Tako kot vedno, ko me pritegne, sem knjigo prebral v enem zamahu. Pa ne, da so bile zgodbe kako napeto branje. Pritegnil me je nenavaden slog mirnega pripovedovanja, tako kot bi meni, otroku, nekdo pripovedoval pravljice, ki bi jih jaz zamaknjeno poskušal.

Od vseh zgodb je zadnja najbolj zanimiva, saj jo pripoveduje a) ženska, ki je v času pripovedi, b) stara 95 let. To je edina zgodba, v kateri se proti koncu stopnjuje napetost kot v dobri kriminalki, ki pa se - ne da bi se razvodenela in ne da bi kršila avtorjev slog - poleže v mirno vsakdanjost, značilno za vse zgodbe.

Ko sem branje končal, sem bil zmeden. Nekaj me je tiščalo in popustilo šele potem, ko se mi je pojavilo običajno rešilno vprašanje:

Kaj pa je sporočilo Vile Bagari?

Imel sem srečo, ker sem z Vilo Bagari začel takoj potem, ko sem prebral Vercorsove Sprijene živali si zapisal njihovo sporočilo. Tako si bom zdaj pomagal z dvema temeljnima spoznanjema iz te knjige, namreč, da je človek edino bitje, ki se sprašuje ter da vse naše nesreče izvirajo iz tega, ker ljudje ne vemo, kaj smo, in ker si nismo na jasnem, kaj bi hoteli biti.

Simon, Magda, Helena, Feliks in mama Polona se seveda vprašujejo. Pa mar vedo, kaj so in kaj bi hoteli biti? Ali vsaj vedo, kaj niso in kaj nočejo biti?

O tem lahko razpravljamo. A naj bo tako ali drugače, se mi zdi, da so dopustili, da so zaradi (krutega) sloga časa dopustili, da so živeli tako, da se je ohranjalo življenje tako, kot je naneslo.

In morda je ohranjanje življenja (t.j. razmnoževanje) res temeljni imperativ človeka. Pa bosta mar zato pravnukinja Helenca ter pra-pravnukinja Nežika živeli drugače kot njuni predniki? Bosta znali - zdaj, ko je življenje postalo manj težko - ugotoviti, kaj sta in kaj hočeta biti? Mar je res smisel življenja le to, da človek hodi v šolo, se izuči svojega poklica, se poroči, sezida hišo, ima otroke in potem umre?

Kmalu po začetku branja me je zajelo nekakšno vznemirjenje, ki mi je ostalo popolnoma nejasno do drugega poglavja, kjer avtor opisuje Magdino stikanje po podstrešju Thalerjeve vile. Takrat se je dvignila zavesa spomina in tudi jaz sem se spomnil, kako sem nekoč stikal po zame težko dostopnem podstrešju in našel staro avstrijsko uniformo in sabljo. In odtlej je postalo branje Vile Bagari nekakšno stikanje po mojem podstrešju in zamikalo me je, da bi poiskal avtorja in mu rekel, da lahko zgodbe iz te knjige napiše le tisti, ki je nekoč, najverjetneje kot otrok, doživel skrivnost stikanja po podstrešju. Mar si človek lahko zaželi še več?

	prejšnji članek	naslednji članek