Proti pričakovanju je Intercity Venezia - Budapest prispel točno. Pričakal naju je kolega iz Budimpešte in odpeljal do "prenočišča" v študentskem domu Medicinske fakultete Semmelweis. Z besedami bi težko opisala "apartma" v katerem sva tisto noč prespala. Omenim naj le dejstvo, da sva si uspela izboriti vsak svojo sobo in to na večkratno pojasnilo, da sva vendarle različnega spola in ne ravno najbližja znanca. Ne bi govorila o poplavi v kopalnici, saj je, že davno očiščenem "apartmaju", gotovo le koristila. Izpustila bom ostale podrobnosti. Porodilo se mi je le eno vprašanje in dvom: če bi sama kdaj sploh lahko v takih pogojih študirala? Čeprav je res, da sem precej razvajena, krpo za brisanje prahu pogostokrat vzamem v roke. Brez večerje, na račun lastnih zalog hrane, sva vendarle učakala jutro, polno novega upanja. A zaman.

18. septembra 1997 smo po eno in pol-urni zamudi nadaljevali pot v Kecskemet. Predstavnik podjetja B. Braun je bil sicer zelo ustrežljiv in gostoljuben. Pot dokaj prijetna, vendar je želodec tudi že zahteval svoje.

Na registracijo v kongresnem centru smo morali čakati točno do 14.00. Trajalo je celo večnost in spet isti problem: komaj sva si izborila vsak svojo sobo. To pa je bilo še nekaj boljšega kot v Budimpešti. Soba zapuščena, prašna, skupni tuši brez vrat, WC, ki ga ni bilo možno zakleniti, vrata sobe, ki so se komajda zaklenila ipd.

Ko sva tistega dne končno prišla do hrane, se nama je razpoloženje nekoliko popravilo.

Sprejemnega banketa se nisva udeležila. Kolega je "podlegel" utrujenosti, sama pa sem mrzlično iskala sobo v kakšnem hotelu. Po dveh urah sem se obupana vrnila v svojo "luknjo", saj je bilo v krogu 6 km od kongresnega centra vse zasedeno. Sicer pa je Kecskemet, ki leži s svojimi 120.000 prebivalci, 82 km jugovzhodno od Budimpešte, dokaj prijetno mesto. Ljudje so ustrežljivi in gostoljubni. Če že ne v angleščini, se gotovo lahko sporazumete v nemškem jeziku.

19. september 1997 je bil veliki dan. Dopoldne sem imela svoj referat. Uspelo mi je celo najti predavalnico in kar sama sem si pripravila diapozitive za predavanje. Trema je nekoliko narasla. To je bilo moje drugo predavanje v življenju, prvikrat v angleškem jeziku. Spregovorila sem o osebnih pogledih in pristopih k zdravljenju akutne pooperativne bolečine v naši bolnišnici. Da bi ne bila preveč skromna, se moram pohvaliti kar sama. Referat je bil gospodu profesorju Tekeresu z Univerze v Pecsu tako všeč, da bi ga želel objaviti v svoji anesteziološki madžarski reviji.

Zvečer sem se udeležila svečane večerje na CSARDI - to je nekakšne vrste madžarska pivnica. Hrana je bila dobra, tudi nekaj prijateljskih stikov sem navezala.

20. septembra je tudi doktor Jeglič, ki dela kot anestezilog na Inštitutu za anestezilogijo v Ljubljani, odlično opravil svoje poslanstvo z referatom o dekompresijski bolezni.

Sicer je bilo žal večina referatov v madžarskem jeziku, z redkimi nemškimi in angleškimi izjemami. En del je bil namenjen intenzivni terapiji s problematiko sepse in infektov v enotah intenzivne terapije. Anesteziološki del pa je zajemal referate s področja zdravljenja bolečine, kardiologije in transporta kisika ter vzdrževanja proste dihalne poti.

20. septembra 1997 sva se vrnila v Budimpešto v isti - nedotaknjen - "apartma". Intercity Budapest - Venezia naju je 21. septembra 1997 ob 6.05 počasi vračal proti slovenski meji.

Na Madžarskem sem bila pravzaprav trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Čeprav nisem pričakovala luksuza "A" kategorije na stroške organizatorja, je bilo tole le preveč. Vsaka izkušnja nekaj stane. Naj zaključim z znanim pregovorom: Ljubo doma, kdor ga ima!

	prejšnji članek	naslednji članek