Pod tem naslovom je dr. Cukjati v prejšnji številki Izide napisal članek, v katerem je veliko netočnosti.

Najprej se človek vpraša, kaj je pravzaprav namen tega članka? Če predpostavimo, da bi bile vse navedbe v članku točne, bi lahko sklepali, da išče dr. Cukjati zunanjega premočnega sovražnika, ki onemogoča njemu kot pogajalcu v dogovarjanju med tremi partnerji doseči večje ugodnosti za zdravnike. Torej išče opravičilo za svojo neuspešnost. To bi mu lahko opravičili. Lahko pa dr. Cukjati meni, da bo s člankom vplival na druge partnerje, da bodo popustili pred njegovimi mnogokrat nerazumljivimi zahtevami. Vsemu temu pa ni tako, ker navedbe v članku niso resnične. Lahko pa razumemo članek kot poskus posabšati dosedanje dobre odnose med Zdravniško zbornico in Zavodom za zdravstveno zavarovanje. Dobrih odnosov se ni treba sramovati. Zaradi dobrih odnosov nismo nič blažji "nasprotniki", nismo pa sovražniki. Med nasprotniki so dogovori nekaj običajnega, medtem, ko se sovražniki težko dogovarjajo. Zato nam je ravnanje dr. Cukjatija toliko bolj nerazumljivo, še posebej, če preberemo tudi prispevek o sestanku Sekcije zasebnih zdravnikov v prejšnji številki, ki ga Zavod ni želel komentirati. Vsebuje trditve, ki jih tudi mnogi zasebniki ne razumejo več.

Naj pričnemo pri uvodni trditvi, da se slovensko zdravstvo doslej ni resno ukvarjalo z normativi. Ali dr. Cukjati meni, da je nastala Zelena knjiga mimo slovenskega zdravstva in slovenskih zdravnikov? Dve leti je več kot 100 zdravnikov intenzivno delalo na tej knjigi. Kadrovski in delovni normativi pa so obstajali že zdavnaj in so bili vedno postavljeni s strani zdravnikov strokovnjakov, seveda tistih, ki se na to razumejo in ne tistih, ki te normative uporabljajo. Tudi če nekatere storitve niso več aktualne, so ti normativi še vedno aktualni in jih lahko primerjamo s številnimi razvitimi državami.

Dr. Cukjatiju je bilo že večkrat pojasnjeno, da niso nastali najprej urni normativi, ki bi se nato pomnožili s številom letnih ur za letne plane ekipe. Izračun je bil obraten, iz podatkov, ki so rezultat zbiranja izvajalcev je bilo ugotovljeno poprečno letno število obiskov na zdravnika iz ur (podatke o urah so zbrali izvajalci). To letno število obiskov je bilo v splošnih ambulantah, dispanzerjih za otroke in šolskih dispanzerjih znižano za 15 odstotkov, nato pa deljeno s 1.500 urami. Tako se je dobil urni normativ. Če zdravniki res delajo le 1.372 ur letno, kot trdi dr. Cukjati, potem bi se letno število obiskov, ki je znižano za 15 odstotkov, delilo pač z nižjim številom ur in bi bila urna obremenitev večja. To število ur, ki ga vedno zagovarja dr. Cukjati pa je nižje v primerjavi z evropskimi državami (za eno četrtino nižje kot je npr. na Nizozemskem). Takšne delovne obveznosti dr. Cukjati ne kritizira. V Sloveniji smo nekoč imeli normative, ki so zahtevali 10.355 obiskov pri splošnem zdravniku. Danes imamo normativ 7.950 letno, kar je za 24 odstotkov nižje od nekdanjega.

Osnova pri planiranju zdravstva so kadrovski standardi, ker je predvsem število zdravstvenih delavcev tisto, ki povzroča večje ali manjše potrebe po finančnih sredstvih. Ti standardi morajo biti usklajeni z sredstvi, ki jih država lahko nameni za zdravstvo. S temi standardi morajo biti seveda usklajene tudi pravice. Teh se žal sedaj ne izmišljuje zdravstvena politika, kot to navaja dr. Cukjati, temveč zdravniki sami. Ginekologi so si v preventivnih programih zagotovili 10 pregledov nosečnic, splošni zdravniki sistematske preglede odraslih, pediatri dodatne preventivne preglede itd. Vse to pa je potrebno opraviti z istim številom zdravnikov, če ni na razpolago dodatnih sredstev, ali pa bomo imeli tudi v osnovnem zdravstvu čakalne dobe. Nihče od izvajalcev iz zdravstva ni protestiral proti širitvi pravic ob istem kadru. Širitev so sprejeli tudi razširjeni strokovni kolegiji in Zdravstveni svet. Zanimivo pa je, da je protestiral ZZZS in opozarjal prav na to, o čemer piše dr. Cukjati.

Številke, ki jih navaja dr. Cukjati kot primer neustreznih urnih normativov izhajajo torej iz podatkov izvajalcev. Nobena umetnost ni deliti število realiziranih obiskov s številom realiziranih ur, da dobimo urno poprečje. Tako je stanje v Sloveniji ob vseh dosedanjih čakalnih dobah. Vsako nižanje števila obiskov na uro bi pomenilo dodatne čakalne dobe. Primerjava z Nizozemsko pa pokaže, da naši podatki niso bistveno različni, temveč nekateri celo ugodnejši. Naj navedemo nekaj primerov:
 
 

Dr. Cukjati se čudi nad našimi številkami, ki izhajajo iz poprečij, in so povsem primerljive z Nizozemskimi. Če pa vemo, da mora Nizozemski zdravnik delati 1.730 ur letno in ne 1.500 (to število je vzeto pri sedanjih izračunih), potem je letna obremenitev tam neprimerno višja.

Dr. Cukjati v zaključku navaja, da je treba dosledno spoštovati kolektivno pogodbo. Jemlje jo kot dejstvo, medtem, ko je treba standarde spremeniti, čeprav so bili sprejeti po določilih zakona in jih je treba spoštovati kot kolektivno pogodbo. Tudi ne navaja rešitev. Iz zaključkov pa lahko sklepamo, da predlaga naslednje:
 

• stroka bo postavila sebi optimalne urne normative,
• iz kolektivne pogodbe bomo izračunali možne ure dela,
• zmnožek bo dal letni plan ekipe,
• realizirane obiske bomo delili z letno normo in dobili potrebno število ekip,
• potrebno število ekip bomo pomnožili z letnim zneskom za ekipo (pri čemer bodo plače zdravnikov za 50 odstotkov višje) in bomo dobili potrebna sredstva,
• država pa bo dvignila prispevno stopnjo za zdravstvo za toliko, da bodo vse realizirane storitve plačane, oziroma pravice znižala za polovico. In potem bomo imeli zdravniki "Ameriko".

Dejstvo pa je, da je v Sloveniji v osnovnem zdravstvu in v specialistično-ambulantni dejavnosti skupaj več zdravnikov na 1.000 prebivalcev, plačanih iz javnih sredstev, kot v Nemčiji (za več kot 10 odstotkov), kjer pa ni takih čakalnih dob kot pri nas. Po teoriji dr. Cukjatija pa jih bi potrebovali vsaj še dodatnih 30 odstotkov, pri tem pa obdržali sedanje čakalne dobe pri specialistih. V osnovnem zdravstvu bi potrebvali kar za 50 odstotkov več zdravnikov.

Za konec pa še nekaj podatkov iz publikacije OECD o delu splošnih zdravnikov:
 

	prejšnji članek	naslednji članek