Na povratku v Sydney vrnem avto in nekoliko me skrbi, ker je od tovornjaka, ki je vozil kakih sto metrov spredaj, odletel kamenček in naredil na vetrobranskem steklu majhno zvezdico. Če ga bo treba plačati se bo poznalo v blagajni. "No problem" je rekla simpatična deklica pri Avisu.

Letalo New Zealand Air se imenuje "Dežela dolgega belega oblaka", ali "Aotearoa", kar je maorsko ime za Novo Zelandijo. V resnici je bilo mogoče večkrat videti dolge, nenavadne oblake, ki jih pri nas nismo vajeni. V Christchurchu je mraz. Še pred nekaj dnevi je v bližini Bribane-a kazal toplomer okoli 38(, tu je blizu ničle. Precejšen problem za garderobo, če upoštevamo še sveže srajce, kravate in obleke za uradni del v Sydneyu in vse to naj bi šlo v čim manjši kovček.

Nova Zelandija, predvsem Južni otok, utegne biti najlepši del sveta. Na majhnem prostoru so morje, jezera čudovitih turkiznih barv, številni tritisočaki, delujoči in mirujoči ognjeniki, gejzirji, številni slapovi in še številnejše reke, fjordi, deževni in subtropski gozdovi ter ledeniki, od katerih se eden konča skoraj v morju. Dežela je velika, po površini večja kot na primer Anglija, ima pa samo tri in pol miljone prebivalcev, pač pa 64 miljonov ovac.

Evropejci so jo odkrili pred približno 350 leti, ko je Holandec Abel Tasman iz Avstralije na poti proti jugu naletel na nov otok. Imenoval ga je po eni od pokrajin v svoji domovini. Ker so mu Maori pojedli nekaj članov posadke mu ni bil več všeč in se je odpravil dalje. Kasneje so prišli Angleži, ki so prinesli s seboj bolezni in puške, kar je maorsko prebivalstvo v medsebojnih vojnah skoraj iztrebilo. Naseljevanje iz Avstralije in Evrope se je začelo kasno, šele v prvi tretjini devetnajstega stoletja. Število prebivalcev je raslo zelo počasi, dežela se je borila z revščino, kot britanska kolonija in kasneje dominion je imela slabe možnosti razvoja, uspešno pa je morala sodelovati v raznih vojnah in v prvi svetovni vojni so imeli velikanske izgube. Menda je bil ubit ali ranjen vsak tretji moški med 20 in 40 letom. Najbrž jim ni bilo lahko razumeti, da se borijo za nekaj svojega v Flandriji, 20.000 km daleč od doma. Muzej v Aucklandu in nekatera vaška pokopališča so zanimive in žalostne priče.

Maori, avtohtoni prebivalci, ki so bili skoraj iztrebljeni, za kar so temeljito poskrbeli tudi sami z medsebojnimi vojnami, nekoč kanibali, so danes v določenem vzponu. Štejejo kakšnih 13 % prebivalstva, maorščina je drugi uradni jezik in prav takrat so dobili prvega ministra v vladi. Kljub temu izgleda, da niso ravno državljani prvega razreda.

Zanimivo je, da so beli naseljenci obdržali skoraj vsa geografska imena v maorščini, kljub temu da so nekatera za angleška usta težko izgovorljiva. Izjema so le velika mesta, ki pa so seveda nastala kasneje. Prav nasprotno kot v večini drugih primerov, kjer so novi naseljenci skušali najprej in predvsem izbrisati prvotno podobo.

V Christchurchu dobimo nov avto. Nimajo dogovorjenega vozila (Toyota), zato se je treba pač zadovoljiti z manjšim Mitsubishi Coltom, ki ima tu oznako Mirage in res je čudež, kako se stlačimo vanj vsi trije s prtljago vred. Kar izdatna razlika v primerjavi z velikim Holdenom v Avstraliji. Inštrument, ki kaže količino goriva, je pokvarjen in vedno blizu ničle, tako da avto na začetku neprestano polnimo in se čudimo kako majhen rezervoar ima.

Presenetljivo, da so tudi ceste večinoma boljše kot avstralske. Vožnja na Južnem otoku, ki je slabo naseljen, je pravo veselje. Če ne voziš ob obali, kjer je prometa precej, so ceste v notranjščini dobro vzdrževane in prazne tako kot pri nas pred kakšnimi štiridesetimi leti. Ravna cesta, pet kilometrov pred teboj ni vozila, v zrcalu za teboj, spet pet kilometrov, tudi ne.

Sredina Južnega otoka je gorska veriga z najvišjim vrhom Mt. Cook, ki je z višino 3755 metrov najvišji vrh ne samo Nove Zelandije, temveč tudi Avstralazije. Razmeroma majhni Južni otok ima kar 27 vrhov preko 3000 metrov. Žal se Mt. Cook, ki se je zjutraj kazal še v vsem veličastju, skrije v nemarne oblake, iz katerih prične deževati, čim se mu približamo. Za kakšne avanture ni nobene možnosti.

Ob vznožju Mt. Cook-a je nekaj naravnih in še več umetnih jezer s turkizno zeleno barvo. Doma ugotovim, da film ni povsem ujel čudovitih barv. Umetna jezera so deli velikega elektroenergetskega sistema, ki začudo sploh ne kvari pokrajine.

Obilne padavine in primerna temperatura skrbijo za številne ledenike, ki pa po velikosti prekašajo to, kar smo navajeni videti doma. Izgledajo kot orjaške ledene reke in kadar se pričnejo z njih luščiti ogromni kosi ledu mora biti to res paša za oči. Ker so položeni večinoma na zelo strma pobočja, se tudi hitro pomikajo. Večji menda kar za meter na dan. Seveda se tudi topijo, zato je ta ledeniški pohod le bolj zadržan.

Pod enim od ledenikov naletimo na kee, velike papige, ki pa živijo visoko, večinoma na snegu. Po značaju spadajo med destruktivne šaljivce. Ptiči se drsajo po snegu in se ob tem imenitno zabavajo, obenem pa se trudijo uničiti vsak predmet, ki ga najdejo. Približale so se nam povsem brez strahu in dobesedno beračile za hrano.

Tu doživim presenečenje, na katerega bi se lahko spomnil že prej. Vzamem v roke zemljevid in ga kot nekdanji skavt, tako kot se spodobi, orientiram na sever. Toda glej ga spaka, zadeva se nikakor ne ujema. Ali je morda zemljevid orientiran narobe. Ne, zelo jasno piše kje je N. Slednjič se mi posveti in spomnim se, da smo se o tem učili tudi v šoli, a tega je že kar nekaj časa. Na južni polobli imamo opravka z zrcalno sliko. Seveda, opoldne je sonce na severu in potuje od vzhoda proti zahodu v "napačni" smeri, od desne proti levi. Tudi lunine mene so obrnjene. Kasneje sem videl, da se voda v umivalniku v odtoku vrti v nasprotni smeri kot na severni polobli, čemur se reče Coriolisov efekt, kar smo se tudi učili v šoli.

Severni in Južni otok sta med seboj ločena z nekaj kilometrov širokim Cookovim prehodom, tako da je ves promet vezan na dva ali tri trajekte, ki povrhu še ne vozijo prav pogosto. Za vozila je koristno rezervirati mesto daleč vnaprej. Že nekaj tednov pred tem me je skrbelo zaradi morske bolezni, ki se me loti že, če se na televiziji pojavi jadrnica, toda na srečo tri in pol urna vožnja teče večji del po fjordu in skozi sam prehod, kjer pa je morje res nemirno, traja le malo časa.

Prostranstva teh morij so povsem drugačna, kot jih poznamo pri nas. Stojiš na zahodni obali in se zavedaš, da je pred teboj Antarktika, vmes pa več kot tri tisoč kilometrov vode. Z Antarktike prihaja tudi vreme. Zaradi visokih gora se oblaki zgostijo na zahodni strani, kjer je res režko najti dan, ko ni dežja, medtem ko je bližnji vzhodni del otoka kar sušen.

Kdor ima rad treking, zanj je Nova Zelandija pravi kraj. Večinoma so kar dolgi, po teden in več in nekateri bolj znani tudi tako zasedeni, da je treba imeti rezervacije. Za najznamenitejši Milford Track, kar nekaj mesecev vnaprej. Da ne bi bilo preveč popotnikov, se je treba držati strogega reda. Vstop na dan rezervacije, vsak dan določena delnica, prenočevanje samo v kočah in pot samo v eni smeri. Je pa seveda dovolj trekingov, kjer je možno biti sam in doživeti marsikaj, tudi za majhen denar.

V Aucklandu, ki je povsem evropsko, ali še bolje ameriško mesto, je treba vzeti slovo od Nove Zelandije, čudovite dežele, ki je najbrž ne bom več videl. Treba se je posloviti tudi od obeh imenitnih sopotnikov, ki sta bistveno pripomogla, da je bila pot tako prijetna. Sam se odpravim v Malezijo.

V Džakarti se nekoliko zaplete, ker ugotovijo, da z mojim indonezijskim vizumom nekaj ni v redu, in ko izgleda, da bom namesto v hotelu pristal v samici, se stvari le razpletejo. Nerodno je, ker se ni mogoče pogovoriti, saj angleščina ni ravno odlika Indonezijcev, po drugi strani pa je resnično prismuknjeno, da se spremenimo v Američane, čim pridemo v neko tujo deželo in pričakujemo, da bo vsak obvladal angleško.

Malezija od Slovencev ne zahteva vizuma. Uradnik na meji pogleda potni list in mi ga vrne čez pet sekund, kot da bi ga imel v rokah vsak dan. Tisti s kitajskimi imajo več težav.

Malezija je postala samostojna po zadnji svetovni vojni, potem, ko so se menjavali skozi stoletja kolonialni gospodarji Portugalci, Holandci in najdlje Angleži. Privlačevalo jih ni samo naravno bogastvo, temveč izjemen strateški položaj. Kdor je obvladoval Melako, je imel nadzor nad vso plovbo proti Kitajski, Japonski in Avstraliji. Po zelo burnih zapletih, med katerimi je divjala dvanajstletna državljanska vojna, ena redkih partizanskih vojn, kjer so bili slednji poraženi, jo je na vsak način hotela imeti Indonezija, s katero je prišlo celo do oboroženega spopada. Na vse kriplje se je branila Singapurja, ki se ji je hotel priključiti, ker bi (Maleziji) priključitev podrla njeno etnično sestavo in dolgo so jo pestile hude notranje težave. Vsaj etnične izgledajo danes manj v ospredju, ali pa se morda o njih ne govori. Je pa ena od azijskih držav, ki so naredile izreden gospodarski vzpon. Ker je ugotovila, da se ne more zanašati na svoje (največje na svetu) zaloge kositra in kavčuka, je začela razvijati industrijo in ima danes eno najhitreje rastočih ekonomij na svetu. Ob opazovanju teh azijskih pritlikavcev, ki se pred očmi spreminjajo v velikane, izgleda Evropska skupnost kot sicer logičen, toda obupen poskus, rešiti, kar se še rešiti da, čeprav je v daljši perspektivi bitka bržkone izgubljena. Evropa se bo morala sprijazniti s tem, da ima čudovite katedrale, sijajne muzeje in zgodovinska mesta. Železo, tekstil, računalnike in avtomobile pa bodo znali izdelovati drugi mnogo ceneje in v neki, ne preveč oddaljeni bodočnosti, tudi bolje.

Kuala Lumpur je nastal kot majhna rudarska naselbina pred 130 leti, ob zlivu dveh rek z ustreznim imenom "blatno sotočje". Danes šteje približno miljon ljudi, se duši v prometu in ga pestijo vse nadloge civiliziranega sveta. V vidnem polju svoje hotelske sobe vidim kakšnih 15 hotelov, vsak s po 20 nadstropji, mesto se ponaša tudi z najvišjo stavbo na svetu.

Malezija ni ravno na glasu kot turistična dežela, vendar ima za to velike možnosti, primerno infrastrukturo in še vedno je poceni. Mikala me je vzhodna obala, toda letni čas ni bil primeren. Zelo privlačno bi bilo obiskati Borneo, ki si ga delita Indonesija (Kalimantan) in Malezija (Sarawak in Sabah), če odštejemo sultanat Brunei, vendar so mi rekli, da predvsem malezijski del, tako neusmiljeno izsekavajo, da je skoraj uničen.

Najstarejša britanska naselbina v Maleziji je Penang in danes tudi glavna turistična atrakcija. Otok leži na severu, blizu meje s Tajsko in ga s celino povezuje več kot tri kilometre dolg most, najdaljši v Aziji. Glavno mesto je Georgetown, zanimivo, pisano in bučno, ker je razmeroma staro mesto ima zato še obilo ozkih ulic, kjer je promet z vozili težaven in je zato edino malajsko mesto kjer imajo še rikše, motorizirane seveda. Večji del kanalizacije je na cesti, neverjetno je število menjalnic in tudi zlatarjev. Nekje opazim še majhen in obledel napis Jugolinija. Na severu otoka je riviera z zmerno dolgimi plažami. Te so razočaranje. Neurejene, precej umazane, tudi morje ni čisto, povsod smeti, ki pa nikogar ne motijo. Mladina z vodnimi skuterji se divje podi ob glavah kopalcev.Vreme je seveda čudovito. Ob temperaturi zraka in vode okrog 30(v decembru, se vračajo misli na kislo vreme doma.

Pustimo ob strani dramo, ko je vsa moja prtljaga odpotovala na letališče, dirko za kovčki in striptiz na letališču, ko sem si v majici, sandalih in kratkih hlačah predstavljal svoj prihod v decembrsko Ljubljano.

Doma imam stenski koledar z razglednicami, starimi okrog sto let. Na aprilskem listu je napisana štirivrstična kitica, ki jo je najbrž poslal On Njej in katere prva vrstica se glasi "Svetovni postopač" in konča s pripisom "Pozdravi iz Cerkniškega jezera". Najbrž je bil to takrat resničen podvig in morda pomembnejši kot danes anabaza okrog sveta, ko se naš planet tako neznansko naglo krči.

	prejšnji članek	naslednji članek