 |
 |
 |
 |
 |
|||
|
|
odmevi |
|
|---|
Ko se prebral omenjeni članek, sem postal nekoliko zaskrbljen za usodo pravnega varstva v tej državi. Omenjeni članek namreč strokovno ne polemizira, kar bi bilo sicer zelo dobrodošlo, z niti eno izmed trditev v članku iz marčne številke Izide, temveč skuša dokazovati, kako pomembno je nabiranje podatkov v zvezi s kaznivimi dejanji zoper življenje in telo in kako pomembno je delo policistov in tožilcev. Kritik se ves čas trudi pojasnjevati, kako pomembna sta represivni aparat države in njegovi mehanizmi. O zdravnikih pa nič. Tudi prav.
V članku je celo moč zaslutiti prikrito grožnjo zdravnikom, ki smo jo odkrito slišali na sestanku dne 14. 3. 1997 na Ministrtstvu za notranje zadeve. Takrat je zdravnikom sekretar ministrstva za pravosodje odkrito zagrozil, da nas bodo, če ne bo šlo drugače, zdisciplinirali s posebnim zakonom. A je to pravna država? Kritikovo pisanje pa poteka v slogu, saj ne da bi vam grozili, ampak...Te grožnje so, kot bomo kasneje videli, še posebej zanimive zaradi tega, ker ta gospoda poznajo 286. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZRS), so ga pa skušali zamolčati. Ker ga v članku iz marčne številke Izide tudi sam namenoma nisem navajal, so morda sodili, da zdravniki ne znamo brati oziroma, da si ne znamo poiskati pravne pomoči in razlage? Gre za pomemben člen in o njem nekoliko več kasneje.
A vse to bi še bilo moč prenesti, četudi težko molče, saj pomeni globoko nespoštovanje in omalovaževanje bogatih etičnih tradicij zdravniškega poklica, ki so za nameček še zelo dobro zakonsko zavarovane (kritik bi nas rad prepričal o nasprotnem), če ne bi avtor dodatno že na začetku v svoje pisanje vpletel še Prešernovega čevljarja. Mimogrede, ko sem sam pripravljal svoje gradivo za marčevsko številko Izide, sem se o omenjenem problemu pogovarjal z več kot dvajsetimi znanimi in uglednimi slovenskimi sodniki, pravniki ter advokati. Skušal sem pridobiti, in sem ga tudi dobil, mnenje eminentnih slovenskih pravnih strokovnjakov. Kritik mojega pisanja pa se ni niti toliko potrudil, da bi vsaj skušal raziskati specifičnosti zdravniškega poklica znotraj svoje stroke, torej znotraj svojih sprejetih zakonskih določil. Tudi to ima svoj pomen in je prav tako povezano z razumevanjem že omenjenega 286. člena KZRS in tudi o tem kasneje.
Če se namreč hočeš ravnati po zakonih, jih moraš prebrati in poznati. A če jih bereš, in nisi pravnik, si res napačen očitar? Ali res moraš biti čevljar, da bi vedel kdaj te dajejo na čevelj? In kaj je, denimo, drugega kot dajanje na čevelj sodba, da je varovanje poklicne skrivnosti neka moteča malenkost. Kot da gre za neškodljivo brenčečo muho, ki se vrti okoli naših ušes, pa se je nekako ne znamo in ne znamo prav znebiti. In kaj je drugega kot dajanje na čevelj trditev, da je iz dolžnosti policaja, da zbira podatke moč v doslej nevidenem miselnem preobratu iz čarovniškega klobuka potegniti trditev, da iz tega izhaja dolžnost vseh državljanov, da pri tem sodelujejo? Ali iz vseh dolžnosti policaja torej izhaja, da mora biti vsak državljan policaj? Da morajo vsi sodelovati. Take logike zanesljivo ne učijo na nobeni pravni fakulteti1. Ravno obratno. Vsak, prav vsak državljan ima v sodobni pravni državi pravico, da v pogovoru s policaji molči. Je zdravnik državljan? Kaj je tukaj cesarjevega, kar mu je treba prostovoljno dati? Saj vendar ne gre za davke.
Cesarji so si v zgodovini, pa naj so bili še tako prosvetljeni ali vsemogočni, podatke morali pridobivati na drugačne načine: denimo z izsiljevanjem, mučenjem, podkupovanjem, prisluškovanjem, ipd. Avtor kajpak aludira na Constitutio Criminalis Theresiana, na kazenski zakonik bivše avstroogrske monarhije, pa še tega najverjetneje ne pozna najbolje, saj tudi ta govori predvsem o zdravnikih izvedencih2. Toda pomenljivo je namigovanje na kazenski zakonik neke odmrle monarhije.
Pisec tako namenoma hoče spregledati črto ločnico, ki sem jo potegnil med zdravnikom, ki zdravi in zdravnikom izvedencem. Zdravnik, ki zdravi, vzpostavi z zdravljencem poseben zaupni odnos. Številni medicinski etični kodeksi, tudi najstarejši postavljajo zaupnost tega odnosa v srčiko razmerja bolnik-zdravnik. O etičnih razsežnostih zdravniškega poklica tako na tem mestu ne bom govoril, saj jih vendar vsi poznajo, ali ne? In tudi o tem ne bom govoril, da etične dolžnosti pogostokrat segajo čez pravne predpise, saj bi tudi to morali vsi poznati. Bolj me zanima zakaj pisec, ko je tako velik pravni strokovnjak, ni želel poglobljeno razpravljati o dejstvih iz 234.-244. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki govorijo o tem, kdo je lahko oproščen dolžnosti pričevanja? Še bolj pa bode v oči dejstvo, da je kar zamolčal 286. člen KZRS. In kaj je v njem zapisanega? Namenoma bom začel pri drugem odstavku tega člena, ki ga bralci Izide (člen kot tak) že poznajo iz letošnje februarske številke:
(2) "Uradna oseba, ki vedoma opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če je zanj z zakonom predpisana kazen hujša od treh let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let."
Če bi ta člen veljal tudi za zdravnike, potem bi to pomenilo, da bi vsi nujno morali poznati ves KZRS, saj brez njegovega zelo dobrega poznavanja ni moč vedeti, za katera kazniva dejanja so zagrožene kazni večje od treh let. Torej mora kopitar, neumni očitar le znati brati? Če zna brati, bo prebral še zadnji odstavek omenjenega člena:
(3) "Tisti, ki opusti ovadbo, se ne kaznuje, če mu je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je on storilcu zagovornik, zdravnik ali spovednik. Če se katera od oseb, navedenih v tem odstavku, razen zagovornika, zdravnika ali spovednika, ne kaznuje iz prvega odstavka tega člena, se za opustitev ovadbe ne kaznuje niti njen zakonec niti oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti."
Sedaj se mi zastavlja samo še vprašanje, zakaj se skuša nezakonito pritiskati zgolj na zdravnike, zakaj si gospoda državni uradniki ne skušajo podrediti še duhovnikov in zagovornikov (advokatov)? Namesto, da bi policaji zbirali podatke, bi si bilo veliko bolj udobno tedensko ali mesečno, pač po potrebi, naročati duhovnike in zagovornike na policijske postaje in jih poprositi za nekaj informacij. In duhovniki ter advokati bodo povedali vse, kar so zaupno zvedeli, saj je nasplošno znano, da zna oblast zelo dobro varovati vse, kar zaupnega izve. Dodatno se mi zastavlja vprašanje, zakaj skušajo tisti, ki so prvi zadolženi varovati pravni red v tej državi, prav ta pravni red eklatantno kršiti. Zakon je namreč očitno več kot zelo jasen. Če si še dodatno ogledamo že omenjene člene iz ZKP (234.-244.) potem sploh ni več mogoče dvomiti v namene zakonodajalca ali jih po svoje razlagati. Institut varovanja poklicne molčečnosti je pri nekaterih poklicih, če celo namenoma odmislimo etične dimenzije, tudi zakonsko prav posebej zavarovan. Zdravniški poklic sodi med te redke poklice.
Tako se sploh ni treba sklicevati na Zakon o zdravstveni dejavnosti in njegov 51. člen, ki znova govori o varovanju poklicne molčečnosti. Sam, denimo, tega člena v svojem marčnem pisanju nisem citiral, niti nisem citiral kodeksa medicinske etike, ki je prav tako uzakonjen. Dejansko sem celo presenečen, da so ta člen nekateri odkrili šele sedaj, in da skušajo zgolj na osnovi tega člena in dejstva, da po kritikovih besedah, v členu niti z besedico ni nakazano, da se podatki ne bi smeli dajati organom odkrivanja in pregona za njihovo uradno rabo, izvesti vratolomni zaključek, da zdravniki takšne podatke torej morajo dajati. Zgolj za uradno rabo, kajpak. Zakaj pa gospod javni tožilec zaupnih podatkov za uradno rabo ne zahteva od duhovnikov in odvetnikov? O sveta pravna preproščina. Le kje živimo? Le kje živimo, ko nekateri državni pravniki namenoma izgubljajo spomin o povsem določenih in pomembnih členih KZRS?
Sicer pa, kot že rečeno, s členi ZKP3 in KZRS4, ki urejajo to področje, ni nihče, ki mi očita pisanje v marčni Izidi, niti skušal polemizirati, preprosto so jih skušali zamolčati. Zelo pomenljivo. Zamolčati so želeli dejstvo, da zakonodajalec te države celo pravno varuje nekatere temeljne civilizacijske pridobitve in tradicionalno spoštovane norme obnašanja določenih poklicev. Služabnikom te države pa očitno zakonodajalčeve modrosti niso všeč in bi jih najraje odrinili v samoto. Imeli smo razgledane in modre pisce KZRS, uradniki te države pa se na ta pravni dokument očitno skužajo požvižgati. A je po njihovem mnenju morda na prenizkem nivoju? In kot dodatna pravna pikantnost: nad duhovnike ne smejo, nad advokate pa si ne drznejo. Torej dajmo po zdravnikih?
Rekli bi Prešernovi čevljarčki, če ne bi šlo za veliko bolj resne in zaskrbljujoče stvari. Državni uradniki si namreč hočejo mimo zakona jemati pooblastila, ki jim enostavno ne gredo. In to ljudje, ki naj bi varovali pravno varnost v državi! Vprašanja poklicne molčečnosti pri poklicih kot so duhovnik, zagovornik ali zdravnik namreč niso nepomembna in nerodna malenkost. Niso zgolj nadležna, okoli ušesa brenčeča muha, s katero si prav ne vemo kaj bi. Vprašanje varovanja poklicne skrivnosti določenih poklicev v naši državi zakonsko tako ni zaščiteno na sorazmerno nizki ravni, kot trdi kritik mojega pisanja, temveč na zelo visoki ravni.
In kje je pravniška logika, ko kritik sicer priznava, da je zdravnik oproščen dolžnosti pričevanja o skrivnostih (po ZKP), ki jih je izvedel med opravljanjem poklica, kritik pri tem mimogrede in povsem neupravičeno in brez zakonske osnove zdravnika ponižujoče uvršča na mnogo nižjo raven kot je varovanje "uradne ali vojaške tajnosti", hkrati pa ob nenavadno hudi izgubi spomina o dikciji 286. člena KZRS (morda bi bila potrebna zdravniška pomoč), kar pomeni, če se že gremo takšna slepomišenja, mnogo višjo pravno raven kot ZKP, kritik trdi, da je stališče, po katerem zdravniška molčečnost zdravniku prepoveduje, da bi dal podatke o telesnih poškodbah, brez vsakršne pravne podlage in povsem nevzdržno! Slovenski KZ torej ni pravna podlaga? Slovenski ZKP torej ni pravna podlaga? Slovenski Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZD) ni pravna podlaga? Kodeks medicinske etike, ki ga uzakonja ZZD, ni pravna podlaga? O sveta pravna preproščina. Pravna podlaga so torej zgolj potrebe organov odkrivanja in pregona? Avstroogrski Constitutio Criminalis Theresiana je torej tudi pravna podlaga v sodobni Republiki Sloveniji? Naj si vsakdo odgovori sam. Sapienti sat. Prav zaradi tega sem potegnil ločnico med zdravnikom izvedencem in zdravnikom, ki zdravi.
Če bi kritiki mojega pisanja iz marčne Izide skušali le malo spoštovati zdravniški poklic, predvsem pa veljavne sedanje zakone, bi to takoj uvideli in nenadoma spregledali, da ne gre za oviranje dela državnih uradnikov in represivnega aparata države, da ne gre za nikakršno zoprnjevanje državni oblasti, temveč gre predvsem za spoštovanje zakonov in za zaščito zaupnega razmerja med bolnikom in zdravnikom. Tako pomeni piščevo domišljanje, da je razjasnil vprašanje, da je zdravstvo na zahtevo organa za notranje zadeve ali državnega tožilca dolžno dati potrebne podatke o telesnih poškodbah predvsem nepoznavanje zakonov te države ali njihova namenska morda pa tudi malomarna kršitev. Vse to je hudo zaskrbljujoče. Zdravnik, ki zdravi, je dolžan varovati zaupane mu skrivnosti. Zdravnik, ki zdravi, podatkov, dobljenih med zdravljenjem, brez privolitve bolnika ne sme posredovati nikomur in upam, da se ne bodo več pojavljale trditve kot "da gre za cesarjevo področje in, kakor vemo, gre cesarju, kar je cesarjevega in bogu, kar je božjega". Izvedenec pa lahko primer kadarkoli razišče in o njem poroča. Izvedenec namreč ni človek, ki je v zaupnem razmerju z bolnikom.
Če smo sedaj rešili vprašanje poklicne molčenosti, se lahko ozremo še na nekatere druge očitke kritika. Gledano v luči že povedanega je popolnoma vseeno ali sem obravnaval pisanje obvestil o telesnih poškodbah za policijo skupaj z jemanjem telesnih tekočin ali ne. Pri obojem gre za izvedensko delo, pri obojem gre za dodatno delo zdravnika, za katerega naj bo plačan. Ne gre za nikakršno prodajanje informacij. Dodatno delo zdravnika-izvedenca je preprosto treba plačati, od lečečega zdravnika pa informacij ni moč izsiljevati, ker jih pač ni dolžan dati! Sicer pa avtor sam piše, da organi za notranje zadeve zgolj "smejo" zahtevati podatke, kar pa še kajpak ne pomeni, naj mi bo oproščeno, da to tolikokrat ponavljam, da jih drugi morajo dati. Organi za notranje zadeve tudi ne smejo od nikogar izsiljevati nobenih izjav. Kar še posebej drži, ko gre za lečečega zdravnika. Torej kje je tu pravniška logika, ko kritik celo sam ugotavlja, da zakon ne predvideva sankcij za povsem običajne državljane, vmes smo torej tudi tisti (smo res?), ki smo dolžni varovati poklicno skrivnost, ki ne želijo sodelovati s policijo. Denimo da državljani molčimo? Kritik pravi, da nas je moč na silo privesti na policijo. Drži. A to je le spuščanje megle, kajti ni nas moč, vsaj v skladu z zakonom ne, na silo prisiliti k govorjenju. Še enkrat: zdi se mi nepojmljivo, da se skuša dandanes na takšen nizkoten način obravnavati zdravnike in to v nasprotju z vsemi veljavnimi zakonskimi in civilizacijskimi normami.
Sklicevanje na tujino še prav posebej ni resno, kajti v vseh civiliziranih državah imajo podobno zakonsko ureditev kot pri nas. In se je, v nasprotju z našimi razmerami, tudi držijo. Ponekod pa so zagato skušali rešiti tako, da imajo organi za notranje zadeve zaposlene svoje zdravnike (policijski zdravniki), ki v spornih primerih ukrepajo kot izvedenci ali kot strokovnjaki (če hočete, tudi kot privilegirane priče) in ne kot lečeči zdravniki. Upam, da bo končno vsem postala jasna razlika o dolžnostih in pravicah lečečega zdravnika in zdravnika izvedenca (strokovnjaka).
Če parafraziram kritikove misli, bi lahko strnil, da je v različnih zakonskih določilih RS povsem jasno, nedvoumno in na večih ravneh zelo dobro zavarovan institut varovanja poklicne molčečnosti pri nekaterih poklicih. Zdravniški sodi mednje.
Kako torej v luči vsega povedanega ocenjevati kritikovo trditev, da je moč vse zagate okoli izpolnjevanja posebnih obrazcev o telesnih poškodbah rešiti tako, da naj se izpolnjuje le prva stran, druga pa ne? Na prvi strani tega razvpitega obrazca je namreč potrebno napisati diagnoze, na drugi pa oceniti težo telesnih poškodb. Kritik se očitno nekje v globini svoje zavesti zaveda, da tega ne sme zahtevati od lečečega zdravnika. Kot smo videli, lečeči zdravnik prav diagnoz ni dolžan sporočiti, ocenjevanje telesnih poškodb pa je že izvedensko delo. Zato kritik najde rešitev v trditvi, da naj v javnih zdravstvenih zavodih to počnejo uradniki. Tega ne želim komentirati, kajti tudi uradnike v bolnišnicah vežejo pravila o varovanju poklicne skrivnosti. Pravnik bi to moral vedeti. Trditev je zanimiva zgolj zaradi tega, ker kritik sam v svojem pisanju postavlja varovanje "uradne" skrivnosti na višjo raven kot varovanje zdravniške skrivnosti. A ta ni poklicna, uradna? Znajdi se, kdor se more.
A poglejmo na stvar z nekega drugega zornega kota. Ko pride policija iskati in nabirati podatke o nekem domnevnem kaznivem dejanju, je o njem torej že obveščena. Domnevna obveza obveščanja po uradni dolžnosti, ki za zdravnika, duhovnika in zagovornika, kot smo videli, ne velja, je torej v takih primerih (ki so v večini) nepotrebna. Lečeči zdravnik tudi ne more skriti ali prikriti denimo zloma ključnice, stegnenice ali reber. Saj poškodb ni mogoče pomesti pod tepih. Toda odurno bi bilo videti, da bi lečeči zdravnik zaradi morebitnih hudih potreb uradnikov pregona le tem govoril, kaj je izvedel v zaupnem razmerju s svojim bolnikom. Namenoma ponavljam, čeprav je morda prav to ponavljanje že dolgočasno in zoprno, toda zelo pomembno, da samo zdravnik izvedenec, ki praviloma ni lečeči zdravnik (kar je celo zapisano v naših zakonih), lahko te stvari opravi etično in pravno neoporečno.
Ustavimo se samo še pri 153. členu KZRS, ki ga bralci Izide tudi že poznajo iz februarske številke Izide. Ta člen govori naslednje (le kako si celo ob dikciji tega člena nekdo iz uradniških krogov sploh skuša upati zapisati besede, da se je treba sprijazniti, da je varovanje poklicne skrivnosti zdravnikov pravno pač zaščiteno na razmeroma nizkem nivoju):
(1) "Kdor neupravičeno izda skrivnost, za katero je izvedel kot zagovornik, zdravnik, duhovnik, socialni delavec, psiholog ali kot kakšna druga oseba pri opravljanju svojega poklica, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta."
(2) "Za dejanja iz prejšnjega odstavka se ne kaznuje, kdor izda skrivnost zaradi splošne koristi ali zaradi koristi koga drugega, če je ta korist večja kakkor pa ohranitev skrivnosti."
(3) "Pregon se začne na zasebno tožbo."
Besede so glavno orodje pravnikov. A ne samo njih. Velika razlika je med tem, kar nekdo sme, lahko ali mora. Zdravnik tako sme in lahko, nikakor pa mora, izdati poklicno skrivnost. Z etičnega zornega kota bo zdravnik moral skrbno pretehtati, kdaj se bo odločil za takšen korak. Najbrž samo takrat, ko bo korist drugega veliko, res veliko večjega pomena od pomena varovanja skrivnosti. Ocena, kateri interes ima prednost, pa bo vedno prepuščena le zdravnikovi presoji! S pravnega zornega kota pa je ob rdeči niti naših razpravljanj zanimivo prav dejstvo, da zakonodajalec z zakonom celo ni predvidel primera, ko se skrivnost izda v interesu samega bolnika5. Tako varovanje poklicne skrivnosti res ni absolutno, vendar je njena izdaja redka izjema in nikoli ne pravilo!
Naj se na kratko zadržim samo še ob trditvi, da je moč zdavniško dokumentacijo nasilno zapleniti. Seveda je skorajda vse moč doseči z nasiljem. V to prav nič ne dvomim. Če ima državni represivni aparat določene interese, jih bo s silo gotovo in vedno dosegel. Saj ima dovolj potrebnih ljudi na razpolago. Toda zastavi se samo vprašanje, ali je to prav in ali ima represivni aparat države za to pravno podlago? Celo v teoretični razpravah6 o uporabi zdravstvene dokumentacije v sodnih postopkih se o tem porajajo dvomi. Sam ne zagovarjam dejstva, da ima represivni aparat pravno podlago, da zapleni izvirnike. Če namreč pride do zaplembe izvirnikov, potlej nikoli ne bo več moč ugotoviti, ali so bili po zaplembi spreminjani ali ne. V normalni pravni državi lahko represivni aparat najbrž zapleni samo vsebino podatkov, ne pa tudi izvirnih nosilcev podatkov. Ali drugače: podatke si lahko prekopirajo, izvirne nosilce z vsebino pa morajo pusiti nedotaknjene. Le tako je moč preprečiti prenarejanje izvirnikov (potrebna je referenca za primerjavo).
Če strnem, potem ni nikakršnega novega razloga ali novega dejstva, nove
pomembnejše razlage kritikov, da bi moral spremeniti zapisano v marčni
številki Izide7. Prav nasprotno. Slep je, kdor vidi samo svoj poklic. In
kritik vidi samo potrebe javnega tožilstva in organov pregona. Noče poznati
etike, zdravniškega poklica in celo lastnih zakonov ne. Žalostno. Ob skrbnem
branju slovenskih zakonov dobivajo misli iz marčne številke Izide še dodatno
težo. Problem je moč z zdravniške strani celo zaostriti. Prebrati je treba
samo zadnji odstavek 286. člena KZRS. In to celo ob tem, da sem se namenoma
izognil etični dimenziji problema. Če bo potrebno, se lahko razpravlja
tudi o tem. Upam samo, da potlej ne bo kdo rekel, da je tudi etika samo
majhna, nadležna in nepomembna malenkost. Samo zoprn insekt, ki ga je zaradi
hudih potreb organov za notranje zadeve in javnih tožilstev treba iztrebiti.
|
|
|
|
|
|
|
|||