Nadaljevanje
 

5. Kako se v kazenskem postopku dokazujejo telesne poškodbe

Ko smo se nekako prebili čez predkazenski postopek, pri čemer je, tako vsaj upam, sedaj jasno, da v tej fazi zbrani podatki o telesnih poškodbah služijo zgolj za to, da se DT lahko odloči, ali bo sprožil kazenski pregon ali ne, in da zadeva lahko prestopi v naslednjo fazo postopanja, se bom, v izogib nadaljnjim nesporazumom, na kratko in ne da bi se spuščal v probleme dokazovanja z izvedencem nasploh, dotaknil še vprašanja dokazovanja telesnih poškodb v kazenskem postopku, ko gre za odločanje o glavni stvari, torej o krivdi.

Na tej točki je treba poseči nekoliko v zgodovino: v kazenskem zakoniku Jugoslavije (6), kakor je veljal do reforme kazenskega prava v letih 1976-77, so bile telesne poškodbe opredeljene drugače, kakor kasneje v kazenskem zakonu Republike Slovenije in kakor so sedaj v našem kazenskem zakoniku (7).

Skladno s takšno ureditvijo v materialnem pravu, je tedaj veljavni zakonik o kazenskem postopku (8) od zdravnika-izvedenca zahteval, naj se opredeli, ali je poškodba lahka ali huda. Prav dobro se še spominjam pokojnega prof. dr. Janeza Mičinskega, ki ni zamudil nobene priložnosti, ko je govoril o izvedenstvu glede telesnih poškodb, da ne bi opozoril na neustreznost tedanje ureditve tako v materialnem, kakor v procesnem pravu. Izvedenec se je moral podrediti zakonu in uporabljati kategorije, ki so bile njegovi stroki tuje, saj medicina pač ne ločuje med lahkimi, hudimi in posebno hudimi telesnimi poškodbami. In če je to moral storiti izvedenec, res ni bilo videti razloga, da bi za zdravnika, ki je dajal podatke o poškodbah v predkazenskem postopku, veljala drugačna pravila!

Uporabljajoč ideje, ki jih je Milčinski sam razvil (9), smo v slovenski kazenski zakonodaji (10) v letu 1977 dobili opredelitev telesnih poškodb s pomočjo stopnjevanja različnih kriterijev, kakor jo poznamo, z manjšimi spremembami, še sedaj. S pomočjo takšnega opisa kaznivega dejanja naj bi bilo načeloma mogoče vsako telesno poškodbo uvrstiti v eno izmed v zakonu predpisanih kategorij: pri tem je delo izvedenca v tem, da v izvedenskem mnenju, ob tem ko poškodbo natančno opiše in opravi tisto, kar mu nalaga zakon (2. odst. 264. čl. ZKP) ter tisto, kar mu je bilo naloženo v odredbi o izvedenstvu, opredeli poškodbo s pomočjo stopnjujočih se kriterijev iz 133., 134. in 135. čl. KZ, ne da bi se izjasnil, ali je poškodba lahka, huda ali posebno huda. Uvrstitev poškodb v eno izmed naštetih kategorij je delo sodnika.

Stara ureditev, torej tista izpred leta 1977, je, po mojem prepričanju, eden izmed poglavitnih krivcev za težave, ki jih imamo na tem področju še sedaj. Najtežje je izkoreniniti slabe navade: policisti, tožilci in sodniki so se navadili, da lahko zdravnika povprašajo po teži poškodb, in ker pri tem niso naleteli na odločen in pravilno argumentiran odpor, praksa, za katero že dolgo ni nobene pravne podlage več, živi še naprej.

Nekaj napak je pri tem napravilo tudi zdravstvo. Od časa do časa so se pojavljale (in se še) apriorno odbojne reakcije, češ, nobenih podatkov ne bomo več dajali, zlasti policiji ne. Nekaterim se je zdelo še posebej imenitno, če so poškodbe opisali zgolj z diagnozo v latinščini, češ, saj je polpismeni policaji in le malo boljši tožilci ali sodniki itak ne bodo razumeli. Nadalje, pojavljalo se je napak argumentirano nasprotovanje v stilu prvega članka ter, ne nazadnje, špekulativni poskusi, da bi v nejasni situaciji zdravstvene organizacije in še posebej nekateri zdravniki posamezniki, potegnili kakšno korist zase (n. pr. s tem, da bi zaračunavali že samo dajanje podatkov o telesnih poškodbah, ali, kar je še slabše, da bi obrazce, ki so bili v rabi doslej, proglasili za izvedenska mnenja in bi zato zanje smeli zahtevati honorarje, kakor bi zares šlo za izvedenstvo), pa še kaj bi se našlo.

Vsi ti prepiri bi počasi morali postati preteklost; skrajni čas je že, da bi drug drugega bolje spoznali in ugotovili, da imamo vsak svoje pomembne naloge, pri katerih je problemov še in še, zato bi vsaj razpravo o prestižnih vprašanjih in o tistem, o čemer sta pravni red in doktrina dovolj jasna, lahko črtali z dnevnega reda.
 

6. Še o nekaterih problemih sodelovanja med zdravstvom, policijo in pravosodjem

ONZ in DT pridobivajo podatke o telesnih poškodbah v predkazenskem postopku tako rekoč izključno od zdravstvenih zavodov in se praviloma ne obračajo na nobenega zdravnika poimensko ali osebno, pa najsi gre za lečečega zdravnika ali kateregakoli drugega zdravnika (lahko bi se tudi na zdravnika v zasebni praksi, s tem se situacija ne bi prav nič spremenila). Če sem čisto natančen niti ni treba, da bi podatke dal prav zdravnik: če ima zdravstvena organizacija, javna ali zasebna, delo urejeno tako, da jih lahko da tudi kdo drug (a morajo biti enako kakovostni, korektni in verodostojni), bo našim potrebam v predkazenskem postopku povsem zadoščeno. Poudarek je na kakovosti podatka (glede na stanje stvari v trenutku, ko se obvestilo daje, se razume) in ne na statusu osebe, ki ga je dala. Kdo je poškodovančev lečeči zdravnik policije in tožilstva prav nič ne zanima in po tem podatku ne sprašujemo; to je status, na katerega mora biti pozoren lečeči zdravnik sam. Skratka, med organom, ki zahteva podatke o telesnih poškodbah in zdravnikom (ter celo lečečim zdravnikom), ni treba, da bi nastal kakršenkoli personalizirani odnos, medtem ko pri izvedenstvu stoje stvari praviloma povsem drugače.

Toliko povsem na kratko o nadaljnji razliki med pridobivanjem podatkov o telesnih poškodbah v predkazenskem postopku in izvedenstvom: tako je tudi po tej plati povsem jasno, da obvestilo o telesnih poškodbah za potrebe predkazenskega postopka ni in ne more biti izvedenstvo.

In sedaj še k vprašanju, ki sem ga prihranil za konec: zdravniški poklicni skrivnosti. Tako rekoč celotni prvi članek od začetka do konca preveva teza, da zdravnik (in še posebej lečeči zdravnik) ne more in ne sme dati podatkov o telesnih poškodbah niti ONZ niti DT zato, ker ga zavezuje zdravniška molčečnost.

Pa poglejmo, kako stoje stvari glede poklicne skrivnosti zdravstvenih delavcev, zdravstvenih sodelavcev in drugih oseb, ki so jim takšni podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela: iz 51. čl. zakona o zdravstveni dejavnosti takšna prepoved izrecno nedvomno ne izhaja. Poleg tega že na prvi pogled ugotovimo, da poklicna skrivnost še zdaleč ni absolutna. Podatki, ki so poklicna skrivnost, se ne smejo dajati drugim ljudem in tudi ne javnosti ter se ne smejo objavljati na način, ki bi omogočal razkritje tistega, na katerega se nanašajo. Niti z besedico ni nakazano, da se ne bi smeli dajati organom odkrivanja in pregona za njihovo uradno rabo.

Pojdimo dalje: tudi kazenska zakonodaja poklicne skrivnosti zdravstvenih delavcev nikakor ne absolutizira. Tako imamo v kaznivem dejanju neupravičene izdaje poklicne skrivnosti (153. čl. KZ), ki ga lahko stori tudi zdravnik, določeno, da se tisti, ki izda poklicno skrivnost, ne kaznuje, če je splošna korist ali korist koga drugega večja kakor ohranitev tajnosti. A to še ni vse: v 236. čl. ZKP je določeno, da je zdravnik (le) oproščen dolžnosti pričevanja o dejstvih, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedel pri opravljanju svojega poklica. To pomeni, da se zdravnik, enako, kakor druge priče iz te določbe (pravniki jim po domače pravimo privilegirane priče), lahko odloči, da ne bo pričal; če te določbe ne bi bilo, bi moral pričati (3. odst. 234. čl. ZKP). Gre za varstvo poklicne skrivnosti, ki deluje na dosti nižjem nivoju, kakor tisto, ki je predvideno v 235. čl. ZKP za osebe, ki so dolžne varovati uradno ali vojaško tajnost in za obdolženčevega zagovornika, pa niti te osebe niso absolutno odvezane dolžnosti pričanja.

Skratka, sklep, ki izhaja iz citiranih predpisov, ki imajo vsi popolnoma enako veljavo, skratka, noben ni v hierarhiji nad drugimi, je nedvoumen: poklicna skrivnost je relativna in je zaščitena na razmeroma nizkem nivoju. Morda to komu ne bo všeč, a tako je. Če na drugi strani upoštevamo, da zakon o kazenskem postopku in zakon o državnem tožilstvu dajeta ONZ in DT pravico, da zbirajo podatke, ki so potrebni za sestavo ovadbe in za odločitev o pregonu, postane kmalu jasno, da je stališče, po katerem zdravniška molčečnost zdravniku prepoveduje, da bi dal podatke o telesnih poškodbah, brez vsakršne pravne podlage in povsem nevzdržno. Zdravnik je dolžan skrbeti, da dejstva, ki so poklicna skrivnost, ne pridejo v javnost, nikakor pa varovanje poklicne skrivnosti ne more biti alibi za odklanjanje dajanja podatkov o telesnih poškodbah za potrebe organov odkrivanja in pregona.

Opombe pod črto:
 

6. Kazenski zakonik, Ur. l. FLRJ, št. 30/59 (navajam le osnovni tekst, brez kasnejših sprememb, ki za naš primer niso pomembne), je telesne poškodbe obravnaval v 141. in 142. čl.
7. Gl. Kazenski zakonik Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 63/94.
8. Zakonik o kazenskem postopku (prečiščeno besedilo), Ur. l. SFRJ, št. 50/67, je izvedenstvo telesnih poškodb urejal v 236. čl.
9. Gl. Milčinski, J., Uvod u sudsku medicinu, Beograd, Narodna milicija, 1962, str. 52 in 53. Če sem čisto natančen, izvira začetna ideja o takšnem opisu telesnih poškodb od beograjskega profesorja J. Tahovića, vendar se v svojem okolju ni prijela. Izmed kazenskih zakonov nekdanjih jugoslovanskih republik in pokrajin, kakor so bili nastali leta 1977, se je za takšen opis odločil le slovenski, vsi drugi so, kljub kritikam, ostali pri dotedaj veljavnih rešitvah v 141. in 142. čl. KZ Jugoslavije.
10. Kazenski zakon Republike Slovenije, Ur. l. SRS, št. 12/77, kazniva dejanja telesnih poškodb so bila opredeljena v 52., 53. in 54. čl.

	prejšnji članek	naslednji članek