Od 27. do 30. avgusta 1997 je bil v Beogradu 6. svetovni kongres o rehabilitaciji v psihiatriji. Osnovni namen rehabilitacije v psihiatriji je podoben kot povsod v medicini: odstraniti ali vsaj zmanjšati posledice bolezni, torej obnoviti izgubljene sposobnosti in, če je le mogoče, razviti še nove. Poleg tega kaže paciente usposobiti k najvišji možni kakovosti in produktivnosti življenja v družini, socialnem ter delovnem okolju.

Na kongresu je sodelovalo okrog 700 udeležencev iz 28 držav. Predstavili so več kot 200 referatov z različnih področij osnovne teme. Kongres je bil dobro organiziran v centru Sava. Kolegi iz Zvezne republike Jugoslavije si želijo ponovno vzpostaviti strokovno sodelovanje s Slovenijo. Psihiatri nekdanje Jugoslavije smo se zadnjič zbrali v polnem številu od 13. do 17. septembra 1988 v Novem Sadu na 8. kongresu psihiatrov Jugoslavije in v zelo okrnjenem številu še enkrat na 3. jugoslovanskem kongresu za preprečevanje samomorilnosti od 22. do 25. maja 1991 na Bledu. Kasneje so bili naši strokovni kontakti bolj sporadični in posamični, pretežno s hrvaškimi kolegi.

Glede na naslovno temo kongresa so udeleženci v večji meri razpravljali o posledicah vojne, še zlasti na prostorih nekdanje Jugoslavije ter posebej o beguncih. Oba problema, čeprav v manjšem obsegu, sta aktualna tudi v Sloveniji. Zato sem se zanimal za potravmatske stresne motnje in predstavil tudi svoj referat. S tega področja navajam tri knjige, za katere sodim, da bi morale zanimati saniteto Slovenske vojske in njeno vodstvo ter tudi državne organe. Knjige je izdal Inštitut za mentalno zdravje v Beogradu in nosijo naslednje naslove: Torture i stresovi boraca i zarobljenika, 1992; The Stresses of War, 1993; The Stresses of War and Sanction, 1994.

Posebno pereč je problem beguncev. Še zlasti sem prisluhnil zapletenim vprašanjem beguncev - starostnikov. V tem pogledu mi je posredoval nekatere podatke naš nekdanji sodelavec prof. dr. Dušan Petrović, ki se v okviru Inštituta za mentalno zdravje v Beogradu sedaj ukvarja z begunci - starimi osebami, prej pa se je s splošno psihogeriatrijo.

V ZRJ je okrog 12 odstotkov prebivalcev, ki so starejši od 65 let in so po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije torej stare osebe. Podobno je v Sloveniji. Takšen številčni odnos pa vlada tudi med begunci. V ZRJ je sedaj 750.000 beguncev in 50.000 jih živi v Črni Gori. Več kot 80.000 je starejših od 65 let in od teh je 26.000 starejših od 75 let. Okrog 80.000 beguncev živi v "kolektivnih centrih - KC" in med njimi je 45 odstotkov oseb starejših od 65 let. V "gerontoloških centrih" (domovi za starejše osebe) prebiva 1.800 beguncev. Mnogi starostniki v KC so večkrat preživljali zime tudi pri komaj 4 stopinjah Celzija, včasih zraven mater z dojenčki na prsih. Smrtnost starih oseb je bila na začetku njihovega begunstva višja kot pri ostalih, sedaj ji je podobna.

Begunci-starostniki ne kažejo posebnih psihiatričnih kliničnih slik, vendar pa je v ospredju podoba, ki bi ji morda rekli golo vegetiranje. Takšnemu življenju oziroma životarjenju je najbrž pripisati dejstvo, da je med njimi zelo malo samomorov, kar pa je sicer v nasprotju s splošnimi podatki o številu samomorov pri starih ljudeh. Mogoče pa takšno "vegetiranje" pri marsikom že samo po sebi predstavlja "psihološki samomor". Sicer pa izgleda, da je samomora v hudih časih manj kot v normalnih (V. E. Frankl - koncentracijska taborišča!). Najpogostejše klinične slike pri starih osebah pa so tele: kronična depresivna stanja, psihotične depresije in demence (duševna opešanost). Največji problemi pri oskrbi ostarelih beguncev se kažejo pri nujni posebni prehrani, zdravilih (ki jih morajo kupovati v zasebnih lekarnah), pomagalih (očala, slušni aparati, palice) in seveda pri materialnih sredstvih oziroma denarju, ki ga nimajo dovolj.

V Inštitutu za mentalno zdravje v Beogradu so za begunce - starostnike pripravili poseben program v sodelovanju s švicarsko humanitarno organizacijo Swiss Disaster - UNHCR za psihosocialno pomoč. Organizirali so tudi mobilne ekipe, ki obiskujejo stare osebe v kolektivnih centrih, domovih za starejše in v osebnih stanovanjih. V teh ekipah deluje 6 psihiatrov, 2 psihologa, internist, dva socialna delavca in medicinska sestra. V sodelovanju z UNHCR vodijo tudi izobraževanje zdravnikov, socialnih delavcev, članov Rdečega križa in sodelavcev iz drugih humanitarnih organizacij. Za vsako občino, kjer žive begunci, so pripravili program pomoči (otroci, adolescenti, starostniki: vprašanja v kolektivnih centrih, človečanske pravice, zaposlovanje in drugo). V programu so za vse razvejane dejavnosti navedeni tudi cilji, ki naj pri pomoči starim ljudem zagotovijo tudi njihovo samostojnost in neodvisnost (zdravstveno, socialno, ekonomsko) ter usposobljenost, da bodo lahko skrbeli zase in za svoje ožje okolje. Za razumevanje reakcij starostnikov je potrebno globje spoznati nekatere psihološke kategorije, a tudi telesne in socialne, da bi probleme lahko preprečevali in odstranjevali.

V ZRJ se je vselilo torej 750.000 beguncev. Državo pa je zapustilo 400.000 mladih in šolanih ljudi, ki niso hoteli sodelovati v krvavi državljanski, etični in verski vojni.

Psihiatrična zveza Zvezne republike Jugoslavije šteje 750 članov, zdravnikov-psihiatrov.

	prejšnji članek	naslednji članek