Pričujoče razmišljanje o razmerju med umetnostjo in medicino ima nekaj terminoloških pasti. Ker bom pojma kultura in umetnost spričo namena našega srečanja pogostokrat uporabil sinonimno, naj najprej postavim vsebinsko razmerje med njima. Teoretski razmislek o pojmih je jasen. Preprosto rečeno pa: vse kar je umetniško, nikakor ni kulturno. Še bolj to velja v nasprotni smeri. V nadaljevanju bom pojma kultura in umetnost povečini vendarle enačil. Predvsem zato, da bi čim bolj nazorno poudaril presenetljivo povezavo med duhovnim in materialnim, med čutnim in telesnim, med utvaro in realnostjo, med sanjami in resničnostjo. Iskanje človekove resnice se vedno giblje med navedenimi in še drugimi poli. Naj mi bo dovoljeno, da brskam za resničnostjo med poloma: zdravnik - bolnik. Zaradi praktičnosti želim z besedo zdravnik imenovati vse različne profile zdravstvenega osebja, ki zdravijo bolnega človeka.

Za to, kaj naj bi bilo kulturno v medčloveških odnosih, sem izbral Unescovo definicijo. Ta pravi, da je kultura dinamičen vrednostni sistem naučenih elementov, pričakovanj, konvencij, verovanj in pravil, ki omogočajo članom določene skupine, da uresničijo stike med seboj in svetom, da torej med seboj komunicirajo in razvijajo svoje ustvarjalne potenciale.

Da bi bilo moje razmišljanje čimbolj nazorno, sem ga izpeljal in nadgradil z vznemirljivo in presenetljivo zgodbo Oscarja Wildea o Narcisu. Iz literarne predloge izvemo, da je lepi mladenič Narcis občudoval sebe v ogledalu vode. Mladeniča je lastna podoba tako prevzela, da se ni mogel odmakniti od zrcala. Prevzet sam nad sabo, je, občudujoč se v ogledalu jezerske gladine, umrl. Tedaj so prišle na breg nimfe. Ugotovile so, da se je jezero po Narcisovi smrti spremenilo v vrč solza. Na vprašanje nimf, zakaj joče, je jezero odgovorilo, da za Narcisom. In dodalo, da ne joče za Narcisom zato, ker je lepi mladenič umrl, ampak zato, ker je v njegovih očeh jezero gledalo čudo svoje lastne lepote.

Ker sem drzen, bom pričujočo zgodbo, ki pomembno odstopa od številnih variant pripovedi o nesrečnem samozagledanem mladeniču Narcisu, izrabil za razmislek, ki naj bi prispeval k vsebini razprav na našem srečanju. Na njem bomo govorili o razmerju med umetnostjo in medicino kot zelo posebnem in važnem odnosu med dvema strukturama, ki ju anticipirata v najgloblji vsebinski različnosti bolnik na eni in zdravnik na drugi strani.

Čudovita zgodba Oscarja Wildea ponuja, da v samozagledanem mladeniču Narcisu prepoznam premnoge duševne značilnosti bolnikov. Če nekoliko sestopim iz poetskih širjav Narcisove zgodbe v osebnost bolnikov, ki jih že veliko let zdravim, se mi prikaže polje odnosov med njimi in menoj kot medij prepletanja medicinskih problemov, v katerega vseskozi posegajo čustveni, nazorski, rivalitetni in še mnogi drugi za celostnost odnosa važni elementi. Zaradi splošnosti in načelnosti se moram seveda v tem prispevku izogniti globljim teoretskim razmislekom o psihi bolnika. Mnogi so obsedeni z neponovljivo izjemnostjo svoje bolezni, "saj zdravniki takega primera še niso imeli, iz njega bodo nemara vznikla spoznanja splošne vrednosti, od katerih bo nemara imelo korist vse človeštvo..." itd. Da, bolniki se velikokrat sproščajo z dojemanjem lastne tragične neponovljivosti. Bolj ko je tragična, več samozagledanosti ponuja. Od razumske in čustvene egocentričnosti ni daleč do samopomilovanja. Od tu pa ne do samoobčudovanja, od katerega se da nekaj časa živeti.

Narcisovo smrt je moč razumeti tudi kot posledico, otopelosti bližnjih za mladeničevo lepoto. Toda ta možnost je izključena, saj so vendar jezerske nimfe ugotavljale žalost vode, nad katero je mladenič klonil. Samozagledanost jezera je v Wildeovi baladi enako vzročno pogojena kot Narcisova. Gre torej za zrcalno podobo enega stanja. Ni v naših močeh, da bi bili zmožni razločiti, katera resničnost pogojuje drugo, sebi podobno in celo enako. Torej, bolnik je umrl zato, ker se je odtujil možnosti, uresničevati se v bližini, v katero se je bil zamaknil. Njene razsežnosti, zanj življenjsko važne, ni mogel dojeti. Še več, bolnikova egocentričnost je bila tolikšna, da mu je zadostovala in omogočila dopolnitev samozagledanosti. V Narcisovem primeru je to smrt. Za slovenskim pesnikom Alojzom Gradnikom moram ponoviti: smrt, kot najskrivnostnejša ljubezen. Eros - Tanatos.

In jezero. Po mladeničevi bolestni samouresničitvi se je spremenilo v vrč slanih solza zato, ker v njegovih očeh ni moglo več občudovati čudo svoje lepote, smisla, namena, priložnosti... Jezero - zdravnik torej, ni uresničilo svojega poslanstva. Ni ga zmoglo, mogoče ga ni znalo, nemara je bilo oholo, kot Narcis zagledano samo vase. Vsekakor zgodba ponuja sklepanje o podobnih duhovnih vsebinah obeh protagonistov zgodbe.

Zato bom Wildeovo zgodbo interpretiral kot pripetljaj dveh skoraj enakih, med sabo pa odvisnih, celo dopolnjujočih se bivanjskih struktur.

Ali ni za kakršno koli razpravo o žalostnem jezeru potrebno najprej poudariti, kako je bilo to kot Narcis rahlo, samozagledano, potrebno bližine, ranljivo. Narcis je bil prehudo bolan, da bi se mu uspelo odmakniti se od sebe. In jezero - zdravnik, je bilo zaradi samozagledanosti in mogoče še zaradi mnogih drugih vzrokov prešibko, da bi mladeniču - bolniku, znalo omogočiti prvi korak od sebe.

Ta tragična zgodba o bolniku in zdravniku naj bo izhodišče za razmislek o možnih in najbrž tudi nujnih oblikah srečevanja med samo navidez različnima, celo izključujočima se stanjema duha dveh bivajočih avtonomnosti. Kako premagati njuno usodno razdaljo. Kako vzpostaviti med njima čustven naboj, da bo ta odreševal in ne vznemirjal. Da bo mladeniču in jezeru omogočal in določal razživetje tiste prisrčnosti, ki presega in premaguje nevarno poznanstvenost, zdravorazumarstvo, formalno logiko in še druge vzroke medčloveških odtujitev.

V psihiatriji govorimo o transferu in kontratransferu. Gre za čustveno dogajanje med zdravnikom in bolnikom, med psihoterapevtom in klientom - med jezerom in Narcisom.

Mislim, da je ena največjih pomanjkljivosti sodobne medicine, da ločuje med telesnim in duševnim, kar pomeni, da spregleduje človekovo biopsihično enovitost.

Naj v tem eseju posvetim nekaj besed zdravniku. Je visoko izobražen, izveden in

največkrat zaposlen do tiste mere, ko je ogrožena njegova privatna in družinska integriteta. Z drugimi besedami: je uspešen v poklicu, čustveno pa nezadovoljen. Njegovi medicinski dosežki, ki imajo lahko planetarno referenco, so zgolj paliativno zdravilo za njegovo globalno duhovno obubožanost. Zadržano upam, da je tako le z manjšino zdravnikov. Če se motim, me je strah in je moja interpretacija Wildeove balade še aktualnejša, kot sem mislil. Ker sem zdravnik, postaja bolj tragični subjekt jezero kot pa mladenič - bolj zdravnik kot bolnik.

Kako torej pomagati zdravniku, da bi bil trdnejši v svojem medicinskem, psihološkem, socialnem in duhovnem poslanstvu. Da bi bil ob na smrt bolnem Narcisu spretnejši, predvsem čustveno bolj razprt. Morda do tolikšne mere, da bi bolni mladenič z njim spregovoril. Da bi mu jezerska gladina pomagala srečati se s sabo na tisti ravni, ki omogoča dobiti se z bližnjim in preživeti. To pomeni, sestopiti iz utvare egocentrizma v areno vsakovrstnih čustvenih, družbenih, ustvarjalnih odnosov. Z metaforo bi Narcisovo ozdravljenje opredelili kot odkritje ljubezni do bližnjega v sebi.

To pa je tisto, na kar merim s svojim razmišljanjem ob neki literarni predlogi. Vem, da je transferno-kontratransferna zveza med bolnikom in zdravnikom najbolj zapleten problem psihoterapevtske prakse pravzaprav pa vse medicinske stroke. Za čarovnice in šamane ni. Tudi za novodobne lumpenzdravnike, od katerih se eni imenujejo radiestezisti, ni. Morda pa so ti, ki se za hrbtom medicine ukvarjajo z zdravilstvom, prav zato včasih uspešnejši od nas, zdravnikov. Ti samooklicani "zdravniki", ki jih mrgoli v okoljih, kjer se znanstvena medicina postavlja z največjimi dosežki, so najbrž tudi srečnejši, bolj zadovoljni sami s sabo.

Če se samo za hip še povrnem k Oscarju Wildeu, bi iz njegove zgodbe povzel za zdravnike najvažnejšo misel: jezero je jokalo zato, ker po smrti Narcisa v njegovih očeh ni več občudovalo svoje lepote. Če poenostavim: lastne omnipotence. Ali ni človeškost, ki jo zdravnik najprej mora uzreti sam v sebi, tisti vir moči in trdnosti, ki je odločilna za preživetje bližnjega - naj bo Narcis ali Zlatoust.

Predhodno sem samo bežno omenil važnost čustvenega prenosa med pacientom in terapevtom, kar v psihiatriji imenujemo transferno - kontratransferno situacijo. Zdi se mi, da je prav na tej točki medčloveških odnosov križišče vseh človekovih danosti in priložnosti. Mislim da je usodno, ker v temeljih zadeva preizkušnjo, v kateri sta znanstvenik - zdravnik in umetnik - pesnik, v isti uri spoznanja o neobhodnosti trpljenja. To je onkraj ideoloških predpostavk o začasnem in večnem in tudi o ločevanju med zdravnikom in bolnikom. Oba, sta v isti barki časa. Časa kot medija končnosti in večnosti, strahu in sreče. Dilemo, o kateri razpravljam, je genialno ubesedil največji slovenski pesnik. Zdi se mi, da je v tej štirivrstičnici zapisano tisto, kar nas trpinči, preizkuša in osrečuje:

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu strahu dal.
Srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.

Med zdravnikom in bolnikom se vedno odigrava edinstvena, največkrat nepredvidljiva kriza. Lahko jo opredelimo tudi kot možnost in perspektivo zazdravljenja. Poanta krize je nekaj protislovnega, težkega, neuresničljivega. Obema, zdravniku in bolniku nikdar ni dano biti zadoščen. Zdravilstvo je torej le ena od možnosti in priložnosti vzpostavljanja bližine. Največja. Brez zadržkov jo lahko poimenujemo kultura. Še več. V konkretni medicinski praksi je to kultura na preizkušnji.

Pacient in zdravnik po zavestnih in izvenzavestnih poteh vnašata med terapevtskim postopkom drug v drugega manj pomembne, a tudi najbolj važne vsebine svojih neponovljivih identitet. V tem dinamičnem procesu se spoznavata in samospoznavata. Zdravljenje nekega organa ali bolezni je mogoče samo priložnost za prebuditev dotlej tleče človekove dojemljivosti. V tem soju je razumevanje bolezni, zdravljenja, trpljenja, medčloveških odnosov, tragičnosti in radosti, dvignjeno nad vsako rutino. Imenujmo ta odnos dejavno kulturni. Če sem nekoliko pesniško vznesen, bi dejal, da je bolezen za človeka velika priložnost. In če sem najbolj oseben, pa zato oporečniški z mnogimi medicinskimi doktrinami od Hipokrata dalje, bi zapisal celo tako, da je bolezen lahko tudi sreča. Naj se s takim razmišljanjem čisto ogradim od kakršnekoli mistične podpore takemu razglabljanju, čeprav ji ne odrekam veljave.

Naj nekoliko razmislimo o možni preprečitvi Narcisove smrti in jezerskih solza. Preprečiti smrt in solze je nemogoče, ker oboje izraža bistvo človekove najgloblje resničnosti. Ker je ta resničnost absolutna, jo nekoliko obvladujemo le, če se globoko zavedamo pomena iracionalnega v človeku. Namreč, bolezen še zdaleč ni poslednja bolnikova in zdravnikova preizkušnja. Življenju, trpljenju, boleznim nepreklicno sledi konec - smrt. Pravzaprav šele ta resnica postavlja na piedastal prej nakazane. S tem bi lahko zaključili to razmišljanje. Naslonil bi se na tiste mislece in praktike, ki življenje dojemajo kot epizodo. Ker pa je naš credo svetost življenja, nimamo drugega izhoda, kot dalje razglabljati o smislu in namenu bližine. Iz vozla nepreklicne minljivosti se nam je moč rešiti le tako, da po Narcisovi nesrečni smrti ostaja jezerska voda živa. Živa, sočutna, streznjena, pa modro žalostna.

Drago mi je z Oscarjem Wildeom sproščeno razmišljati o tistih pravzrokih človekovega pesimizma, filozofsko utemeljenimi predpostavkami o niču in svobodi. Moja skušnja demantira vsako predpostavko, ki temelji na vsemogočnem zdravniku na eni in pomoči potrebnim revežem na drugi strani. Ta delitev se v moji klinični izkušnji še nikoli ni izšla. Še več, kadar sem ji pod vplivom vsakovrstnih avtoritet na področju zdravstva ali filozofije nasedel, sem se notranje zlomil. In naj se sliši še tako absurdno, ob reševanju hudih in najhujših primerov življenja in smrti so se odpirale zame in za bolnika znosne možnosti, če sem se le zatekel po pomoč k iracionalnemu. Kako naj to svojo prepričanost razumljivo opredelim z besedo? V vsakdanjem življenju ji rečemo "tisto več". Religijske in filozofske prakse žalost in smrt z demagoško avtoritarnostjo največkrat postavljajo izven človeka. V mislih imam žalost in smrt kot reprezentanta dogajanj med bolnikom in zdravnikom.

Zdravnikova opravila in bolnikovo zatekanje po pomoč k njemu, so povečini dajanje in sprejemanje na ravni, ki se največkrat ne dotika zadev preživetja, vendar so pomembna za erupcijo ustvarjalnosti. Ta zdravniku omogoča pomagati Narcisu, ki je obseden od samozagledanosti. Zdravnik, če je osebnost, se bo zagledal v Narcisovih očeh, vendar videnje sebe v njih ne bo omajalo njegove duhovne avtonomnosti. Tudi če se zgodi, da se pacientova usoda zaključi tragično, ne bo točil solza. Saj živi omejenost, ki je splošno človeška, ne samo bolnikova usoda. V tem je njegova zrelost, v tem je njegova moč, v tem je njegova kultura. Jezerske solze torej ne razumevam kot izraz sočutja in bolečine, ampak bolestnega egocentrizma. Tako jih razumem jaz, moč jih je tudi drugače. Umetnost je omnipotentna zato, ker jo lahko vsak doumeva po svoje.

Bližina je srečanje dveh subjektivnosti. Če ni poblagoslovljena z elementom iracionalnosti in če ne presega mej( evklidovskih razsežnosti, je tragična, lahko prekleta. Specifičnost razmerij: zdravje - bolezen, zdravnik - bolnik, jezero - Narcis ali kakršnakoli druga od neskončno možnih, nima v tem soju razmišljanja izjemnega pomena. Glede na izrečeno bi kdo utegnil soditi, da sem avtor tega zapisa eden tistih disidentov med zdravniki, ki se zaradi kakšne demagoške zagledanosti odpovedujejo poklicu, največkrat opredeljenim z absolutizacijo znanstvene perfekcije. Po mojem je to ozkost, zaradi katere se je zdravnik oddaljil od svojega osnovnega poslanstva: biti človek ob človeku, z njim vzpostavljati zavest o končnosti ali o prehajanju. Ideološka razlika med obema perspektivama je velika, zdravnikov postopek pa glede na eno ali drugo nazorsko usmerjenost v obeh primerih enak. Vsebinsko bi ga na kratko zaznamoval kot visoka pesem rojstva, trpljenja in umiranja.

Sprašujem se, kaj s tem zapisom tehtnega sporočam zdravnikom in bolnikom?! Mogoče to, da med obema strukturama ni nobenih velikih vsebinskih ločnic. Pa ne zato, ker je pač vsak zdravnik kdaj bolan in na koncu tako ali drugače klone pred največjo in najpravičnejšo resnico življenja, ki je smrt. Rad bi poudaril, kako samospoštovanje, samozavedanje lastne neponovljivosti ne smeta imeti nič skupnega s samozagledanostjo. Ta lahko celo vzdržuje človekovo kredibilnost, vendar lažno. To je tragičen pojav, ki razkriva predvsem človekove tanatos plasti - v Wildeovi baladi v pesniški prispodobi samozagledanega in zato neozdravljivega Narcisa.

Pooblastili ste me in verjetno pričakujete od mene, da bom kaj spregovoril o odreševanju zagatnega položaja, v katerem naj bi bil človek (po Sartru) odgovoren sebi in nikomur drugemu. Jaz vidim rešitev v zavestnem poudarjanju odgovornosti do bližnjega. Ta nikoli ne bo tako neznanska, kakor jo je zapovedal Jahve iz Biblije pred dva tisoč leti. Dejal je, da mora biti ljubezen do bližnjega enaka kot do samega sebe. Profetska zapoved. Mislim, da je slepo podlegati zapovedim enako velika pomota kot s krampom lotiti se sanj. Verjamem, da je v človeku vest, ki je v trenutkih preizkušenj odločilna. Verjamem, da k njeni popolnosti pripomorejo zapovedi prerokov in izbranih pravičnikov. Od koga izbranih, ne vem. Zakaj so včasih profeti gluhi za sanje - ne vem.

Znosnost preživetja je nekje na sredi. Toda tudi tam je ne bi bilo, če se človek ne bi v odločilnih trenutkih posluževal sanj. Vsebina pojma je metaforična, tako kot je večplastno sporočilo Wildeove balade.

Zdravnik in bolnik ne moreta shajati drug brez drugega, ne da bi se v najodločilnejših trenutkih sobivanja, ko delita skupno usodo, poslužila sanj. In ker s tem zapisom želim biti tudi konkreten, poveden, naj zapišem, da je umetnost kot del kulture v najtežjih trenutkih odrešujoča možnost. Samo zato je taka, ker je iracionalna in do absurda individualna. Taka pa je zmožna med ljudmi topiti razdalje, kar z drugimi besedami pomeni, mehčati samozagledanost. Šele umetnost vzpostavlja temeljni relativum, ki se ga pesniki zavedajo, navadni zemljani pa prenašajo njegovo pezo, ne da bi jo znali izpovedati.

Morda sem bil v svojem razmišljanju pretežak, morda preokoren, premalo praktičen. Postavlja se mi vprašanje, ali sem sploh jaz tisti, ki naj bi avditoriju iz celega sveta v enem zamahu znal kaj povedati o medicini in umetnosti. Vem, da bodo za mano nastopili referenti, ki bodo bolj sporočilni, bolj praktični in glede izmenjave izkušenj primernejši. V Sloveniji, ki jo mnogi obiskujete prvič, se odvija bogato znanstveno, umetniško, kulturno življenje. Ker živimo na prepihu treh kultur, je individualna in narodna samosprašljivost del naše arhetipske vsebine, kakor bi dejal Carl Gustav Jung.

Predno sem se odločil, da bom nastopil pred tako spoštovanim avditorijem, sem že vedel, da pred vami ne bom fizično navzoč. Ali ni tudi v tem globlje sporočilo kako so beseda, sanje, duh tisti univerzum, ki omogoča bližino. Ta je tudi solidarnost, upanje, prijateljstvo, ljubezen... Kaj pravzaprav bližina ni, se sprašujem.

Moj prispevek vam je prebrala moja žena (prof. Alenka Höfferle - Felc, dr. med.), ki angleško mnogo boljše govori kot jaz. Moja odsotnost pa ima čisto drugi vzrok. Kljub temu, da sem že petindvajset let predstojnik druge največje psihiatrične bolnišnice, sem tetraplegik, petnajst let vezan na invalidski voziček. Po Oscarju Wildeu mi je omogočeno prenašati peze Narcisa in jezera hkrati.

	prejšnji članek	naslednji članek