V znani rdeči hiši na Šlajmerjevi 3, najprej hiralnici, nato pa Ženski bolnici, se je delo začelo 1923; 6. oktobra 1987 je tam rodila zadnja porodnica. Mestna porodnišnica na Ulici Stare pravde se je v stavbo Kliničnega centra preselila 1972; v drugem nadstropju na oddelku A II je bila porodna soba do 1976, nato pa do 1987 v porodnem bloku; tam je sedaj operacijski blok Ginekološke klinike.

O dograditvi k rdeči hiši je začel razmišljati že prof Lunaček, kmalu po koncu druge svetovne vojne. Ker je hiša pod spomeniškim varstvom, je bilo treba najti drugo rešitev. Prof. Novak s sodelavci je prav tako že izdelal načrte za novo stavbo, zataknilo pa se je pri denarju. Tako se je takrat odločil, da je potrebno čim več vlagati v izobrazbo zdravnikov, saj se hišo pravzaprav hitreje zgradi kot zdravnika; v porodništvo so pritegnili specialiste drugih strok, posvetili so se predporodnemu varstvu. Kasneje se tudi načrti prof. Vilfana zaradi pomanjkanja denarja niso uresničili.

Leta 1976 je bila epidemija z E. coli na neonatalnem oddelku, v Šlajmerjevi 3, leta 1978 pa infekt s salmonelo. Republiška komisija je v poročilu o infekciji menila, da probleme lahko reši samo novogradnja. To je bil povod za predlog samoprispevka. Tako sta zaradi volje in denarja večine ljudi v ljubljanski regiji imenovane Samoprispevek III, tedanja direktorica Ginekološke klinike, prof dr Lidija Andolšek-Jeras, in prim dr Vasilij Cerar izpeljala eno najhitrejših gradenj tako zahtevnega objekta v Evropi. Gradnja je trajala 23 mesecev. Načrte so v sodelovanju z zaposlenimi zdravniki pripravili inženirji Koželj, Chitrakar in Dolenc, gradilo pa podjetje SCT. Opremljena je bila s sredstvi samoprispevka in darovalcev.

Pri načrtovanju sta bila upoštevana dva glavna cilja: preprečiti infekcijo nosečnice, porodnice, otročnice in novorojenčka ter humanizirati porod. Z upoštevanjem predpisane organizacije dela (rooming-in, poti čistega in nečistega itd.) je učinkovita zaščita infekcijam, obstajajo pogoji za tolikšno humanizacijo procesa porajanja, da je to strokovno-medicinsko varno. Eden izmed pokazateljev slednjega je prisotnost bodočih očetov pri porodu, ki se je v zadnjem letu povzpela na več kot 49 %, kar je največ v Sloveniji in dvakrat več, kot je slovensko povprečje. Izpeljana je bila regionalizacija porodniške službe v Sloveniji. Začetki takoimenovanega transporta in utero (TIU) (1984) prav tako kot začetek intenzivne terapije novorojenčkov v okviru GK KC (1986), segajo že v leta pred izgradnjo nove porodnišnice. Transport nosečnice je cenejši kot transport nedonošenčka (bolnega novorojenčka), poleg tega pa je maternica zelo varno transportno sredstvo. Organizacija pošiljanja nosečnic, ki jim grozi prezgodnji porod in težko bolnih nosečnic, iz perifernih porodnišnic v center tretjega nivoja pa je dosegla raven, ki nam jo druge države zavidajo.

Slika 1. Porodnišnica Ljubljana 1987-1996. Transport in utero (TIU) v odstotkih vseh porodov. Perinatalna umrljivost otrok s porodno težo nad 500 g z in brez TIU

Tako je število TIU okrog 120 na leto (slika 1), število rojenih otrok pa je večje, saj se dvojčki in trojčki največkrat rodijo prezgodaj. V dogovoru s Kliničnim oddelkom za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo pa Enota za intenzivno nego in terapijo (EINT) Porodnišnice Ljubljana sprejema tudi nedonošenčke s težo manjšo od 1000 g, ki potrebujejo umetno ventilacijo, v okviru postnatalnega transporta (PNT). Namen TIU in PNT je, da se prezgodaj rojeni otroci koncentrirajo tam, kjer je dovolj izurjenega osebja, opreme in predvsem dovolj vsakodnevnega dela, da je strokovnost lahko na taki izjemni višini kot v EINT novorojenčkov je.

V Porodnišnici Ljubljana je rojenih 66 % vseh slovenskih otrok pod 1500 g in skoraj polovica vseh slovenskih otrok s težo med 1500 in 2000 g. Specifično preživetje po porodni teži je tudi glede na najboljše svetovne podatke odlično, saj v Porodnišnici Ljubljana preživi kar 87 % otrok pod 1500g (brez prirojenih malformacij).

Kakovost dela v perinatologiji je namreč natančno merljiva s perinatalno umrljivostjo. V Sloveniji lahko to še posebej skrbno spremljamo s pomočjo Perinatalnega informacijskega sistema, katerega uporaba v vseh 14 slovenskih porodnišnicah sovpada z letnico začetka dela v Porodnišnici Ljubljana (slika 2).

Slika 2. Perinatalna umrljivost (PU), mrtvorojenost in neonatalna umrljivost pri otrocih s porodno težo nad 500 g v Sloveniji z in brez letalnih malformacij

Razvoj EINT (1986 začetek intenzivne terapije, uvedba parenteralne prehrane s silastičnimi perifernimi katetri 1989, uvedba umetnega surfaktanta 1990, uvedba Benveniste valvule za CPAP 1993) in TIU sta pomembno vplivala na preživetje nedonošenčkov in znižanje perinatalne umrljivosti), kar nas uvršča v sam vrh dobrih rezultatov zahodnih držav; SZO pa meni, da so ti dosežki še posebej pomembni, ker kljub manjšim številom operativnih posegov (porodništvo) in invazivnosti (EINT) dosegamo tako dobre uspehe.

V EINT starše spodbujamo k zgodnjemu stiku z otrokom. Obiski so omejeni le v času predaje službe in ponoči. Sprejeta je kenguru metoda nege, ki omogoči tesen stik golega nedonošenčka s kožo matere ali očeta. Tako je fizično zbližanje z otrokom, pa čeprav je obdan s katetri, tubusom in monitorji, tisto, ki negativno čustvovanje skrb(, odgovornosti in samoobtoževanja staršev spremeni v zadovoljstvo, pričakovanje in radost. Strojčki za izsesavanje materinega mleka, ki so ga na EINT razvili skupaj z Inštitutom Jožef Stefan, mnogim materam omogočijo nadaljevanje dojenja tudi po dolgotrajni bolezni novorojenčka.

V zadnjih nekaj letih pa definicije TIU in PNT (glej zgoraj) ne zadovoljujemo, saj zaradi pomanjkanja opreme za vzdrževanje življenja ogroženih novorojenčkov pediatri delajo pod stalnim stresom. Ni redko, da zdravijo otroka z dihalno stisko s transportnim respiratorjem, monitorirajo bitje srca z defibrilatorjem ali izposojenim monitorjem za odrasle, kar je nevarno, in da so dolgo časa za ultrazvočno preiskavo otrokove glavice uporabljali vaginalno sondo, kar je neprimerno.

Klinični center si z direktorjem Ginekološke klinike, prof . dr. Kraljem, prizadeva nadomeščati opremo, vendar za velike nakupe (kot je na primer sodoben ultrazvočni aparat, ki stane nad 250.000 DEM), ni denarja. Poskušamo si pomagati s sponzorji. Obljubljeni obseg zdravljenja (ne diagnostike) naj bi zagotovilo zdravstveno zavarovanje, saj se sponzorska sredstva navadno usmerjajo glede na osebna poznanstva in ne na potrebe.

Prav ultrazvočni aparat je nujno potreben za EINT. Aparata si sedaj "deli" z ambulanto za ultrazvok, kjer je letno več kot enajst tisoč ultrazvočnih pregledov in okrog tisoč operativnih posegov na leto (amniocenteze, kordocenteze, placentocenteze, biopsije horiona; druge vrste posegov z nadzorom ultrazvoka) za prenatalno kariotipizacijo (ki jo opravi Služba za genetiko GK KC), z ambulanto za patološko nosečnost ter sprejemno ambulanto in z oddelkoma za nosečnice. Pravzaprav si ni težko predstavljati, da prihaja do zastojev predvsem v ambulantnem delu, kjer "naročene lahko počakajo". Hudo bolan otrok potrebuje pomoč takoj.

V bistvu bi glede na obseg in vsebino dela število pediatrov moralo naraščati, pa žal pada! V dobrih časih je bilo 11 pediatrov, kar po normativih tudi ni dovolj, je pa še vedno bolje kot sedaj: ko so se upokojili prim. dr. Božena Sernec (1976), dr. Milena Turk, prim. dr. Slavko Popadić in dr. Tatjana Tonin, je ostalo 7 specialistov in ena specializantka. Pri 11 stalno zaposlenih porodničarjih je glede povprečne starosti še slabše, saj je ta več kot 51 let. Po predanem delu so se v teh letih upokojili dr. Zlatija Simić, prof. dr. Slavica Pentek, prim. dr. Josip Cindro, dr. Mirko Đurić, prim. dr. Silva Šolar. Mag. dr. Žarku Tavzesu, ki je vnesel toliko vedrine v naše delo, ni bilo dano uživati pokoja. Tragično je preminil dr. Andrej Zidarič.

Tako si - pri omejitvi zaposlovanja - pomagamo z mladimi raziskovalci, obenem tudi specializanti. So zelo obremenjeni, vendar postane večina, ko konča magisterij in specializacijo, izobraženi in izvežbani mladi specialisti. Želimo si, da bi najboljše med njimi lahko redno zaposlili.

Kaj "povprečna starost" pomeni za dežurstva, razumejo samo kolegi, ki so na istem.

Tesno sodelujemo z anesteziologi GK KC, ki učinkovito rešujejo najbolj kritične situacije. Velikokrat sodelujemo s specialisti drugih strok v Kliničnem centru (otroškimi kirurgi, nevrokirurgi, abdominalnimi in torakalnimi kirurgi, ortopedi, nefrologi, infektologi, kolegi v CITu in CIIMu in mnogimi drugimi). Na tem mestu se jim najlepše zahvaljujemo in si še nadalje želimo takega sodelovanja.

V okviru Kliničnega oddelka za perinatologijo GK KC je bilo v teh letih organiziranih sedem ultrazvočnih šol, skupaj z Združenjem za perinatalno medicino Slovenije pa delavnice: Arterijska hipertenzija v nosečnosti, UZ v perinatologiji, Kardiotokografija. Zborniki teh delavnic so poleg knjige prof. dr. Pajntarja s sodelavci "Nosečnost in vodenje poroda" prikaz sodobnega slovenskega porodništva in učinkovit učni pripomoček. EINT in Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom ter Neonatalna podsekcija pediatrične sekcije SZD so organizirali tečaj Nujni ukrepi in oskrba ogroženega novorojenčka v porodni sobi in minimalne zahteve za opremo ter tečaj z naslovom Strah, bolečina, žalost. Zaposleni na Kliničnem oddelku za perinatologijo GK KC so bili aktivni pri organizaciji VII. kongresa perinatalne medicine (XV Alpe Adria srečanja) na Bledu 1993 in 8. mednarodnega EAGO kongresa istega leta v Ljubljani.

Raziskovalno delo poteka oziroma je potekalo v sklopu projektov GK KC z Ministrstvom za znanost in tehnologijo s sofinanciranjem Ministrstva za zdravstvo (Reakcija ploda na stres, Prenatalni presejalni testi za odkrivanje Downovega sindroma pri plodu s pomočjo merjenja nuhalne svetline v prvem trimesečju in določanja hormonskih markerjev (alfa fetoproteina - AFP, beta podenote humanega horionskega gonadotropina - beta HCG in nekonjugiranega estriola - uE3) iz seruma matere v drugem trimesečju nosečnosti) in v mednarodnih študijah (Open Study of Early Corticoid Treatment Trial, Curosurf 4 Trial, Clinical Risk Index for Babies). Genetiki sodelujejo oziroma so sodelovali v šestih evropskih študijah in dveh projektih z MZT. GK KC je skupaj s Centrom za kontrolo bolezni iz Atlante, Inštitutom za varovanje zdravja opravila Strokovno in ekonomsko analizo perinatoloških postopkov in storitev v Sloveniji. Iz področja perinatologije je bilo narejenih devet nalog za specialistični izpit, štiri naloge za študentsko Prešernovo nalogo, osem magisterijev, dva doktorata.

In še bi lahko pisala, pa bi vedno še koga ali kaj pozabila omeniti. Kajti s svojim znanjem in delom so k uspehom prispevale številne generacije zdravnikov, medicinskih sester in vseh drugih. Naj mi torej ne zamerijo tisti, ki niso omenjeni: da bi napisala vse zaslužne, bi porabila vsaj še enkrat toliko prostora. Naj se ob tem iskreno zahvalim vsem kolegom na Ginekološki kliniki in Kliničnem centru, vsem sodelavcem na Kliničnem oddelku za perinatologijo pa še prav posebej za odlično opravljeno delo in z željo, da bo tako tudi v prihodnje, za zadovoljstvo staršev in srečo in zdravje otrok.

	prejšnji članek	naslednji članek