Z veseljem se odzivam na Vašo pobudo, ki omogoča izražanje različnih mnenj o problematiki, ki je razburkala tako zdravniške kroge, kot tudi širšo javnost. Ker po mojem mnenju med zdravniki ni tako enotnega mnenja, kot je stališče izvršilnega odbora Zbornice je prav, da se omogoči imenjava mnenj.

Razprave o primernosti uporabe alternativnih metod zdravljenja so se aktualizirale ob nesrečnem primeru g. Podgorška, ki pa je po mojem mnenju posledica nekritične uporabe alternative in zanemarjanje klasičnih, priznanih postopkov. Tak pristop do bolnika je po mojem mnenju nevaren, je pa morda lahko prav posledica tako rekoč ilegalnega položaja alternativnih metod zdravljenja. Na tem področju je stanje anarhično. Izobraževanje je prepuščeno interesom in iznajdljivosti posameznika, ki imajo po stenah certifikate raznih šol, znanih ali neznanih.

Osnova za moje izjave v Glasu je prepričanje, da je uporaba določenih alternativnih metod v posameznih primerih opravičljiva in za bolnika lahko koristna. Odločitev za njihovo uporabo pa je lahko prepuščena le dobro izobraženemu in kritičnemu zdravniku. Le on namreč lahko presodi, kakšne metode so v posameznem primeru učinkovitejše, manj škodljive za bolnika in predvsem varnejše. Stališče izvršilnega odbora zdravniku torej jemlje to možnost iz rok, z tem pa vso dejavnost naravnost poriva v roke laikom - šarlatanom. Tu preži največja nevarnost za bolnika, saj lahko zamudi pravi čas za učinkovito zdravljenje.

Najpogostejši očitek medicine alternativam je, da njihove metode ne temeljijo na znanstveno preverjenih ugotovitvah. Najprej bi kritično ugotovil, da je med mojim 28 letnim delom marsikatera "znanstvena" ugotovitev padla na podlagi novih spoznanj. Kot drugo pa, da alternativne metode pač niso imele možnosti znanstvenega dokazovanja, saj nihče ni pripravljen financirati teh postopkov. Uspešnost alternativnih metod bazira na čisto pragmatičnih spoznanjih, njihova trdovratna prisotnost pa po svoje dokazuje tudi njihovo upravičenost obstoja. Zapiranje oči pred tem nam ne pomaga. Red na tem področju bi po mojem mnenju napravilo prožnejše stališče Zdravniške zbornice, ki bi lahko določila pogoje za uporabo alternative med zdravniki. Pregon drugih "zdravilcev" je stvar zakona in organov pregona.

Moj predlog bi torej bil, da se zdravnikom, ki jih področje zdravljenja z alternativnimi metodami zanima in so pripravljeni svoje znanje dopolniti z omenjenimi področji znanja, predpiše vrste znanj, tečajev, izpitov in končanih šol. Le z ustreznimi priznanimi izobraževanji bi se bilo mogoče ukvarjati z alternativnimi metodami zdravljenja. Potrebno se je spomniti, z kakšno nejevero in skepso smo spremljali uveljavljanje akupunkture v našo vsakdanjo prakso. Danes pa je to priznana in od Zavoda za zdravstveno zavarovanje plačana metoda zdravljenja.

Pri tem moram povedati, da nisem podrobneje seznanjen z nobeno alternativno metodo in pri svojem delu seveda uporabljam le sedaj priznane metode dela.

Vse zgoraj navedeno je le moje načelno stališče, ki je posledica razgovorov z alternativci, pa tudi podatkov, ki sem jih v svoji praksi dobil od pacientov. Določen odstotek bolnikov je precej odklonilen do zdravljenja z zdravili in menim, naj bi tudi imeli možnost dostopa do zdravljenja z drugimi sredstvi. Tu ponovno poudarjam pomembnost zgoraj omenjenega dejstva, da pri takih odločitvah sodeluje zdravnik.

Skoraj je odveč, da omenim psihosomatska obolenja kot hvaležen predmet obravnave tudi z drugimi metodami zdravljenja, saj smo tu s klasiko posebej nebogljeni, še posebej, ker smo z nesmiselnimi normativi (količniki) primorani k hitremu delu. Dobra homeopatska anamneza lahko traja tudi do dve uri in ni potrebno posebej poudarjati učinkovitost že samo tega dejstva.

Če bi povzel vse navedeno, bi poudaril prednost poznavanja zdravnika tudi alternativnih metod, kot neke nadgradnje osnovnega znanja, ki bi jo v določenih primerih lahko uporabil za obravnavo bolnika. Ob dovolj kritičnem pogledu zdravnika, bi bolnik lahko imel korist od teh dodatnih znanj.

	prejšnji članek	naslednji članek