"Ne išči resnice, samo nehaj se držati mnenj"
                                                                    Sosan

Prepiri in nesporazumi med medicino in alternativnimi oblikami zdravljenja so vseprevečkrat površni, nedorečeni in obremenjeni s številnimi predsodki. Medicina prerada nastopa v vlogi branilca sistema in razlagalca funkcioniranja človeka in vse prevečkrat pokaže na mejo, ki naj je po njenem ne bi nihče prestopil. Postavlja se v bran človeka, njegovih pravic, njegovega zdravja in pri tem uporablja ideologijo ali filozofijo, da je človek enačen s svojim fizisom. Medicina je uradna zastopnica človekovega zdravja in bolezni in je zadolžena in primorana ter sposobna, da se s tem področjem največ ukvarja. Ker pa že nekaj desetletij ni spremenila svojega znanstvenega materialističnega stališča, s katerim pretežno enači človeka s telesom, se ji je zgodilo to, kar se je na začetku stoletja z Newtonovo fiziko: njeni zakoni veljajo le na zemlji in pri majhnih hitrostih. V atomih so našli druge zakonitosti, ki jih z Newtonimi zakoni ne moremo več opisati. Podobno velja za gibanje svetlobe, ki nam je s svojimi paradoksi (gledano z zemlje) postregla z tako znanim pojmom: relativnostjo. Tako vidimo, da sveta ne moremo razlagati samo z enim tipom zakonov, ampak je potrebno za bolj celovit opis uporabljati v več plasti naloženo pojmovno shemo. Pravimo, da je človek kozmos v malem in za njegovo razumevanje je potrebno uporabiti najbolj kompleksno znanje, ki se s poznavanjem telesnih funkcij niti približno ne konča.

Alternativna scena na drugi strani prevečkrat poenostavlja postopke zdravljenja in očita, da smo zdravniki prepogosto visoko specializirani biomehaniki, ki ne znamo več videti človeka med organi. Prepogosto so nekritični do lastnih potencialov, zadovoljni s svojim premajhnim znanjem. Prelahko dajejo obljube in prehitro pozabijo na odgovornost.

Vsaka doba se nekaj časa ukvarja samo z enim vidikom stvarnosti, dokler ga pretežno ne izčrpa in pride do kakovostnega preskoka v mišljenju in s tem do odpiranja novih neodkritih področij, ki zahtevajo nov, včasih prav revolucionaren pristop. Če so bila za takšne preskoke včasih potrebna stoletja, so se že v tem stoletju zreducirala na desetletja in v naši dobi na leta. Kot ugotavlja Peter Russell v knjigi Sedaj, se bo razvoj komprimiral in pospeševal s takšno hitrostjo, da bo nujno prinesel kakovosti preskok v novo dojemanje stvarnosti. Predokus tega pojava okušamo že sedaj, ko se je svet globaliziral, še preden smo se tega dobro zavedli. V tem času in prostoru je enostavno anahronizem in redukcionizem, če v človeku ne vidimo drugega kot popolen biološki stroj, ki ga najbolj razume in zdravi ravno somatska medicina.

Zato se je v zadnjih dvajsetih letih (in še posebej intenzivno v tem desetletju zaradi izjemne komunikacijske odprtosti) pojavila nova paradigma pogleda na svet in na človeka, ki pogumno združuje do sedaj zanikane, zakrite ali celo nezaželene človeške vsebine: poudarjen individualizem, iskanje novih življenskih načinov, nov tip religioznosti, preseganje materializma, iskanje novih načinov osveščanja, razvoj najrazličnejših mentalnih tehnik za osebno rast in odgovornost, novi pogledi na prehrano, osebna skrb za zdravje, soodvisnost z okoljem itd. Ta čas sovpada z dobo new agea, ki je v kratkem času že dala obeležje naši dobi: gre za odprto in neinstitucionalno iskanje resnice in razširjene podobe človeka - seveda z vsemi dosežki in stranpotmi skupaj. V ta čas torej pade tudi pojav alternativnih oblik zdravljenja in povsem neumno je te pojave zanikati ali se z njimi celo boriti. Že zdavnaj so postali del svetovne in tudi naše scene in mnogo bolj pametno se je z njimi soočiti ter jih razumeti, saj nam nedvoumno govorijo, da se je razumevanje človekovega funkcioniranja premaknilo v subtilnejše področje, ki ga najlažje opišemo z energetskim poljem.

Seveda je za takšno pojmovanje potrebno nekoliko tudi spremeniti podstat na kateri počiva znanstvena medicina ter človekovemu telesu dodati tudi dušo in duhovnost, smisel in motiv življenja. Danes so zopet oživeli stari indijski spisi, ki opisujejo človeške čakre in skrivnost prane, že zdavnaj pa je renesanso doživela pradavna akupunktura, ki je ena najgenialnejših energetskih terapij in ima še to prednost, da se jo da v pedagoškem procesu prenašati na učence. Vse več pa je ljudi, ki čutijo, da lahko z energijo svojega celovitega bitja, blagodejno vplivajo na druge ljudi. Pojav bioenergetskih sposobnosti je najbolj tipičen za ta čas, za novo paradigmo, za nov pogled, za novo dojeto subtilnost. Komaj je še mogoče najti človeka, ki se še ni srečal s kakšnim (bio)energetskim tretmajem in bilo bi res neugledno, da bi uradna prezrtost pojava s strani medicine legla kar na tričetrt Slovenije.

Človek, ki ni pretirano zazrt v svoj prav, se lahko uči od vsake situacije. Zdravnik, ki ohranja odprtost za razvoj, je lahko pozoren na vsak postopek, ki vodi k zdravju in harmoniji. Če je pri tem treba ohraniti zdravo distanco in trezno glavo, nismo povedali nič posebno novega. V pogovorih o alternativnih oblikah zdravljenja se neprestano uporablja pojme kot so zloraba, nestrokovnost, mazaštvo, itd. in se s tem že v naprej anatemizira celotno področje. Bilo bi res čudno, da so vsi alternativci sami sumljivi ljudje. Med njimi je (vsaj) nekaj izredno poštenih, delovnih in predanih oseb, ki razpolagajo s posebnimi psihičnimi darovi kot so: zaznavanje avre in človekovih subtilnih energij, sposobnost bioenergetskega zdravljenja, radiestezijske meritve, telepatija in intuicija itd. Vsi ti do sedaj v glavnem redki psihični darovi pač najbolje kažejo, kaj vse človek je in kakšne različne pristope do njega lahko ubiramo. Da se ti ljudje imenujejo alternativni zdravilci je prazaprav izraz prakse, saj se ti darovi na veliko uporabljajo za diagnosticiranje in zdravljenje, saj je večini ljudi zdravje prva kakovost. Uporabnost subtilnih bioloških čutov je v resnici mnogo širša. Lahko omenim samo svetovno znani Findhorn, kjer so uspeli v najbolj negostoljubnem okolju in mimo bioloških zakonov vzgajati eksotične rastline s pomočjo energetskih matric.

Kaj je s kakovostjo alternativnih zdravilcev? Resnici na ljubo je treba povedati, da je razpršena po krivulji levo in desno, in da ni mogoče podati enotne ocene. In tudi prav je tako. Treba je ocenjevati vsakega posameznika posebej. Sam poznam kar nekaj bioenergetikov, nekatere že dolga leta, in že dolgo nisem več samo vzhičen (ali samo kritičen) nad rezultati in njihovim delom. Z leti so se vsi srečali z dejstvi, ki so nam prav dobro poznana: ponovitve bolezni, poslabšanja, neuspehi pa seveda tudi zelo dobri rezultati, nekateri naravnost osupljivi. Vsak ozdravljen človek je pač živi dokaz, da je nekdo na njem in z njim uporabil pravilno metodo. Vsi skupaj se lahko samo vprašamo: ali bomo pred dejstvi mižali, ali pa si jih bomo ogledali. Bilo bi res čudno, da bi ravno ljudje, ki prisegajo na znanost in objektivnost, najraje uporabljali predsodke in vnaprejšnje odklonitve.

Komur je slovenska scena preveč šentflorjanska, lahko seže po tujih avtorjih in njihovih izkušnjah. Literatura se je na tem področju izredno razbohotila. Komur je najbližji znanstveni jezik, se lahko loti Barbare Ann Brennan in njenih knjig, kjer dovolj trezno in "suhoparno" opisuje človekovo energetsko polje in svoje metode dela. Koristno je izkoristila svoje znanje akademske fizike s svojimi darovi dojemanja človekovih subtilnih energij in napisala zelo dobre knjige in priročnike, ki tudi začetnika suvereno uvedejo na področje nove paradigme.

Stališče komisije za etiko pri zdravniški zbornici, da naj se zdravnik prvenstveno ukvarja s stroko, ki jo obvladuje in zanjo odgovarja, se mi zdi popolnoma sprejemljivo. Vendar opažam pri tem, da so se trdno zaprla vrata dialoga do vseh ostalih področij in podatkov, ki nastajajo v času. Vsaj z enim očesom bi morali tisti med zdravniki, ki so najbolj radovedni in odprti, opazovati tudi področje komplementarnih oblik in čim bolj brez predsodkov očistiti zrnje od plevela in špekulante od resnih ljudi. Drugače ne bomo prešli nivoja predsodkov in zasmehovanj. Ljudje ponudbe alternativnih oblik uporabljajo, pa če mi to hočemo ali ne, če to dovolimo ali ne. Ali se bo kdo tudi v Sloveniji resneje vprašal, kaj se torej dogaja na drugi strani zidu?

Podoba o človeku, ki je višje razviti sesalec in nosilec tisočerih receptorjev, na katere vplivamo s stotinami farmakoloških substanc, preprosto ne zadošča (več), čeprav v praksi prav pride kot reduciran model sicer dejansko izjemno kompleksnega človeškega bitja. Menim, da vsak trezen človek vidi in prizna suvereno diagnostično in terapevtsko spretnost moderne medicine, ki je postala svetovna last. Gre samo za to, da razvoj nikjer ne obstane in na določeni točki vedno preskoči na novo, bolj kompleksno raven razumevanja. Človek ni samo materialno in racionalno bitje, ampak tudi duševno, duhovno in tudi neracionalno bitje. Pri njem smemo upoštevati katerokoli spremenljivko in zavzeti kakršenkoli kot opazovanja. Vsak je legitimen in vsak lahko doprinese nov podatek pri opazovanju človekovega obolevanja in ozdravljanja. Ravno zaradi poudarjenega individualizma teh časov so se pojavile tehnike, ki razvijajo bolj osebno terapijo in osebi prilagojen pristop, ki skoraj vedno vključuje večjo raven zavedanja in bolj aktivno vlogo zdravljenca.

Nikomur naj ne bo izpod časti, da se vedno uči od življenja, ki ne bo nikoli (samo) predvidljivo in znanstveno razložljivo. Karl Popper, znanstveni teoretik, je v svoji knjigi Logika znanstvenih odkritij zapisal: " Znanstveno odkritje ni mogoče brez vere in brez idej, ki so popolnoma spekulativne narave, včasih pa celo precej odtrgane; vere, ki je popolnoma brez znanstvenega kritja in ki je v tem smislu metafizična". Prišel je čas, ko določenih dejstev ne moremo zavreči samo zato, ker ne potrjujejo naših teorij in pogledov na svet. Teoretični fizik David Bohm je zato zapisal: " Prišli smo do nove predstave nedeljive celote, ki zanika klasično idejo analizabilnosti sveta v ločenih in neodvisno obstoječih del(c)ih. Običajno klasično predstavo o neodvisnih elementarnih delcih, ki da so temeljna resničnost in da so različni sistemi samo posebne združbe in razporeditve teh delcev, smo postavili na glavo. Nasprotno, zdaj pravimo, da je temeljna resničnost neločljiva kvantna povezanost celega sveta in da so relativno samostojno se obnašajoči delci samo delne in vključene oblike znotraj te celote."

Zato se razumni ljudje ne prepirajo o tem, kdo ima prav, ampak kako spoznavati resnico v vedno novih aspektih in tako sestavljati vedno kompleksnejši mozaik sveta in človeka. Holografski princip tako predstavlja bolj primeren pogled na človeka, saj je celota človeka večja od vsote njegovih delov. Danes gre medicina še vedno v vedno večjo cepitev človeka (telo, organ, tkivo, celica, genom, molekula...) in nerada vidi človekovo vpetost v čas in prostor, kjer se ne moremo več izogniti bivanjskim vprašanjem smisla in motiva bivanja. Filozofski pogled medicine (ali njena praktična razmišljujoča podstat) se bo morala dopolniti. Fiziologoji in patologiji višjega sesalca se bodo morale pridružiti dileme in presežnosti človeka - bitja zavedanja.

Menim, da bomo kmalu ugotovili z Williamom Jamesom: "Nova ideja je najprej obsojena za smešno, nato zavrnjena kot banalna, dokler nazadnje ne postane nekaj, kar vedo vsi."

	prejšnji članek	naslednji članek