Prof.dr. Matija Horvat, dr.med.

Letošnje leto je prineslo tudi v Slovenijo številne razprave o metodah "drugačnega " zdravljenja.

Nikoli nisem natančneje razmišljal o alternativnem zdravilstvu, čeprav sem se z njim občasno srečeval. Ko sem pričenjal z medicinsko prakso, je nenadoma postalo izredno popularno zdravljenje raka, predvsem ginekološkega, s petrolejem. Celo znani zagrebški profesor ginekologije je to čudno metodo javno zagovarjal. Govorilo se je o ljudskem zdravniku v Dobu pri Domžalah, ki naj bi pregledoval in zdravil tudi Kardelja, o nekem Janezu pod Sv. Joštem, ki je spoznaval in zdravil vse bolezni zgolj s pregledom bolnikovrga urina - to pa je bilo tudi vse. Pred nekaj leti je Zdravstveni svet prejel pobudo, da bi v Sloveniji dovolili prodajo homeopatskih zdravil v lekarnah (podobno kot drugje "po Evropi"), ki smo jo zavrnili. Glavni povzročitelj mojega zanimanja za "alternativno zdravilstvo" so bili onkologi, ki so me oktobra 1996 kot člana Komisije za medicinsko etiko povabili, da bi o tej temi predaval na 10. Onkološkem vikendu, kjer so govorili o medicini in alternativi v onkologiji. Ob pripravi predavanja sem se podrobneje seznanil z osnovami problema in premislil nekatere povezave, ki bi jih rad predstavil.
 

Kaj je alternativno zdravilstvo?

Katere so vrste alternativnega zdravilstva?

Pri ponovnem pregledu različnih virov, sem odkril še več načinov zdravljenja, med drugim sem natančneje pregledal zdravljenje s hrustancem morskega psa, ki naj bi bilo posebej učinkovito, ker je rod morskih psov star že 400 milijonov let. O veliki večini zgoraj navedenih metod ne vem nič več, kot mi pove naslov.

Kaj vzdržuje priljubljenost alternativnega zdravilstva?

• Nepovratno izgubljanje stika z naravo. Ljudje v "civiliziranem" svetu ne opazujejo več rojevanja in umiranja. To se dogaja nekje v "sterilnem" okolju porodnišnic, bolnišnic in domov za ostarele občane. Ker velika večina meščanov opazuje naravo samo kot oder za turiste, ne zaznavajo več rojevanja in umiranja rastlin in živali. Bolezen in smrt smatrajo za napako, podobno okvari v stroju. Sposoben zdravnik naj bi to lahko odpravil, neuspeh pri diagnostiki in zdravljenju je zato posledica nesposobnosti in nevestnosti. Celo medicinski učbeniki včasih pomagajo vzdrževati tako neživljensko mnenje in odnos.
• Medicino je postal del filozofije o vsemogočnosti človeka in njegovem obvladanju narave. Ta filozofija, ki ima korenine že pri Aristotelu in Platonu, je svoj vrh dosegla v zadnjih dveh stoletjih. Če gledamo na medicino na tak način, potem je res zelo nepopolna.
• Birokratizacija medicine, ki postaja površna, uradniška, populistična, neosebna. Več časa namenja diagnostiki in zdravljenju, precej manj pa ugotavljanju prognoze. Premalo časa je namenjenega kliničnemu pregledu, predvsem anamnezi. Ta medicina predpisuje število pregledov in posegov na uro in že desetletja brezuspešno obeta "objektivna merila" vrednotenja zdravnikovega dela. Na industrijski pristop k bolniku kaže pogosta tožba, predvsem mlajših kolegov, da "samo tolčejo rutino". Tisti, ki "tolče rutino", je popolnoma zgrešil svoj poklic.
• Vse večja je zapletenost diagnostičnih in terapevtskih postopkov. Posledica je veliko število oseb, ki izvajajo preiskave in zdravljenje. Vsaka od teh lahko napravi usodno napako - veriga je tako čvrsta kot njen najšibkejši člen.
• Zdravniki pogosto ne poznajo nobene razumne meje, ko pred strokovno in laično javnostjo hvalijo svoje dosežke.
• Pogoste so lažnive izjave, lažni obeti in prozorni izgovori. "Če bi prišli na pregled dovolj zgodaj, se ne bi zgodila taka in taka posledica". Preventivni pregledi pogosto vsiljujejo pregledovancem misel, da so se zavarovali pred boleznijo. Pomislimo samo na preventivne preglede menedžerjev!
• Nezmerna, nekritična polipragmazija pri predpisovanju zdravil. Mnogi bolniki imajo predpisanih tudi po 20, 30 zdravil, ne da bi kdo pomislil na interakcije in toksične učinke. V ozadju je pritisk vsemogočne farmacevtske industrije.
• Izgublja se osebna odgovornost zdravnika. Bolnik pogosto takole razmišlja: medicina je vendar sposobna vsega, časopisi so polni poročil o zdravniških dosežkih in čudežih. Zakaj so zdravniki ravno pri meni in mojem svojcu tako nesposobni in malomarni? Zakaj me pošiljajo od pregleda na pregled - eden je bolj mučen od drugega - pri tem pa mi se zdravje nenehno slabša? Kdo je sploh odgovoren za moje zdravje od številnih zdravnikov, ki so me obravnavali - tisti, ki me je pregledal v ambulanti? - tisti, ki me je sprejel na oddelek, in ki se včasih zjutraj sprehodi skozi bolniško sobo? - tisti, ki me je pregledal na rentgenu? - tisti, ki mi je opravil ultrazvok? - tisti, ki me je operiral? - tisti, ki mi piše zdravila?
• Prepogost je nadut odnos do bolnika in njegovih svojcev, kar je v veliki večini primerov vzrok za nesporazume, prepire in tožbe.

Pomembno se mi zdi, da se homeopat pogovarja in preiskuje bolnika kar celo uro. Kdo od naših medicincev si lahko kaj takega privošči, ko mu čas odmerja država s pravicami pacientov v okviru obveznega zavarovanja in zdravstvena zavarovalnica s plačilom posamezne storitve?

Evropska zveza medicinskih specialistov (UEMS) je pobude o priznanju "nekonvencionalne medicine" februarja 1997 kategorično zavrnila in ugotovila, da je izraz "medicina" za te dejavnosti povsem neprimeren: predlaga spremembo v "dejavnosti, ki nimajo znanstvene osnove".

Stalni odbor evropskih zdravnikov (Standing Commitee of European Doctors) je aprila 1997 (CP97/041 EN, 11/04/97) ugotovil, da ni nobenega razloga za uvajanje neznanstvenih oblik zdravljenja v medicinsko prakso v Evropi, prav tako odklanja njeno vključevanje v medicinski študij, v farmakopeje in podobno. Z največjim poudarkom trdi, da je terapija brez predhodne znanstveno osnovane diagnoze nasprotuje vsem medicinskim načelom. Uvajanje terapevtskih metod, katerih vrednosti se ne da preverjati, bi pomenilo vrnitev v predznanstveno dobo, ne predstavlja perspektive za boljše zdravje, za daljše življenje ali za izboljšanje kateregakoli socialno pomembnega dejavnika. Zamujanje pri uporabi ali neuporaba medicinskih metod lahko privede do hude okvare zdravja državljanov Evropske zveze.

Odbor sicer razume željo posameznikov, da se zdravijo, če je to mogoče, tudi z nekonvencionalnimi metodami in ugotavlja, da ima vsaka članica Evropske zveze svojo medicinsko tradicijo in svoj odnos do komplementarnih metod. Zato bi lahko poskus poenotenja (harmonizacije) med državami Evropske zveze na tem področju lahko pripeljal do pomembnih nesoglasij, ko bi skušali spremeniti tradicijo, ki traja stoletja.

Tem stališčem nimam kaj dodajati. V njih je tudi odgovor nekaterim našim zagovornikom sožitja z alternativnim zdravilstvom, ki nas skušajo zavajati, da je alternativno zdravilstvo sestavni del Evrope, celo, da bomo morali legalizirati homeopatijo, "če bomo hoteli priti v Evropo".

Pregledal sem številne abstrakte člankov o homeopatiji, ki jih vsebuje Medline. Od zagovornikov homeopatije večkrat citiran Kleijnen J, Knipschild P, ter Riet G: Clinical trials of homoeopathy. BMJ 1991; 302(6772):316-323, opisuje v meta analizi 105 študij. Avtorji zaključujejo, da je večina teh študij metodološko nekakovostnih, sumijo tudi na pristranskost izvajalcev. Vse to naj bi predstavljalo vzrok za nadaljnje ocenjevanje homeopatije, vendar samo z dobro izvedenimi študijami. Osebno se sprašujem, kdo od resnih raziskovalcev bo vendar izgubljal čas in tratil denar za testiranje hipoteze, ki temelji na številnih meglenih, celo absurdnih predpostavkah: 1. pravilo "podobnosti" 2. razredčevanje, ki naj bi "potenciralo", "dinamiziralo", "energiziralo". Pri tem naj bi bili samo "dobri" učinki potencirani, "slabi" pa zmanjšani. (Hopff WH: Is homeopathy a false doctrine? Monatschr Kinderheilkd 1993; 141(3):241-247).

Ob zaključku tega razmišljanja bi spomnil na stališče Komisije za medicinsko etiko (Zdravnik in alternativno zdravilstvo. Isis junij 1997;27), da je pomembno, da se meja med medicino in alternativnim zdravilstvom ne zabriše. Zdravnik, ki se želi ukvarjati z alternativnim zdravilstvom naj to počne na lastno odgovornost, zunaj javne zdravstvene službe in šele potem, ko se je odpovedal licenci za opravljanje zdravniškega poklica.

Na ta način se bomo v Sloveniji izognili zmedi na področju zdravstva, ki bremeni najbolj razvite države na svetu. Američani zapravijo 27 milijard dolarjev letno za dvomljivo medicinsko pomoč, kar je več, kot namenijo v enem letu za biomedicinske raziskave (Jarvis WT: Quackery: a national scandal. Clin Chem 1992;38:1574-1586).

Predvsem pa je potrebno odpravljati vzroke, ki so močno prizadeli povezavo med medicino in prebivalstvom in botrovali razrasti šarlatanstva.

Zakaj se je pojavilo in zakaj se vzdržuje alternativno zdravilstvo?

Morda sem nepoučen, vendar še nisem slišal za alternativno matematiko, fiziko, elektrotehniko, mehaniko, biologijo, gradbeništvo, arhitekturo, pravo. Iz zgodovine so znana huda nasprotovanja v geografiji, astronomiji, arhitekturi, vendar ta nasprotja niso rodila alternativnih "ved". Ne predstavljam si alternativnega mizarja, čevljarja, avtomehanika.

Precej pogosto pa se pojavlja pojem "alternativen" v zvezi z: medicino, agronomijo, ekonomijo, umetnostjo, filozofijo, pri nas tudi z zgodovino.

Zdi se mi, da so "alternativnosti" izpostavljene predvsem stroke, ki proučujejo in predvsem skušajo vplivati na naravne procese. Zato razlika med biologijo in medicino: prva, ki samo proučuje, nima alternative, druga je pri tem najbolj "bogata". Ni bilo vedno tako - Darwina so proglasili za alternativca zaradi potencialnega vpliva njegovih teorij na dogajanja v takratni družbi, prav tako so pri nas zgodovinske ocene pomembne zaradi vpliva na sedanja dogajanja.

Vzrok pojavu alternativnosti je nepredvidljivost, slaba dostopnost objektivnim meritvam, težka obvladljivost pojavov, pogosta razočaranja, predvsem pa prevelika pričakovanja od prej naštetih dejavnosti. Primeri: pogoste ekonomske krize, razočaranja pri usmeritvah rek, izsuševanju močvirij, zajezitvah, razočaranja številnih bolnikov po zdravljenju.

Tem vedam je skupna tudi omejena, majhna možnost merljivosti. Zato je zelo težka in negotova ocena kakovosti posameznega strokovnjaka. To odpira lepe možnosti lovcem za navideznim uspehom, lažnim znanstvenikom in umetnikom, tistim, ki hlepijo za publiciteto. V očeh javnosti taki strokovnjaki (ali umetniki) brez težav prehitijo resnega strokovnjaka (ali umetnika). Alternativec se tej gonji za pridobivanjem popularnosti (ki jo velikokrat spodbudijo in vzdržujejo šolani strokovnjaki) prav lahko priključi in uspeva v javnosti, običajno najlažje z nenavadnimi postopki. Ti postopki morajo biti predvsem nasprotni tistim, ki jih zagovarja univerzitetna znanost.

Za večino alternativnih dejavnosti ni pravega razloga. Alternativna znanost bi se upravičeno lahko pojavila, če bi se neki raziskovalni pobudi iz neznanstvenih, zlasti političnih, motivov zaprlo vrata na znanstvene ustanove, predvsem na univerze.

Tako pa se alternativnost pogosto pojavlja kot:

• konjiček: mnogo alternativnih filozofov srečamo v gostilnah,
• čudaštvo: prepričanost v znanstveno poslanstvo,
• pridobitniška dejavost.

Slika: Prof. dr. Matija Horvat, dr. med.

	prejšnji članek	naslednji članek