V poletni dvojni številki Izide sta dva prispevka o drugačnem zdravljenju. Z obema se lahko zdravniki povsem strinjamo. Prispevek Borisa Kluna je predstavljen tudi kot mnenje uredništva. Avtor v njem ocenjuje odnos med medicino in drugačnim zdravljenjem ter poziva k miroljubni koeksistenci med njima, saj mora tudi slednje imeti nekaj koristnega, sicer ne bi preživelo. Drugačno zdravljenje ni prazen ništerc, le lotiti se je treba pravih bolezni. V drugem prispevku pa razgrinja Zmago Turk svoje poglede na aktualni trenutek v slovenski medicini. Ugotavlja, da ima slovensko zdravstvo, ne glede na obstoječe predpise, ki niti ne priznavajo drugačnih načinov zdravljenja, svojo alternativo, vendar ne v stroki ampak v organizaciji.

Sam menim, da poglavitni problem drugačnega zdravljenja ni niti v tem, da ni znanstveno, niti v njegovem odnosu do medicine, ampak v tem, kako zaščititi bolnika, da prav zaradi takega "zdravljenja" ne bo oškodovano bolnikovo zdravje.

S tem, da smo se odločili za demokracijo, smo razširili toleranco tudi za vse tiste poglede v različnih strokah, ki jih prej niti nismo hoteli poznati, kaj šele tolerirati ali celo priznati, ker se pač niso ujemali z "znanstvenim" materialističnim pogledom na svet. Odkar smo v tranziciji, smo mnogo bolj izpostavljeni različnim vplivom iz tujine. Med njimi so tudi različni načini drugačnega zdravljenja, ki je lahko zdravljenje ali "zdravljenje", odvisno od tega, kako zdravje in zdravljenje definiramo. Če sprejemamo definicijo zdravja kot telesno, duševno, družbeno in tudi duhovno blagostanje, potem je logično, da zahteva bolezen zdravljenje vseh težav, ki se pojavijo v zvezi z njo. Iz zgodovine vemo, kako je mogoče uporabiti in zlorabiti duševne in duhovne potrebe oz. težave, in kako težke posledice ima to za duševno in družbeno zdravje ljudi. Med duševnostjo, duhovnostjo in delovanjem drugačnega zdravljenja pa ni jasne meje, celo med telesnostjo in drugačnim zdravljenjem je pogosto ne moremo potegniti, čeprav bi si to želeli. Večji del drugačnega zdravljenja namreč sloni ravno na verovanju vanj.

Vendar je drugačno zdravljenje že pri nas in ljudje verjamejo vanj, ne glede na to, kaj mislimo o njem zdravniki. Milan Rajtmajer poroča o anketiranju 1650 Celjanov o drugačnem zdravljenju (Zdravje, september 1997). Kar 95% vprašanih verjame v učinkovitost drugačnega zdravljenja! Za zdravnike v Sloveniji takih podatkov ni. Nekateri se za drugačno zdravljenje ne menijo, drugi ga povsem odklanjajo, tretji ga sprejemajo in tudi izvajajo, četrti, mednje štejem tudi sebe, ga skušajo čim bolj spoznati in izbrati iz njega tisto, kar bi utegnilo "koristiti" tistim bolnikom, ki jim uradna medicina ne zna dovolj učinkovito pomagati. Skušajo razumeti bolnike v njihovi stiski in jim svetovati samo tako drugačno zdravljenje, za katero so prepričani, da jim ne more škodovati. Pri tem se dobro zavedajo, da je "korist" za bolnika samo upanje na ozdravitev, za njegove svojce pa zavest, da so poskusili vse, kar je bilo mogoče.

Moja izkušnja z rakavimi bolniki je, da se bolniki o drugačnem zdravljenju večinoma ne posvetujejo z lečečim zdravnikom, nasprotno, običajno to celo skrivajo pred njim. Milan Rajtmajer navaja, da se je s svojim osebnim zdravnikom posvetovala glede drugačnega zdravljenja slaba polovica vprašanih, ženske bistveno manjkrat kot moški. Tako se dogaja, da poskušajo bolniki tudi z drugačnim zdravljenjem, ki jim škoduje. Boris Klun meni, da bi le malokdo poskusil zdraviti krvaveče varice požiralnika s kristaloterapijo. Vendar je mogoče tudi to, da namreč kdo "zdravi" vse, tudi krvaveče varice požiralnika z metodo, za katero ni prav nobene možnosti, da bi bolniku koristila. Pri tem niti ni pomembno, ali zdravilec to počne iz nevednosti, zaradi zaslužka ali iskreno verjame v učinkovitost svojega zdravljenja. Neposredno bolniku največkrat res ne škoduje, posredno pa mu povzroči škodo s tem, da bolnik izgublja dragoceni čas, kar je lahko usodno.

Pred nekaj meseci smo iz medijev zvedeli za bolnika, ki je imel malarijo in je bil zdravljen homeopatsko. Homeopatija je tisti način drugačnega zdravljenja, ki ga štejejo med najbolj priznane in sprejemljive. Zaradi homeopatsko potenciranih odmerkov, kar pomeni zelo razredčene zdravilne snovi, jo imamo za povsem neškodljivo. Pa je, kot vse kaže, prišlo do usodnih posledic. Ne zaradi samega homeopatskega zdravljenja ampak zaradi opustitve zdravljenja po metodah medicine. Nisem zasledil, da bi kdo preverjal, ali je bilo "zdravljenje" tega bolnika v skladu z načeli homeopatije. Mathias Dorcsi v svoji knjigi z naslovom Preizkušene indikacije v homeopatiji (Slovensko homeopatsko društvo, 1993) malarije ne navaja.

Podobno, k sreči z manj usodnimi posledicami, se je zgodilo diabetičnim bolnikom, ki so se preveč zanašali na qi gong in verjeli, da je to "zdravljenje" toliko učinkovito, da ne potrebujejo več insulina.

Pred kratkim sta prišla po nasvet 59 letni oče in njegov odrasli sin. Dobre 4 mesece pred tem so očetu ugotovili raka na želodcu, ki je povzročal prebavne motnje in mu svetovali operacijo. Iz strahu, da oče operacije ne bi prenesel, sta se odločila za zloglasno Breussovo dieto. Oče je shujšal 20 kg in nazadnje ni mogel več zaužiti drugega kot požirke čiste tekočine. Prepričal sem ju o nujnosti operacije. Operacija je bila žal samo paliativna. Breussova dieta ima enak učinek kot navajanje konja, da bi živel od slame.

Če v imenu demokracije in svobode puščamo vsakomur pravico in možnost, da se zdravi tako, kot sam želi, pa to nikakor ne pomeni, da sme vsakdo izvajati drugačno zdravljenje brez kakršnekoli regulative, in da sme ostajati bolnik pri tem popolnoma nezaščiten in prepuščen zgolj tržišču. Če nekdo obvesti javnost, da popravlja televizorje ali avtomobile, mora nabrž izpolnjevati določene pogoje, najmanj imeti ustrezno kvalifikacijo, podprto z dokumenti. Če pa se gre nekdo zdravljenje npr. z bioenergijo, homeopatijo, s kristali ali aromaterapijo, ne potrebuje niti kvalifikacije niti dokazila o njej. Povsem zadostuje, da si naredi ustrezno reklamo in privabi bolnike (plačnike). Kaj potem z njimi počne, ne nadzoruje nihče. Nikomur ni strokovno odgovoren, ni dolžan voditi zdravstvene dokumentacije, niti se strokovno izpopolnjevati ali obnavljati licence. Kot navaja Boris Klun, se morebitni spodrsljaj zdravilca običajno konča z oprostilno sodbo, kar pa največkrat pomeni dodatno reklamo zanj.

Zdravniška zbornica daje in tudi jemlje licenco za izvajanje medicine. Komisija za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravstvo meni, "da sme zdravnik izvajati drugačno zdravilstvo le na lastno odgovornost , zunaj javne zdravstvene službe in šele potem, ko se je odpovedal licenci za opravljanje zdravniškega poklica, pri čemer se svojim bolnikom ne sme več predstavljati kot zdravnik" (Jože Trontelj, Isis, junij 1997). Taka zahteva ščiti zdravniški stan, ne ščiti pa bolnika. S tem, da zdravnikom z licenco ne dovoljuje uporabe tudi metod drugačnega zdravljenja, potiska le-to laikom, kar pa pomeni večjo nevarnost za bolnike. Če bo npr. laični kiropraktik "naravnaval" destruirano vretence zaradi metastaze in povzročil paraparezo, mu nihče ne bo vzel dovoljenja za nadaljnje delo. Če pa se bo to isto zgodilo zdravniku, ki se ukvarja tudi z manualno medicino, vključno s kiropraktiko, za katero ima ustrezno kvalifikacijo, mu poleg ostalega grozi tudi odvzem zdravniške licence. Vsakdo, ki se je dlje časa ukvarjal z rakavimi bolniki pa ve, da je taka komplikacija prav mogoča, kljub predhodnim negativnim rentgenskim slikam in scintigrafiji skeleta. Prepričan sem, da bi zdravnik pri takem bolniku ravnal bolj odgovorno in previdno kot nezdravnik. Zato bi bilo za bolnika varneje, če bi (vsaj nekatere) metode drugačnega zdravljenja izvajal zdravnik.

Kaj torej storiti, da bo bolnik tudi pri drugačnem zdravljenju vsaj delno zaščiten? Vemo namreč, da ga kljub vsem predpisom in kodeksom, ki veljajo za medicino, ni mogoče povsem zaščititi. Najvažnejše je, da tudi pri nas opredelimo vse načine drugačnega zdravljenja, ne glede na to, ali jih smatramo za zdravljenje ali za "zdravljenje". Za vsako izmed metod drugačnega zdravljenja je potrebno določiti minimalno kvalifikacijo in izobrazbo, ki jo mora imeti zdravilec in vse druge pogoje, ki jih mora le-ta izpolnjevati za izvajanje svoje dejavnosti. Nadalje: določiti, kdo je pristojen za izdajanje dovoljenja za pričetek dela in kdo nadzoruje kakovost dela, pa tudi sankcije, ki sledijo, če delovanje ni v skladu z vsemi temi zahtevami. Glede na raznovrstnost drugačnega zdravljenja je to nedvomno obsežno in zahtevno področje, potrebno regulative. Vendar verjamem, da se z enakimi problemi srečujejo tudi v drugih državah, in je zato zelo verjetno, da imajo ponekod vsaj del tega že urejen z ustreznimi predpisi. Te rešitve bi bilo smiselno uporabiti tudi pri nas.

Regulativo bi morala izvajati država, ki jo predstavljajo njena ministrstva za zdravstvo, pravosodje in notranje zadeve, državni zbor in občine. Zdravniška zbornica in Medicinska fakulteta bi morali pri tem sodelovati, nikakor pa nista pristojni za uvedbo regulative. Potrebno bi bilo zadolžiti eno od obstoječih ustanov ali pa ustanoviti novo, da bo registrirala in klasificirala različne metode drugačnega zdravljenja in tudi obveščala medicinsko in ostalo javnost o njihovih morebitnih koristih in nevarnostih, da bo lahko regulativa sledila vsem spremembam oziroma novostim. Dobra obveščenost zdravnika o vseh metodah drugačnega zdravljenja je pogoj za prepričljivo svetovanje bolnikom, ki pridejo po nasvet. Vendar se zdi, da nobeden od naštetih forumov noče ugrizniti v to kislo jabolko priprave predpisov za drugačno zdravljenje in se raje drži načela wait and see, dokler ne bo zaupanje v drugačno medicino minilo, ker se bodo številni posamezniki z njo opekli in bodo šle nekatere metode drugačnega zdravljenja iz mode. Vendar menim, da je čakanje in odlaganje sprejema predpisov za zaščito bolnikov preveč tvegano. Preventiva se je v medicini vedno izkazala za boljšo od kurative. Tako menim podpisani. Upam, da kmalu ne bo več potrebno končati prosto po Levstikovem Martinu Krpanu: minister(stvo) za zdravstvo pa nič.

	prejšnji članek	naslednji članek