 |
 |
 |
 |
 |
|||
|
|
izročila slovenskega zdravništva - Rubriko ureja dr. Anton Prijatelj |
|
|---|
V tem prispevku se bom omejil predvsem na prve začetke slovenskega poljudno-medicinskega tiska, medtem pa bom navedel od strokovno-znanstvenega, kolikor ga je namreč v letih 1782-1919 sploh bilo, samo najvažnejše.
Zanimivo je, da je bil na ozemlju današnje Slovenije, ki je bila do leta 1918 sestavni del Avstro-ogrske dinastije, prvi slovenski medicinski tekst v knjižni obliki strokovni učbenik za učenke šole za babice v Ljubljani. Napisal ga je porodničar Anton Makovič (1750-1803). Ta tekst je hkrati začetek slovenskih medicinskih tekstov, torej začetek slovenske zdravstvene književnosti sploh. Najverjetneje je prvi slovenski medicinski tekst s poljudno vsebino slovensko-nemško tiskana brošura z naslovom: "Pomočki vu sili" (Pomoč v sili ali stiski), Ljubljana okoli leta 1790, dejansko nekakšno navodilo za prvo pomoč. Verjetno je to bilten, ki je predvsem služil tedanjim kirurgom-ranarjem. Vsebino brošure je leta 1825 uporabil župnik Peter Dajnko (1787-1873), ko je prevedel letak z naslovom "Vu sili pomoč na življenja rešenje zadušenih, vtoplenih, zmerznenih, obešenih, zadavljenih ino od bliska pobitih" (pomoč v sili, pri reševanju zadušenih, utopljenih, zmrznjenih, obešenih, zadavljenih, zastrupljenih in od strele zadetih), ki ga je leta 1794 napisal Struve. V letu 1799 sledi publikacija profesorja kirurgije Vincenca Kerna (1760 - 1829) z naslovom "Nauk od koze stavljenja" (navodila za cepljenje proti črnim kozam). Skozi leta 1818, torej ob koncu dobe racionalizma je izšel prevod Matovškove knjige: "Babištvo ali porodničarski vuk za babice" (Porodništvo ali nauk o porodih za babice), knjige ni prevedel zdravnik temveč duhovnik, pesnik, književnik in novinar Valentin Vodnik (1758-1819).
Doba romantike je dala Slovencem bolj malo slovenskih zdravstvenih knjig. Malo je bilo tudi krajših zdravstvenih člankov v časopisih in koledarjih. Mednje lahko uvrstimo že omenjeni tekst Petra Dajnka o prvi pomoči, tako prevod (1831) duhovnika, kasneje škofa A. M. Slomška, nekega pisma, v katerem je opisano uspešno zdravljenje kolere. Istega leta je izšla knjiga Blaža Poročnika: "Kolera" in v Ljubljani ex offo knjižica "Kolera - potrebno podučenje za kmeta, kako naj sam sebe in svoje ljudi od te strašne bolezni obvaruje", (Kolera-potrebna navodila kako naj kmet sebe in svoje ljudi očuva pred to strašno boleznijo). Kasnejue, od leta 1843 naprej, so v Bleiweisovih novicah izhajali daljši ali krajši zdravstveni članki. Janez Bleiweis (1808-1881), zdravnik in veterinar je v "Novice" rad sprejemal zdravstvene prispevke, zlasti če so bili za preprosti narod "praktično potrebni in koristni": torej še v smislu kriterijev iz časa racionalizma.
Na tem mestu je še potrebno imenovati porodničarja, rajnega Ljubljančana, Janeza Nepomuka Kömma (1779-1851), Kernovega asistenta, ki je v Gradcu v Avstriji (1840) napisal porodniško knjigo: "Bukve od porodne pomoči za porodne pomočnice na kmetih" (Knjiga porodniške pomoči za porodniške pomočnice na kmetih).
V Celovcu je leta 1846 izšla poljudna zdravstvena knjiga pisatelja Karla Robide "Zdravo telo, narboljši blago ali navk zdravje ohraniti" (Zdravo telo, najbolje blago ali kako očuvaš zdravje). Dve leti kasneje (1848) je Bernard Dochner von Eggensdorf v Ljubljani, napisal porodničarsko knjigo "Bukve za učenke porodničarstva (Knjiga za učenke porodništva). Istega leta je Felicijan Globočnik v Celovcu prevedel spis Heinricha Zschokkeja o škodljivosti žganja. V to dobo lahko prištejemo še za tedanje razmere precej obsežno knjigo, ki jo je leta 1847 v Ljubljani napisal Matija Vrtovec, "Kmetijska kemija, to je, naturne postave in kemijske resnice obrnjene na človeško in živalsko življene, na kmetijstvo in njegove pridelke" (Poljedelska kemija, to so prirodni zakoni in kemijske resnice, ki se nanašajo na ljudi in živali, na poljedelstvo in njene proizvode).
Revolucionarno leto 1848 je Slovence razočaralo, ker so bile hitro razveljavljene olajšave revolucije. Novi cesar Franc Jožef I. je namreč ukinil že objavljeno ustavo in dovolil A. Bachu uvesti zlovešči absulutizem, ki je pri Slovencih izval tolikšen odpor, da so poskušali z vsemi razpoložljivimi silami doseči svoje pravice. Uspelo jim je šele z oktobrsko diplomo leta 1860.
V času narodnega prebujenja zasledimo nekoliko zdravstvenih tekstov, kjer so poudarjena nekatera potrebna vpašanja v zvezi z epidemijami raznih kužnih bolezni: "Pravi Slovenec je publiciral leta 1859 dva zdravstvena spisa, katere je napisal Fran Malavašič, in to "Umerječnost na Kranjskem v letu 1857 in še nekoliko besed za stran kolere", (Umrljivost na Kranjskem leta 1857 in še nekoliko besed glede kolere).
V Zgodnji Danici je Josip Marn objavil spis o kugi na Dunaju leta 1679. Dva spisa je prispeval pisec Sežun: "Kuga ali černa smert, (1347-1350)" (Kuga ali črna smrt v letih 1347-1350) in "Punte, vojsko, kugo odverni od nas milostljivi Oče!" (Reši nas, milostljivi Oče, revolucije, vojne in kuge). V tej dobi so v knjižni obliki izšla dela Janeza Vabčiča "Žganju slavo, škodljivost žganja v pogovorni (Ljubljana 1853) in Alojzija Valente (1830-1918) "Porodoslovje za babice" (Ljubljana 1860). Karel Robida je v Celovcu leta 1854 objavil svojo knjigo: "Domači zdravnik v navadnih bolznih človeka poleg Hufelanda, Rusta, Tissota in drugih (Domači zdravnik pri običajnih boleznih ljudi po Hufelandu, Rustu, Tissotu in dr.).
Vse do sedaj navedeno predstavlja skoraj vso slovensko zdravstveno literaturo od njenih začetkov (1782) do slovenskega prevoda Hufelandove Makrobiotike, ki ga je uredil zdravnik Matija Prelog leta 1864 v Mariboru.
Dr. Matija Prelog (1813-1872), zdravnik, politik in novinar je leta 1864 prevedel in v samozaložbi izdal znano publikacijo "Makrobiotika", ki jo je v Göthejevi dobi napisal nemški zdravnik Christof Hufeland (1726-1836). Prelog je Huferlandov tekst deloma avtoriziral, nekatera poglavja pa skrajšal v obliki strnjenih povzetkov. Kot Huferlandovo, tako je tudi Prelogovo prizadevanje težilo k temu, da bralci knjige ne bi dosegli le dolgega življenja, ampak, da bi postali tudi boljši in bolj moralni. Namen obeh je bil torej kulturen in moralen človek.
Prelog je imel s prevodom makrobiotike v jezikovnem pogledu mnogo težav, ker v severno-vzhodnem delu Slovenije v tistem času ni bilo pravil in pogojev za tako tvegano delo, niti primerov. Kljub temu je njegovo delo predstavljalo pomemben kulturni in književni dogodek. S svojim primerom je vplival na ostale slovenske kulturne delavce, med katerimi so se kasneje pojavili številni posnemovalci in nasledniki.
Cel niz slovenskih revij in časopisov je med letom 1843-1940 objavilo številne, predvsem poljudne zdravstvene članke, med katerimi bi omenili: Kmetijske in rokodelske novice (1843-1902), Učiteljski tovariš (1861-1940), Ljubljanski zvon (1801-1940) Dom in Svet (1880-1940), Drobtinice (1846-1898), Slovenski narod (1868-1940), Kres (1881-1886), Vesna (1892-1894), Zgodnja Danica (1848), Slovenski pravnik (1881-1940) in drugi.
Celotna zdravstvena literatura nosi pečat svojega časa. V njej je videti njeno željo, da bi vzgajala narod, ga zdravstveno prosvetljevala ter osvobodila praznoverja in higienske zaostalosti. Poleg maloštevilnih zdravnikov so bili v tem času pionirji predvsem dohovniki in učitelji. Zato so tudi oni prispevali k nastajanju strokovne medicinske nomenklature.
Tukaj je treba navesti predvsem prispevek dveh slovenskih kulturnih ustanov, ki sta vse do leta 1940 mnogo prispevale k širjenju zdravstvenega razsvetljenstva med slovenskim narodom. Obe sta še danes zelo aktivni: Mohorjeva družba s sedežem v Celju in Slovenska matica s sedežem v Ljubljani.
Mohorjevo družbo je leta 1851 osnoval A. M. Slomšek v Celovcu, v slovensko zdravstveno publiciranje se je vključila že leta 1853. Prvi prispevek je napisal benediktinec Karel Robida: "Umivanje i kopeli", torej članek o higieni, ki je nastal zaradi takratnih vsakodnevnih potreb. Obsežna snov zdravstvenih prispevkov Mohorjeve družbe je najbolje, da razporedimo po pogostnosti publikacij posameznih zdravstvenih disciplin. Do leta 1973 je bilo največ prispevkov o higieni (24), sledijo številne izdaje domačih zdravnikov (12), prispevki s področja socialnih bolezni (12), prve pomoči (11), zdravilstva (11), kužnih bolezni (9), preprečevanja in zdravljenja raznih bolezni (7), iz zgodovine zdravstva (6), o otroški medicini (5), kemiji (4), kirurgiji (3), socialni medicini (3), razno (3), biologiji (2), zobozdravstvu (2), negi bolnika anatomiji (1), fiziologiji (1) in sodni medicini (1).
Ta zapovrstnost, kakor to piše prim. dr. E. Pertl v svojem prispevku Mohorjeve družbe k slovenski zdravstveni publicistiki "potrjuje trditev, da je mohorsko zdravstveno tematiko narekovalo življenje samo, da so jo terjali najbolj pereči zdravstveni problemi, kakor so se pač zavrstili in ogrožali ljudsko zdravje, od začetka druge polovice prejšnjega stoletja vse do današnjih dni. Skoraj nepregledna pa je množica krajših spisov npr. v Mohorjevih koledarjih in drugih periodičnih publikacijah predvsem v Mladiki.
Druga najstarejša slovenska ustanova je bila ustanovljena leta 1864, kot društvo za izdajanje znanstvenih knjig, enaka takšnim društvom ostalih slovenskih narodov v Avstrijski monarhiji. S področja zdravstva Slovenska matica ni ravno mnogo izdajala, večinoma so izhajali članki z zdravstveno vsebino v njenih letopisih, le dva zdravstvena prispevka sta izšla kot posebna publikacija. Od zdravstvenih piscev, sodelavcev Slovenske matice s področja zdravstva, zavzema prvo mesto zdravnik dr. Maks Samec (1844-1889). Po pogledu slovenske nomenklature je bil pod vplivom ruskega jezika. Znana je njegova "Črtica o vplivu podnebja za človeški organizem in razvitje njegovih bolezni", dalje poljudni prispevek "Možgani" (letopis 1876) in še v istem letopisu prispevek "Kanibalizem". Pomemben pisec Slovenske matice, psihiater Fran Göstl (1864-1945), s svojim prispevkom "Pijanost in blaznost" (letopis 1893). Kot posebne publikacije sta izšli leta 1880 pri Slovenski matici dve zdravstveni knjigi: Dr. Maks Samec: "Vpliv vpijanljivih pijač na posamezni človeški organizem in človeško družbo v obče", in Jakob Znidarščič: "Oko in vid". Zanimivo je, da je dr. Maks Samec že pred 90. Leti po ameriškem vzoru predlagal osnovanje posebnih azilov za alkoholne bolnike. Pisec sam pove, da njegovo delo ni napisano za akademike, ampak želi zadovoljiti potrebe "tudi tistih bralcev, ki se ne zadovoljujejo samo s čistimi rezultati".
S tem pa prehajamo iz prvega obdobja slovenskega medicinskega tiska, ki so ga samoiniciativno pričeli posamezniki, rodoljubi intelektualci, k organiziranemu in načrtnemu slovenskem medicinskem tisku, tako poljubnih kot tudi že strokovno-znanstvenih medicinskih prispevkov. Ta napredek je bil takšen, da je v "pregledu jugoslovanskih kulturnih društev" na Vrazovi "Akademiji", dne 10. in 11. decembra 1910, govoril dr. Demeter Bleiweis Trsteniški (1871-1927) o prebuditvi slovenskih zdravnikov in medicincev za skupno delo na "slovenski osnovi". Najpomembnejša je bila odločitev slovenskih zdravnikov, da so leta 1909 na osnovi sporazuma z "Zborom liječnika Hrvatske i Slovneije" proglasili že 32 let izhajajoč časopis "Liječniški vjesnik" za svoj uradni časopis. To funkcijo je nosil do leta 1920, ko je v Ljubljani začel izhajati "Zdravniški vestnik". Leta 1918, ko se je "Društvo zdravnikov na Kranjskem" preimenovalo v "Slovensko zdravniško društvo" in je bila osnovana sicer še nepopolna medicinska fakulteta v Ljubljani, se je začel slovenski medicinski tekst začel spreminjati iz samoiniciativne v organizirano in programirano dejavnost. S tem se je v slovenskem medicinskem tisku pričela nova doba.
Viri:
|
|
|
|
|
|
|
|||