Letos je bila tema Mednarodne učne delavnice, ki poteka že tradicionalno prvi teden v septembru v enem od slovenskih turističnih biserov in je namenjena zdravnikom splošne/družinske medicine, mentorjem študentov Medicinske fakultete, družina. Potekala je v znamenju indijanskega poletja na Bledu, od 2. do 6. septembra 1997.

Tečaja se je udeležilo 20 zdravnikov splošne medicine iz 8 evropskih držav in Izraela. Kot vsa leta je tečaj potekal pod zaščitno znamko EURACTa, evropske akademije učiteljev v splošni medicini. Ta pomembna akademska srenja se je odločila, da se bo tudi njen izvršilni odbor prav ta teden sestal na Bledu, od 3. do 5. Septembra. Tako so bili organizatorji št bolj polno zaposleni kot prejšnja leta.

Strokovni del učne delavnice je bil zgoščen in izredno delaven. Tema prvega dne je bila namen in cilj učne delavnice (predavatelj doc. dr. Igor Švab) ter predavanje o družini, kot jo obravnava zdravnik splošne medicine (predavatelj dr. Yonah Yaphe, Izrael). Že prvi dan smo se razporedili v tri manjše delovne skupine in nemudoma pričeli z obravnavanjem pristopa zdravnika splošne medicine do družine, učenja družinske medicine na fakulteti v posameznih državah ter nakazali, kaj kot posamezniki pričakujemo od učne delavnice. Na popoldanskem skupnem sestanku smo predstavili delo posameznih skupin.

Sredo smo delovno pričeli s predavanjem dr. Gianluigija Passerinija, Italija, o družinskem ciklusu, iz katerega smo izvedeli veliko novega. V skupinah smo obravnavali družinski profil, saj je vsak udeleženec učne delavnice moral pripraviti družinski profil ene od družin, ki jo ima na svojem seznamu bolnikov, tako kot morajo to početi naši študentje. Družinski profil smo pretresli po dolgem in počez najprej v delovni skupini, nato pa še na skupnem sestanku. Pozno popoldan pa nas je dr. Jaime Correia de Sousa (Portugalska) seznanil v svojem odličnem predavanju še z načini ocenjevanja družine in njene funkcije. Zvečer sta se "reprezentanci" Slovenije in tujcev pomerili v vaterpolu, zmagala pa je, po zaslugi odlične igralke Gordane Kalan Živčec, naša vrsta.

V četrtek smo dopoldan pripravljali delovni načrt, popoldan pa v živo izpeljali obisk pri družini. V Kropi nas je lokalna zdravnica, specialistka splošne medicine Nuša Potočnik, poslala na obisk k trem družinam, ki jih je posebej skrbno izbrala. Vsaka delovna skupina se je podala v eno od družin. Pogovor smo vodili slovenski zdravniki, poskušali dogajanje in pogovor sprotno prevajati in upoštevati pripombe ter vprašanja tujih kolegov, le ti pa so posebej pazljivo spremljali neverbalne oblike sporazumevanja. Naš cilj je bilo spoznati družino, ki je obsegala vsaj tri generacije, opisati družinski profil in izdelati genogram. Ko smo se po obisku v družinah zbrali v zdravstveni postaji v Kropi, smo kar prekipevali od vtisov in zadovoljstva z dobro opravljenim delom. Domačini so nas popeljali nato še v kinodvorano, nam pokazali častitljivo star film Metoda Badjure o "vigencih" (kroparskih kovačijah) in malo mlajšega o kolednikih, nato pa še v Kovaški muzej. Tako Slovenci kot tujci smo bili veseli novega znanja. Da se večer ne bi prehitro končal, smo večerjali v domači gostilni, uživali ob zvokih citer, katerih strune sta ubirali mladi domačinki, nato pa še sami pripravili internacionalni "pevski večer".

Petek je potekal v znamenju Mednarodne konference o razvoju splošne/družinske medicine v Evropi.

Sobotno jutro je bilo izredno delovno: najprej smo poročali na Konferenci o delu v skupinah, nato pa odbrzeli v hotel Park, kjer smo se na zadnjem skupnem sestanku srečali še udeleženci Mednarodne učne delavnice. Vsaka skupina je morala izdelati profil družine, ki jo je obiskala, in ga komentirati. Splošno mnenje je bilo, da je bil obisk v družinah najbolj zanimiv del učne delavnice, temu navdušenju ustrezno kakovostni pa so bili tudi družinski profili. Poleg tega je morala vsaka delovna skupina izdelati tudi učni model za učenje o družini v splošni medicini. Ta je namenjen študentom, specializantom ali zdravnikom (stalno strokovno izobraževanje), in ga razložiti. Razprava je bila burna in iskriva, razodevala je namreč veliko zanimanje, ki ga je tema vzbudila pri udeležencih delavnice.

Kot vselej smo se na koncu poslovili tako, da je vsak udeleženec opisal svoje vtise in mnenje o sestanku in podal pripombe, najprej pisno, nato pa še ustno. Soglasno smo ugotavljali (nekaj udeležencev nas Učne delavnice zvesto spremlja že 6 let), da so delavnice vsako leto zanimivejše, teme uporabnejše, udeleženci z vseh vetrov, kar delo poživi, oplemeniti in naredi še pestrejše, kakovost dela pa vse višja. Seveda smo si slovesno obljubili "Na svidenje drugo leto".

Sedaj nas čakajo Učne delavnice z isto tematiko še v "slovenski izvedbi", za naše mentorje študentom šestega letnika Medicinske fakultete. Potekale bodo v jesenskih mesecih (oktober, november, december) v Izoli, na Otočcu in v Topolšici. Prepričana sem, da bodo tudi slovenski zdravniki splošne medicine tako zadovoljni z njimi kot naši kolegi iz tujine.

	prejšnji članek	naslednji članek