Organizacijo zahtevne konference, ki jo Evropska akademija učiteljev splošne medicine prireja vsaka štiri leta, so slovenski predstavniki pod vodstvom doc. dr. Igorja Švaba, dr. med., sprejeli januarja na zadnjem rednem srečanju v Atenah. Zaupanje EURACT-a, da slovenskim predstavnikom po prvi konferenci Gottingenu in drugi v Cambridgeu preda vodenje in organizacijo naslednjega osrednjega srečanja, na katerem sodelujejo predstavniki 25 držav, pomeni posebno priznanje slovenski splošni medicini, hkrati pa tudi žlahtno promocijo države Slovenije. Je tudi znak zaupanja v sposobnosti in delo slovenskih strokovnjakov na področju splošne/družinske medicine in podpora njenemu nadaljnemu razvoju. Ta vodi k uresničitvi cilja, po katerem naj bi bilo v Evropi prav primarno zdravstveno varstvo osnova vsakega sistema zdravstvenega varstva in s tem zdravja prebivalstva.

Konferenco o razvoju družinske medicine v Evropi, ki so jo ob znatni finančni podpori Krke, organizirali Sekcija za splošno medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu, Katedra za družinsko medicino medicinske fakultete v Ljubljani in Inštitut za varovanje zdravja RS, se je udeležilo 40 tujih delegatov in 95 slovenskih predstavnikov s področij splošne medicine, pa tudi specialistov pediatrov ter šolskih zdravnikov. Pokrovitelj srečanja je bil predsednik države g. Milan Kučan, ki je udeležencem zaradi neodložljivih delovnih obveznosti poslal pozdravno pismo. V njem je opozoril na ponovno vrnitev izraza "družinski zdravnik", ki se uporablja za specialista splošne in družinske medicine, kar pomeni, da smo se pričeli zavedati pomena dolgoročnega sodelovanja med zdravnikom in bolnikom ter vplivov domačega okolja na nastanek in razvoj nekaterih bolezenskih stanj.

Minister za zdravstvo dr. Marjan Jereb, je večji del govora namenil odnosu zdravnik - bolnik, ki bi ga morali še izboljšati. Zdravniki družinske medicine imajo pri tem poseben položaj, saj prav poznavanje družinskega okolja vodi k boljšemu in uspešnejšemu sporazumevanju.

Predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Pavel Poredoš, je organizatorjem čestital za enakopravno vključitev v mednarodne organizacije kot so WONCA, EQUIP, EGPRW, EURACT in UEMO. Opozoril je tudi na tradicijo, ki so jo v stalnem strokovnem izobraževanju imele sekcije, med katerimi je posebno aktivna prav Sekcija za splošno medicino.

Slovesne otvoritve se je udeležil tudi predsednik Zdravniške zbornice Slovenije asist. mag. Marko Bitenc, dr. med. V pozdravnem govoru je posebno skrb namenil sporazumevanju med zdravniki, zlasti med tistimi iz primarnega zdravstvenega varstva in kliniki. Predvsem v zahodni Evropi so prijazna pisma, telefonski posveti o bolezenskih ter drugih težavah pacientov in skupni klinični seminarji že utečena praksa. Zakaj takšnih odnosov v zdravništvu pri nas še ni, je težko odgovoriti; vsekakor slovenske kolege na tem področju čaka še mnogo dela.

Pozdravom se je pridružil tudi župan mesta Bled in prvi predsednik sekcije za splošno medicino prim. Borut Rus. Udeležencem je zaželel veliko strokovnih uspehov in prijetno bivanje v Sloveniji.

Osrednjo temo sobotnega dela je predstavila dr. Mila Garcia Barbero, predsednica evropskega urada WHO za bolnišnice in primarno zdravstveno varstvo. Namen Listine o družinski medicini, dokumenta Svetovne zdravstvene organizacije, je, da državam članicam svetuje oblikovanje takšnega sistema zdravstvenega varstva, v katerem ima pomembno vlogo prav družinska medicina. Priporočilo ne vsebuje le ekonomskih podlag (sistem z neomejenim dostopom do sekundarnih in terciarnih ustanov se je izkazal kot zelo drag), ampak se prilagaja tudi uporabniku, t.j. pacientu oziroma človeku v stiski. Zato so posebej poudarjeni enakopravnost, dostopnost in zagovorništvo.

Dr. Vaclav Beneš je na Bledu zastopal izvršilni odbor WONCA. Poudaril je, da se tako WHO in WONCA zavzemata za isti cilj, vendar se njuni pristopi razlikujejo in dopolnjujejo: WHO obravnava listino na deklarativni ravni, WONCA pa je zagovornik izvajalcev. Poslanstvo WONCA je tudi, da vzpostavi mrežo učiteljev, raziskovalcev in zdravnikov, ki jih posebej zanima kakovost dela v primarnem zdravstvenem varstvu. Združenje sprejema Listino kot zakon, ki predpisuje status splošne/družinske medicine na strokovnem in organizacijsi ravni.

Raziskave v splošni medicini so bile rdeča nit prispevka dr. Gianluigija Passerinija, predstavnika Evropske skupine za raziskave v splošni medicini (EGPRW). Stališče te organizacije je, da družinska/splošna medicina ne more graditi svoje strokovne identitete brez čvrste raziskovalne osnove. Raziskovalno delo ne sme biti le rezultat zagnanosti posameznikov, pač pa morajo postati izobraženi zdravniki družinske medicine tudi nosilci raziskovalnih projektov. Žal se pogosto zgodi, da je lažje pridobiti mesto v mednarodnih projektih, kot pa v nacionalnih.

"Kakovost mora postati temeljno vodilo v družinski medicini," je bila ugotovitev dr. Janka Kersnika, ki je podrobneje predstavil stališča organizacije EQUIP (Evropska delovna skupina za kakovost v družinski medicini). Slovenija je postala njena polnopravna članica leta 1994. Njen glavni namen je izboljšanje kakovosti v družinski medicini, kar poskuša doseči z izmenjavo izkušenj med 22 evropskimi državami, z izobraževanjem v poletni šoli v Maastrichtu in z mednarodnimi projekti. Zagotavljanje kakovosti pomeni tudi pripravo in objavo nacionalnih standardov in smernic v osnovni zdravstveni dejavnosti.

"Čas je" je v svojem prispevku dodal doc. dr. Igor Švab, predstojnik Katedre za družinsko medicino, "da se končno uveljavimo kot stroka, ki bo stopila ob bok drugim. Če smo namreč v preteklosti znali dokazati, da splošna medicina pomeni cenovno najugodnejši način zagotavljanja zdravstvenega varstva, mora postati čim prej jasno, da pomeni družinska medicina akademsko enakovredno stroko, ki je lahko dobrodošla okrepitev medicine kot znanosti." Po mnenju dr. Švaba je ena od značilnosti slovenske splošne medicine ta, da ima - kljub že kar pregovorni nagnjenosti k podcenjevanju - tradicijo specializacije že od leta 1962 dalje. Specialisti in specializanti splošne medicine oblikujejo (za internisti) drugo največjo skupino v slovenski medicini. Sama specializacija je po novem usklajena z zahtevami evropske unije, zato se je zaradi vsebinskih razlik s prejšnjo preimenovala v "specializacijo iz družinske medicine." Zdravniki splošne medicine se po mnenju doc. Švaba pogosto udeležujejo stalnega strokovnega izobraževanja. Ponudba na tem področju je res velika, vprašanje pa je, v kolikšni meri gre le za kongresni turizem, in katerih veščin se zdravniki na koncu srečanj resnično naučijo.

"Po naravi sem optimist. Zato verjamem, da bo vsem nam, ki smo si za poklic izbrali delo v ambulantah, kjer nas vsak dan obiskujejo ljudje, ki potrebujejo našo pomoč, rožnata. Zato verjamem, da nam bo prihodnost prinesla še večji ugled, kot ga imamo sedaj," so bile zaključne misli zadnjega govornika v dopoldanskem delu.

Optimistični zaključki doc. Švaba so bili dobrodošel izziv, da so se udeleženci po obilnem kosilu ponovno zbrali za delo v skupinah. Te so obravnavale naslednje teme: dodiplomsko izobraževanje (moderatorica asist. Mateja Bulc), specializacija iz družinske medicine (moderator doc. dr. Igor Švab), stalno strokovno izobraževanje (moderatorica dr. Vlasta Vodopivec Jamšek,), zagotavljanje kakovosti (moderator asist. dr. Janko Kersnik,), raziskave v splošni medicini (moderatorica dr. Danica Rotar-Pavlič,), odnos do drugih profilov v osnovnem zdravstvu (moderator dr. Igor Praznik), splošna medicina v tranziciji (moderator prim. dr. Anton Gradišek). Delo v skupinah je bilo prav zaradi osebnih prispevkov še prijetnejše, zaradi intenzivnih razprav pa tudi naporno. Prisotni kolegi so drug za drugim ugotavljali, da so jim pravzaprav ljubše aktivne oblike strokovnih srečanj, kot pa govorni prispevki, zato bi jim bilo treba v prihodnje nameniti večji delež. Ker so bile teme zanimive za vse udeležence, so ti sklenili, da svoje ugotovitve predstavijo tudi drugim, kar pa je bilo zaradi pozne ure komaj mogoče.

Sobotni del je bil namenjen predstavitvi zaključkov ter razpravi o aktualnih dogajanjih v dejavnosti splošne/družinske medicine. Ob koncu posvetovanja so udeleženci sprejeli sklepe delovnih skupin (objavljeni bodo v eni od naslednjih številk Isisa) in sklenili, da jih bodo skušali uresničiti do naslednjega kongresa. Programi bodo posegali predvsem na področja dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja, prav tako so nameneni tudi razvoju raziskovalne mreže in raziskovalnih prioritet, izdelavi standardov in smernic ter doseganju ciljev kakovosti. Čeprav so zdravniki splošne/družinske medicine ključne osebnosti za dosego ciljev, pa bodo uspehi možni le ob skupni podpori zdravstvenih politikov in vodilnih na vseh ravneh sistema zdravstvenega varstva.

Kongres je bil skupaj z delom v skupinah vsekakor dobra osebna izkušnja, saj je omogočil, da so se rodila nova poznanstva in izmenjale izkušnje s kolegi iz drugih držav, kar je v času, ko je svet postal "globalna vas," še kako pomembno.

	prejšnji članek	naslednji članek