Samuela Hahnemannova (1755-1843) doktrina o homeopatskem zdravljenju je nastala kot reakcija na poliprgmazijo v kriznem obdobju razvoja medicinske znanosti. Širila se je med preprostim ljudstvom in manjšim delom izobraženstva (celo med nekaterimi zdravniki, zlasti pa med duhovščino) na Francoskem in Nemškem, od tod pa se je prenesla še na slovenska tla. Bistvo Hahnemannovega sistema je zapopadeno v aksiomu: pri izrazito kronični bolezni naj bi se uporabilo takšno sredstvo, ki izzove v telesu umetno stanje podobno kronični bolezni. Le-ta pa se pozdravi po pricipu similia similibus curantur (enako se zdravi z enakim) s terapevtskim sredstvom v neznatnih dozah. (Hahnemann 1810: 24).

Med ljubljanskimi meščani je bil zelo vpliven duhovni vodja homeopatov prior reda usmiljenih bratov iz Trsta Fustus (Matevž) Gradišek (Gradischeg, 1776-1837). Od leta 1807 je bil upravnik ljubljanske deželne civilne bolnišnice na Ajdovščini. Kot goreč homeopat je imel v načrtu podreditev bolnišnice svojim zdravstvenim nazorom. Bolnišnico je razširil z otvoritvijo klinične šole (imela je 12 postelj za moške in 12 postelj za ženske bolnike), ki jo je nameraval spremeniti v homeopatični oddelek ("oddelek za bolnike posebne vrste") in s tem izpodkopati obstoj mediko-kirurškega študija ter ustvariti redu usmiljenih bratov izključno pravico za medicinsko šolanje.

Od "čudežne medicine" (bili so pri tem prisotni zlasti verski motivi) in od posebnega zdravstvenega poslanstva svojega vodje Gradiška so si ljubljanski homeopati največ obetali. Ko bi uspela Gradiškova nakana, bi brez dvoma zamrla za dalj časa sleherna klinična dejavnost v bolnišnici.

Nevarnost širjenja homeopatskega zdravljenja bolnikov, ki je istovetilo simptome z bolezenskim substratom, so se zavedali nekateri ljubljanski zdravniki, najbolj pa Lipić, ki je kot mestni fizik opravljal tudi medicinsko policijsko službo in bil v boju s homeopati najbolj izpostavljen in preganjan.

Gradišek je leta 1811 moral izročiti vodstvo bolnišnice francoskim vojaškim okupacijskim oblastem, ki so jo v sporazumu z gorenjskim upravnim uradom dale v upravo komisiji ljubljanske mestne občine, ki ji je predsedoval baron codelli. Ta je za direktorja bolnišnice imenovala protomedika dr. Antona Jeunikarja (1771-1837), nepomirljivega nasprotnika vrnitve usmiljenih bratov. Za vodstvo klinične šole, ki so jo francoske oblasti obnovile, pa je komisija določila dr. Franca melzerja (1776-1813), bolniškega prosektorja in profesorja anatomije na ljubljanskem liceju.

S tem ukrepom so Francozi odpravili red usmiljenih bratov v ljubljani in Gradišek se je umaknil v svojo hišo pod Šmarno goro pri Ljubljani (Faustulanum).

Z odhodom Francozov leta 1813 iz Ljubljane, je bolnišnica postala proračunska ustanova ljubljanske mestne občine. Gradišek in njemu naklonjeni del meščanstva so se tisti čas neuspešno zavzemali, da bi upravo bolnišnice zopet prevzel red usmiljenih bratov. Med glavnimi poborniki proti povrnitvi bratov v bolnišnico je bil dr. Jeunikar, ki mu je končno uspelo, da je bolnišnica ostala odtlej v civilni upravi.

Leta 1815 je Gradišek naslovil na okrajni urad prošnjo, da bi se red usmiljenih bratov vrnil v bolnišnico. Skušal je dokazati, da ustanova ne ustreza svojim temeljnim namenom, kajti socialno ogroženi sloji prebivalstva se ne morejo več zdraviti v njej, ker bolnišnica zaračunava odtlej oskrbni dan, ki ga ta del prebivalstva ne zmore pokrivati. Tudi kar se tiče civilnih bolnišničnih strežnikov, ki so nadomestili za čas Francozov izgnane usmiljene brate, meni Gradišek, da so manj primerni za to delo, kot bratje, ki so se zaobljubili. Kljub ugovorom je bila prošnja brez odziva. (Radics 1887: 55). Magistrat je v bolnišnici uredil prostore za mediko-kirurška predavanja, posebno sobo za anatomsko seciranje in patološko-anatomski kabinet.

Dr. Jeunikar je leta 1817 zapustil Ljubljano in se zaposlil v Trstu. Edina tarča homeopatov je ostal dr. Lipić. Leta 1819 je najvišja avstrijska odločba prepovedala homeopatski način zdravljenja za vso državo, v civilnem življenju in v vojski. Toda ta urkep ni prestrašil ljubljanske homeopate, ki svoje dejavnosti niso opustili niti potem.

Po neuspešnem boju z Gradiškovimi homeopati se je Lipić leta 1834 umaknil v Ljubljano. Prevzel je mesto profesorja klinične medicine v Padovi, po Hildenbrandovi smrti (1841) pa se je odzval povabilu dunajske medicinske fakultete, da reformira medicinski študij. Gradišek je v Faustulanumu pod Šmarno goro kljub oblastni prepovedi nemoteno nadaljeval s homeopatskim zdravljenjem in je razvil homeopatično ordinacijo, ki je delovala do njegove smrti. Homeopatija na Slovenskem se je potem približala svojemu zatonu.

Literatura:

Hahnemann S., 1810: Organon der rationallen Heilkunde. - Dresden.

Radica P., 1887: Zgodovina deželen civilne bolnice v Ljubljani - Ljubljana.

	prejšnji članek	naslednji članek