Vse naše nesreče izvirajo iz tega, ker ljudje ne vedo,
kaj so, in ker si niso na jasnem, kaj bi hoteli biti.
                                                        Douglas Templemore


Fabula:
Moški (Douglas Templemore) in ženska (Frances Doran), ki sta spoznala prekletstvo zaljubljenosti, odkrijeta prijateljstvo. Zaradi zanimivega nesporazuma pa mu ona predlaga, naj se priključi ekspediciji, ki namerava na Novi Gvineji poiskati arheološke dokaze za t. i. missing link, za izumrlega človečnjaka. V ekspediciji je tudi znanstvenica Sybil, ki da je nemoralna, sicer pa poročena z že ostarelim znanstvenikom, vodjem ekspedicije.

Ekspedicija odkrije dele okostja, nato pa cela okostja tega človečnjaka, vendar so okostja stara komaj kakih 30 let. Kmalu nato pa odkrijejo žive človečnjake, ki jih poimenujejo kot tropije. So zelo podobni človeku, tako zelo, da moške spolno vzburi pogled na smaice. Pojavi se vprašanje, ali je tropi že človeško bitje, ali še ne. Ali bi bilo možno križanje, tako kot npr. med različnimi rasami psov, ali hibridizacije, tako kot npr. med oslom in konjem? Člani ekspedicije se odločijo, da bodo izvedli to križanje in Doug se ponudi za udeleženca pri eksperimentu, saj je prepričan, da bo križanje neuspešno.

Vse te dogodivščine (med katerimi je tudi sijajen opis, kako Sybil zapelje Douglasa) opisije Douglas v dolgih pismih, ki jih redno pošilja Frances. Med temi sporočili sta tudi dve brzojavki. Prva se glasi: "Ali se hočete poročiti z menoj. Douglas." Druga se pa glasi: "Seveda. Frances."

V presenečenje ekspedicije je križanje uspešno. Douglas se skupaj z nosečo tropijevko (ki je seveda občena kot ženska in jo imajo zato za človeka), Derry, vrne v Anglijo. Na letališču ju sprejme Frances. Po porodu Douglas pošlje Derry nazaj na Novo Gvinejo, novorojenčka dá krstiti in vpisati v državljansko knjigo.

Nato pa ga usmrti z injekcijo strihnina, pokliče zdravnika (ki naj ugotovi novorojenčkovo smrt oziroma umor) ter policijo. Kljub dvomu, ali je novorojenček žival ali človek, Doglasa zaprejo in ga obtožijo umora.

Porota pa se ne more odločiti za "kriv" ali "ni kriv". Zato od sodnika zahteva pravniško definicijo, s katero je opredeljeno, kdo človek je in kdo človek ni. Ker te definicije ni, sodnik zasedanje odloži in zahteva od britanskega parlamenta, da izdela definicijo, kaj je človek.

Potem ko v parlamentu izdelajo definicijo, kaj človek je, se izkaže, da so tropiji človeška bitja. Vendar nova porota Douglasa oprosti, saj ko je umoril svojega otroka, še ni mogel vedeti, da je umoril človeka, saj "obtoženec ob zločinu ni poznal prave narave svoje žrtve." In dalje: "Mala žrtev namreč ob svoji smrti še ni bila priznana za človeško bitje, še več, predvsem je splošno znano, da je ravno s svojim žrtovovanjem v začetku pospešila osamosvojitev vsega svojega ljudstva in dragoceno pojasnitev zakona o človeku sploh."

Sijajno branje! Bralec lahko po eni strani razmišlja o Douglasovem odnosu do triasa žensk Derry - Sybil - Frances (v smislu moje terminologije prvega in drugega ženskega lika) in se lahko zabava ob sijajnem opisu govorov poslancev v parlamentu ali izvedencev na sodišču. Ti govori dokazujejo, da človek lahko razmišlja le v smislu vzorcev svojega kulturnega kroga. Bralec pa lahko tudi razmišlja o sodniku, ki vodi proces, in ki se zanj čuti odgovornega.

Sodnik, Sir Arthur Draper je očitno človek, ki mu je uspelo iztrgati se iz vzorcev svojega kulturnega kroga in tako uspe definirati človeka. Njegova definicija je presenetljivo podobna opisni definiciji Ericha Fromma, namreč, da je človek sprijena žival. Sodniku se namreč domisli, da je človek edino bitje, ki se sprašuje.

...

"A, da se sprašuješ, sta potrebna dva: ta, ki sprašuje in tisti, ki odgovarja. Žival je zapletena v naravo, zato je ne more spraševati. Tu se mi zdi, da je tista točka, ki jo iščemo. Žival ustvarja enoto z naravo. Človek in narava, to je dvoje. Za prehod iz trpne nezavednosti v vprašalno zavest je bil potreben ta razkol, ta razporoka, to izdrtje. Ali ni prav tu meja? Prej žival, potem pa človek. Sprijene živali, to smo mi!"

...

"To dokazuje, da žival ne potrebuje bajeslovja in amuletov: ne ve za svojo nevednost. Človekov duh pa je nasprostno iztrgan iz narave, ločen od nje, nič čudnega, da se lahko v trenutku pogrezne v noč in grozo. Vidi, da je sam, zapuščen, umrljiv, neveden v vsem, edina žival na zemlji, 'ki ve samo to, da nič ne ve,' niti tega ne, kaj je, zato si tukaj iznajde bajke: bogovi in duhovi so odgovor tej nevednosti, fetiši in amuleti pa tej nemoči. Ali ni prav odsotnost tega blodnega izumiteljstva pri živalih za nas dokaz, da jih tudi ta grozljiva vprašanja ne nadlegujejo."

...

"Pa zdaj, če je to, kar je napravila osebnost, zavestna osebnost in njena zgodovina ... in prav to zidrtje, ta soamosvojitev, ta boj, to razpravljanje? - da, če domnevam žival med ljudmi, potem je bilo zanjo potrebno, da je preskočila ta boleči prag; a čemu in zakaj je končno to napravila, kakšno bo naše spoznanje?"

...

Ker pa je ta definicija preveč neprijetna, da bi jo lahko sprejel človek - zakonodajalec, jo je lord Sceau predelal v sprejemljivo obliko.

Definicija sestoji v glavnem iz dveh členov:

Člen 1. Človek se razlikuje od živali po svojem verskem čutu.

Člen 2. Glavni znaki verskega čuta so po naslednjem vrstnem redu: vera v Boga, znanost, umetnost z vsemi svojimi izrazi, vere ali različne filozofije in vsi njihovi izrazi, fetišizem, totemi, in tabuji, magija, čarovništvo in vsi njihovi izrazi, obredeno ljudožerstvo z vsemi svojimi izrazi.

Zares sijajno branje. Kdor ne pozna Vercorsa, si naj hkrati priskrbi njegovo zbirko novel Oči in svetloba, ki je pri nas izšla že leta 1950. Name, študenta prvega letnika medicine, je naredila tako globok vtis, da se za Sprijene živali sploh nisem zmenil. Kot sprijena žival sem menil, da bom prizadel svoj enkraten vtis Vercorsovih novel. Tako sem naredil napako in preteči je moralo skoraj trideset let, da sem jo popravil!

	prejšnji članek	naslednji članek