|
aktualno |
|
---|
V predhodni socialistični ureditvi so imeli praktično vsi zaposleni enake plače (osebne dohodke) glede na delovno mesto, ki so ga zasedali. Le-ta je bila zagotovljena in je bila neodvisna od vloženega truda ali doseženih rezultatov. V kulturi zahodnega kapitalizma plačo odreja nadrejena oseba in je dostikrat predmet pogajanja oz. je izraz tega, kako dobro znaš "prodati" svoje delo.
Naša zakonodaja o plačah v javnem sektorju je trenutno nekje na poti od prve k drugi obliki. Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih in Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike dopuščata minimalna individualna odstopanja, pa vendar se lahko del plače izplača kot "nagrajevanje delovne upešnosti" in s tem dopušča individualne razlike.
Želim predstaviti pravilnik, ki smo ga sprejeli v Zdravstvenem domu
Ilirska Bistrica decembra 1996. Ogrodje je pripravil gospod Zupanc, pravnik
Fidesa, konkretna merila in dokončno obliko pa je dobil na mojo pobudo
skupaj z direktorico, vodjo zdravnikov, vodjo zobozdravnikov, glavno sestro
(vključuje ves kader ZD) in računovodkinjo.
Ocenjevanje je praviloma opisno in merljivo, le izjemoma pavšalno.
Pravico do dela plače iz naslova delovne uspešnost imajo samo delavci, ki so nadpovprečno uspešni.
Del plače za delovno uspešnost se določa in obračuna v odstotku na osnovno
plačo (vrednost plačilnega razreda) delavca.
Nadpovprečno delovno uspešen je dalavec, ki po vseh ocenah doseže najmanj
78% možnih točk.
V komisijo, ki spremlja in ocenjuje delovno uspešnost, so vključeni:
direktor, vodja splošne službe, vodja zabozdravstvene službe, glavna sestra
in računovodja.
Predstavljeni pravilnik mogoče ni najboljši, je pa vsekakor izraz želje, nagraditi delavce za njihovo nadpovprečno uspešno delo.
V našem zavodu je prvo ocenjevanje izzvalo pravo burjo. Slabše ocenjeni se v dobri slovenski maniri niso vprašali: zakaj tako? Bolj jih je zanimalo kako je nekdo drugi lahko boljši. Pokazale so se osebne zamere, vse je sprejeto preveč osebno, kot napad. To je verjetno izraz dolgoletne miselnosti, da smo vendar vsi enaki, osebno pa vendar ne moremo biti boljši. Ponovno se je tudi pokazalo, da so pri nas plače "javna stvar", ker nikakor ne moremo pri sebi doseči, da svoje plače ne povemo, od drugega pa nas prav nič ne briga! Tudi osebno nezadovoljstvo ne izvira iz tega, koliko smo dobili, temveč iz tega, da je sodelavec dobil več!
Pozitivni del pa se je pokazal v tem, da je zobna služba začela dosegati predvideni plan, da se je v vsem zavodu bolj začelo paziti na delovni čas, naročanje pacientov in s tem krajše čakanje je običajna stvar, nekateri delavci so vseeno začeli razmišljati, kako spremeniti svoje delo in doseči boljšo oceno. Kot vsaka novost, tudi pravilnik potrebuje čas za prilagoditev.
Osebno menim, da je nagrajevanje delovne uspešnosti osebna stvar direktorja in nagrajenega delavca, na štiri oči. Tak način pa zahteva drugačen miselni proces vseh zaposlenih (tajnost, izključitev osebnih afinitet,..) in bo možen šele s čistim kapitalističnim odnosom. V danem trenutku pa je potrebno izkoristiti vse možne oblike nagrajevanja, pa čeprav izzovejo osebne revolte. Nikoli ni možno sistema urediti tako, da bi bili z njim zadovoljni vsi, četudi bi bil dober, vendar se vsak napor, ki vodi v izboljšavo obstoječega, izplača!
|
|
|
|
|