnih fakultet in med najmanjšimi celo marsikatero, ki je bila po svoji znanstveni kapaciteti najznamenitejša.

S kulturnega stališča je potreba medicinske fakultete evidentna. Smernico in temelj našemu kulturnemu življenju sploh nudi resolucija kulturnega odseka Narodnega sveta, sprejeta koncem novembra leta 1918, ki se glasi: "Ob postanku države Slovencev, Hrvatov in Srbov pričakuje kulturni odsek Narodnega sveta, da bo nova, politično popolnoma edinstvena država, naj bo organizirana kakor koli, po svoji moči pospeševala z vsemi razpoložljivimi sredstvi razvoj prosvetnega življenja vseh treh rodov na podlagi kulturne avtonomije. Neoviran razmah individualnih sil vseh treh plemen je najzdravejši pogoj za polno duševno bogastvo Jugoslavije. Kulturna politika bo morala vsekakor upoštevati dejstvo da je dala zgodovina Slovenstvu v teku stoletij posebno duševno vsebino. Slovenski del Jugoslovanskega naroda se je razvil tudi jezkovno samostojno, tako da je slovenščina, nositeljica te duševne vsebine, dasi najbližja sorodnica srbohrvaščini, danes organizem zase in da je v območju slovenskega književnega jezika za sedaj možno uspešno kulturno delo edinole v tem jeziku. - Ko bi se Slovencem onemogočil lastni kulturni razvoj, bi sledil neizogibno silen upad kulturnega življenja v slovenskem plemenu, ki bi prenehalo biti tvorno. Vsaka etnična skupina pa se čuti svobodno samo v toliko, v kolikor more uveljavljati svojo tvornost. Vsak narod je pomemben človeštvu v toliko, v kolikor je tvorec novih vrednot. Tudi bi se mogla prilagoditi kulturnemu prelomu samo tenka plast slovenske inteligence, dočim bi bile široke mase, jedro našega plemena, izobčene od dobrin kulturnih pridobitev in pahnjene v kulturni polmrak. Kulturna avtonomija pa nikakor ne odvezuje duševnih delavcev vseh treh plemen dolžnosti iskati vedno tesnejših stikov, vedno globjega medsebojnega umevanja in sporazuma v vseh vprašanjih ter skrbeti za medsebojno spopolnjevanje skupnega prosvetnega dela, ki bo na svojem višku zadnja najlepša utemeljitev svobodne Jugoslavije v družini narodov. Kultura roda ali plemena, kultura naroda mora biti zastopana v vseh svojih panogah in strokah. Kulturne zahteve naroda ne morejo in ne smejo odreči pred najvišjimi torišči, pred templjem znanosti. Jezikovna kultura ni popolna, če ne sega v zadnje izrastke znanosti, do zadnjih mej človeške vede. Gledati moramo na stvar s stališča širokih ljudskih množic in ne s stališča kopice naše polovičarske inteligence. Množica zahteva umstvenega kruha. Zahteva, da jo seznanjamo z iznajdbami in z uspehi vede; zahteva, da ji v poljudni obliki podajamo dejstva, misli in probleme znanosti. Brez polnovredne znanosti pa tudi poljudna znanost ni mogoča. Če nisi v svojem jeziku predelal in prebavil panoge vede, o kateri hočeš poučiti ljudstvo, se ti ne posreči, da mu jo podaš v poljudni, razumljivi in dovolj sugestivni obliki. Radi terminologije, radi frazeologije, radi skladnega mišljenja samega je kulturna nujnost, da predelamo vso vedo, vse veje vesoljne znanosti v lastnem narodnem jeziku. Za znanstvenike same mora biti brezprimerno laže misliti in govoriti in pisati v svoji materinščini, kakor v priučeni tujščini (vzgled: drja Matka vzorna slovenska predavanja o malariji). Četudi jim morda tu in tam zmanjka tega ali onega terminusa, preprostost besede in stavka, prisrčnost in dojmljivost skladnje, sugestivna moč in učinek pripovedovanja, vse to je v materinščini brez primere pristneje in globlje in gorkeje kakor v tujščini. Vrhu tega je jasno, da se človek tujemu jeziku igraje toliko priuči, da ga razume, da ga lahko bere in posluša; neizmerno težko pa je, obvladati ga tako popolnoma, da lahko piše v njem in njegovem duhu. Vse to velja v gotovi meri tudi za tako bližnje si jezike kot sta slovenski in srbohrvatski; in morda je v tem slučaju celo teže, obvladati sorodno narečje tako popolnoma, da bi ga ne pisal samo slovnično pravilno, temveč tudi estetično sprejemljivo. Praksa je že pokazala, da slovenski znanstvenik igraje razume svojega hrvatsko-srbskega kolego in ravno tako hrvatsko-srbski slovenskega; zato je evidentno, da enoten znanstven jezik v Jugoslaviji ni potreben in da je prepustiti eventualni postanek takega jezika naravnemu razvoju v bodočnosti. Takojšnje dekretiranje enotnega jezika pa bi bilo s kulturnega in praktičnega stališča celo škodljivo, kvarno ne samo Slovencem, temveč celokupni Jugoslaviji, ker bi gladek in lahak razvoj njenega morda najkulturnejšega dela, to je Slovenije, precej zavrlo, napredek širokih množic ljudstva najbrže za dolgo dobo naravnost izpodrezalo. S kulturnega stališča našega jezika in našega naroda, kakor tudi s praktičnega stališča širokih množic ljudstva je slovenska medicinska znanost in slovenska medicinska fakulteta nujno in brezpogojno potrebna. Kultura in praksa gresta kakor vedno tudi tukaj roko v roki.

Potrebna pa je ustanovitev fakultete tudi iz gospodarskih in političnih razlogov. Draginja po vsem svetu je danes takšna, da ne more naš dijak študirati ne v Zagrebu ne v inozemstvu. Šest sto do tisoč kron na mesec, zunaj naših mej celo tisoč pet sto kron na mesec, takšnih vsot Slovenec - dijak ne zmore. Razun tega je povsod - posebno tudi v Zagrebu - stanovanjska beda tako velika, da ji mnogokrat niti petičen človek ne more biti kos. Resnica pa je, da imamo v primeri s Hrvati, zlasti pa v primeri s Srbi, ravno Slovenci največ dijaškega naraščaja, ki bi mu morali nuditi prilike, da se izobrazi v pravnike, profesorje, inženirje, zdravnike itd., ki jih ne bomo potrebovali samo doma v svoji ožji domovini, temveč mogoče še v veliko večji meri v ostali Jugoslaviji. V srbski vojvodini (južna Ogrska) so na primer vsi sodniki razen enega Srba madžarske narodnosti. Enako razmerje bo najbrže tudi v drugih stanovih. V Bosni in Hercegovini, v Srbiji in zlasti v Macedoniji, bo v vseh stanovih primanjkovalo akademskih moči. In dejstvo je, da se povsod in zlasti v vojvodini precej zanašajo na nas. Nemci se pripravljajo na to, da bi našo mlado državo preplavili s svojimi zdravniki. Slavistične stolice na svojih vseučiliščih hočejo preustrojiti v navadne učilnice jugoslovanskih jezikov. Našim dijakom hočejo dovoliti vstop na svoje fakultete samo pod tem pogojem, da dovolimo njihovim zdravnikom izvrševanje prakse na naših tleh. Mi pa ne čutimo samo potrebe, da preprečimo prihodnjo tujo invazijo zdravnikov, temveč smo že celo začeli z iztrebljevanjem dosedanje nemške invazije. Nemškim kolegom odpovedujemo službe in jim hočemo odrekati državljanstvo. Nujno in težko nalogo imamo torej, da si ustvarimo čim največ možnosti za produciranje zdravnikov.

Po neki statistiki iz leta 1906 je bilo takrat na vsem slovenskem ozemlju 388 zdravnikov, izmed katerih so bili samo 104 Slovenci. Danes lahko računamo, da imamo 180-200 slovenskih zdravnikov. Če vzamemo, da bomo potrebovali za svoje ozemlje samo 388 zdravnikov, nam primanjkuje več kot 200 mož. (2) Brez dvoma pa jih bomo morali polagoma ravno toliko eksportirati v ostale pokrajine Jugoslavije. V Zagrebu imamo danes samo v akademskem domu izmed 150 dijakov nad 80 medicincev; in tam so samo prvi trije tečaji fakultete. Lahko računimo, da imamo izven akademskega doma v Zagrebu in na inozemskih fakultetah (v Gradcu, na Dunaju, v Pragi itd.) vsaj še 80 medicincev, tako da bi jih šteli danes v najslabšem primeru vsaj 160. Za to število je že vredno ustanoviti v Ljubljani medicinsko fakulteto. V resnici pa to število našim potrebam ne bo zadostovalo in ga bomo morali zvišati vsaj na 250. Razen tega moramo računati na slušatelje iz ostalih jugoslovenskih pokrajin, tako da se nam ni treba bati premajhnega števila, preje in brže celo previsokega števila (kakor se je bilo na primer zgodilo v Zagrebu, kjer so bili naročili anatomu drju Peroviću, naj se uredi za 25 slušateljev, ki se je pa uredil za 200 slušateljev in jih ima danes 600). Ker smo torej dolžni Sloveniji in celokupni Jugoslaviji, da dvignemo število svojih medicincev, smo tudi dolžni, da jim ustvarimo v Ljubljani medicinsko fakulteto, ker samo doma, v središču Slovenije omogočimo svojim fantom medicinski študij.

Procvit Slovenije - in s tem korist vesoljne Jugoslavije je že sam na sebi razlog za ustanovitev popolne univerze. Če si ne ustvarimo v Ljubljani središča za vse kulturne in gospodarske panoge, pa prav za vse, tako da ne bo manjkalo niti enega zoba v kolesu, izgubi Ljubljana v najkrajšem času vso svojo privlačno silo za slovenske pokrajine in postane počasi zopet "Ljubljanca dolga vas", kakor jo poje pesem. Ozrimo se samo na Štajersko. Vsa slovenska Štajerska leži tako usodno na Zidanem mostu, da postane to križišče lahko oni hypomochlion, okrog katerega se trenutkoma zasuče vsa dežela od Ljubljane proti Zagrebu in si tam poišče središča svoji teživnosti. In če se to zgodi, gospoda moja, smo Ljubljančanje trenutek zamudili in bogatejša polovica Slovenije bo nosila svoje groše v malho zagrebškega čifutstva, mesto v našo stolnico. Poudarjati pa smemo, da bi to ne bilo samo v škodo nam Slovencem temveč celokupni Jugoslaviji in njenemu demokratičnemu ustroju. Ideja enakopravnosti pa zahteva, da se vsak posamezen del države enakomerno razvija in da ima pravico do vseh pogojev in činiteljev za zdrav napredek in razvoj. Ideja demokracije zahteva, da je vsak posamezen del države enakovreden; zato mu morajo biti ustvarjene vse možnosti, da se ohrani na višini in da svoje enakovrednosti ne izgubi. Ideja vsestranskega razvoja in napredka pa zahteva že tudi sama na sebi, da ne hipertrofira posamezen del na škodo drugih. Država ne sme gnojiti samo ene njive, drugih pa zanemarjati; skrbeti mora, da so vse njive enako dobro pognojene in preorane, oplete in obrane. V interesu enotnosti države in nje procvita, v interesu Srbov in Slovencev in Hrvatov je torej, da nas vlada z vsemi močmi podpira in da nam pomaga pri gradnji velike Ljubljane, pri gradnji kulturnega in gospodarskega središča, ki bo dobro služilo tudi drugim pokrajinam Jugoslavije, dokler ni v njenih mejah ustvarjenih toliko središč, kolikor jih je za dvanajstmilijonski narod treba. (Če računimo, da je treba za vsaka dva milijona prebivalcev eno vseučilišče, bo potrebovala Jugoslavija šest središč.) Nikar se ne bojimo, da smo neskromni in preobjestni, če zahtevamo svoje vseučilišče že v tem trenutku! Narobe - prepričani bodimo, da smo v interesu skupne državnosti naravnost dolžni, ponuditi vladi vse svoje sile, da univerzo v Ljubljani nemudoma oživotvorimo. Če ni mogoče vseh kulturnih in gospodarskih središč v državi takoj zgraditi in dovršiti, se je treba z največjo vnemo lotiti vsaj tistih, kjer so za naglo udejstvitev vsi pogoji dani. - V tem hipu, ko naša mlada država ustave in uprave še nima zakonito in končno ustanovljene, se moramo spomniti, da uživamo še toliko samovlade, da si univerzo lahko sami dekretiramo. Zlasti v šolskih vprašanjih je ta avnonomija tudi za prihodnost upravičena. In centralna vlada nam ne more nasprotovati, ker mora uvideti, da ne delamo le v svojo korist, temveč v korist celotne Jugoslavije. Če pa zamudimo trenutek, ki je stvari tako ugoden, se prav lahko zanesemo, da smo ga zamudili za dolgo, dolgo, če ne za vedno. V poznejših časih bomo najbrže odvisni od slučajnih političnih konjunktur, če si bomo hoteli v parlamentarnih bojih kaj izvojevati zase. Danes ob nastajanju države nismo dolžni samo mi temveč dolžna je tudi vlada, da investira povsod, kjer so dane prilike, čim najhitreje in čim najbolj solidno naloženega kapitala, da na ta način ustvari vse pogoje za plodonosno in uspešno delovanje, za napredek in razvoj in za razcvit države. Če trenutek zamudimo, potem dokažemo pred svetom - mi in naša vlada - da nas je dohitela velika doba z velikimi nalogami in velikimi dolžnostmi majhne in pritlikave, nevredne svobode in lastne državnosti.

Medicinsko fakulteto bi improvizirali v Ljubljani precej lahko in s primeroma majhnimi stroški. Šlo bi za provizorij, ki bi moral vzdržati 8 do 10 let, to je do takrat, ko bi si mogli zgraditi definitivno univerzo in lepo kliniko. Če hočemo jeseni otvoriti prva dva letnika fakultete, bi potrebovali predvsem medicinske knjižnice ter institutov za anatomijo, za biologijo, za fiziko in kemijo, za histologijo in fiziologijo. Knjižnico za prvo silo, namenjeno v prvi vrsti dijakom, si nabavimo z Dunaja, iz Berlina, iz Švice in od drugod, če nam nakaže vlada v ta namen kakih 100.000 K. - Za anatomijo sezidamo barako pred prosekturo ali na prosekturo (leseno nadstropje) s šolsko sobo, z dvorano za seciranje in z laboratoriji. Za histologijo in fiziologijo bi našli streho v domobranski vojašnici, kjer se najbrž nastanita tudi pravo in modroslovna fakulteta. In ravno tam bi imeli institute za biologijo, za fiziko in kemijo skupno s filozofijo. Anatomijo bi lahko dociral g. prosektor dr. Ivan Plečnik, biologijo in histologijo vseučiliški profesor g. dr. Boris Zarnik, ki bi jako rad prišel iz Zagreba v Ljubljano; ko bi on ne mogel priti, bi ga lahko supliral g. prof. dr. Pavel Grošelj; za fiziko in kemijo nam ni skrbeti, ker imajo filozofi za vse stolice že pripravljene učne moči. Za fiziologijo bi se nam posrečilo pridobiti gosp. vseučiliškega profesorja drja Rikarda Buryana, ki je znamenit strokovnjak in je bil pred vojno načelnik fiziološkega oddelka zoološke stacije v Neaplju. Proračun za letošnje leto (do konca decembra 1919) bi komaj presegal 500.000 K. Za ostale institute in za klinike bi nam služili posamezni oddelki deželne bolnišnice, katerim bi prizidali barake s šolskimi sobami in z laboratoriji (primer: klinika drja. Schrötterja na Dunaju); deloma bi pa morali v klinične in inštitutske svrhe adaptirati morda gluhonemnico, asil Franca Jožefa, prisilno delavnico, mogoče tudi garnizijsko bolnico, če se bo - kakor govorijo - vojaška zdravniška služba združila v civilno. Na ta način bi si z najmanjšimi stroški uredili ugodne in prikladne domove za vse stroke zdravstvene vede in bi si ustvarili lep in zadovoljiv provizorij. Kar se tiče učnih moči, imamo v naših gg. primarijih in specialistih izkušene praktike, ki bi že v jeseni lahko začeli s kurzi za medicince, za bolniške sestre ter za strežnike in strežnice. Razen teh pa imamo še celo vrsto mladih znanstvenikov, katerih sposobnosti nam nudijo vse pogoje za uspešno znanstveno in naučno delovanje. Nekateri gospodje bi se lahko vsak trenutek habilitirali (n. pr. dr. Botteri za oftlamologijo, dr. Matko za interno, dr. Robida in dr. Šerko za psihiatrijo in neurologijo, dr. Robič in dr. Šavnik za dermatoologijo in venerologijo), drugi bi potrebovali v ta namen več semestrov (n. pr. dr. Černič za kirurgijo, dr. Dernovšek za okulistiko, dr. Zalokar za ginekologijo in porodništvo, dr. Ambrožič za pediatrijo, dr. Luschitzky za tuberculologijo itd.). Za druge stroke (n. pr. za anatomijo, za patološko anatomijo, za sodno medicino, za farmakologijo, za higieno itd.) bi bilo treba takoj razpisati študijske ustanove. Stolice, ki bi jih ne mogli zasesti z domačini, bi oskrbeli z znanstveniki iz Hrvaške in Srbije, iz Čehoslovaške, iz Poljske in iz Rusije. - Tako bi imeli provizorij, ki bi nujni sili in praktičnim zahtevam v polni meri odgovarjal in ki bi bil - po vsem navedenem - z dobro voljo in z majhnimi stroški izvrstno izvedljiv.

Opombe:

1. Lij. vjes. 1917 broj 11.
2. Za primerno sledeči podatki: 1. 1. 1939 je imela Slovenija 626 zdravnikov (obvestilo Zdravniške zbornice za dravsko banovino z dne 23. 1. 1939), Jugoslavija 1. 9. 1938 pa 5.330 (od teh 4.717 moških in 613 žensk), kakor poroča "Lekar" 1938, št. 244-245.

	prejšnji članek	naslednji članek