Golf igriąče na Tierri del Fuego gotovo ni najlepąe na svetu, je pa najbrľ edino, kjer se za ľogicami podijo in jih kradejo skue in galebi v prepričanju, da so jajca. Dokler ne bodo naredili kakąnega na Antarktiki, bo tudi najbolj juľno leľeče.

Stojim ob Magellanovem prehodu in razmiąljam, kakąni občutki so ga navdajali, ko je slednjič le naąel prehod med Atlantskim in Tihim oceanom. ®e ko je zaplul proti danaąnjemu Buenos Airesu, se mu je zdelo, da je na cilju, saj je ustje La Plate tako veliko, da daje občutek, da si na morju, pa je le velikansko rečno ustje. Morda je bila admiralska ladja Trinidad toliko previsoka, da ni nikomur padlo na misel, da bi pomočil prst v vodo. Morda pa za premiąljanje ni bilo veliko časa, saj ga je hud vihar preprosto "prestavil" na drugo stran, kjer je bilo - pravo čudo - vreme lepo in morje tako mirno, da ga je takoj krstil El pacifico. Ko je precej let kasneje Pedro de Gamboa pripeljal skupino 300 konkvistadorjev, ki so na mestu, kjer je danes Punta Arenas, ustanovili naselbino, jih je neusmiljena zima uničila. Vsi, razen enega, so umrli od mraza in lakote.

Patagonija je "in", mi pripoveduje znanka. Morda res, je pa cilj, ki sem ga ľe dolgo proučeval po knjigah in zemljevidih. Čedalje manj je področij, ki jih ne krasijo odvrľene pločevinke kokakole, kjer te ne povozi avto, če ne pogledaą na obe strani, in kjer ne srečaą vseh tistih ljudi, ki si jih doma nisi ľelel srečati. Tu je mogoče najti ąe povsem neokrnjeno naravo, ki se ni spreminjala skozi stoletja, saj ni bilo nikogar, ki bi jo lahko uspeąno uničeval, kjer je zrak ąe čist in kjer je vidljivost omejena samo s hribi ali ukrivljenostjo planeta .

Tierra del Fuego je pravzaprav ogromen otok, ki jo od Patagonije loči prav Magellanov prelaz. Divji viharji, nenehni orkanski vetrovi, kot gore veliki valovi, led in sneg res ustvarjajo vtis "konca sveta". Za redke pustolovce, pa tudi trgovce, ki so nekoč poskuąali obpluti rt Horn, kjer je ąe danes kar precej ladijskih razbitin, je moral biti pogled na razvejane granitne, s snegom pokrite gorske vrhove, ki se dvigajo iz morja do več kot 2000 metrov in ogenj, ki so ga videli vsepovsod, res tesnoben. Ognja, ki so ga noč in dan kurili Jagani, ni več in kot je počasi ugaąal, so izginjali tudi Jagani. Menda ľivita v Port Williamsu ąe dve ľenski, stari več kot osemdeset let.

Ushuaia je najjuľnejąe stalno naselje na zemlji. To vedno znova poudarjajo, pa tudi, da ima vsak dan pri njih ątiri letne čase.

Mestece je neke vrste "frontier town" in leľi prav prikupno v zalivu kanala Beagle. Mesto je staro malo več kot sto let. Dolga leta tu ni bilo drugega kot ogromna kaznilnica, od koder se res ni dalo pobegniti. Nekaterim hiąam se vidi, da so jih zgradili kaznjenci, veliko je lesenih, praviloma so pokrite z valovito pločevino, ki z lectastimi okraski dajejo nekakąen ruski vtis. Sicer pa je Ushuaia kar velika, ima kakąnih 40.000 prebivalcev, veliko vojaąko in mornariąko oporiąče in čedalje večjo turistično industrijo. Med drugim tedensko pristajajo tu ruske ladje, ki so nekoč sluľile kot geografske ali morda tudi vohunske, po razpadu Sovjetske zveze pa prevaľajo turiste na Antartiko, ki je, če upoątevamo tukająnje razdalje, povsem blizu.

Velika bolnica, sodobna, vsaj na zunaj. Kaj delajo? Povedali so mi, da vse razen nevrokirurgije, kajti najbliľja specializirana bolniąnica je Buenos Aires, ki je kakih 35oo kilometrov daleč. Ceste v Ushuaio ni, čeprav velika in lepa tabla opozarja, da se tu konča Transamericana, avocesta z začetkom na Aljaski.

V narodnem parku so naselili bobre, ki niso avtohtoni, se pa, kot je videti, kar dobro počutijo. Redki listavci, ki jih pri nas ne poznamo in ki jih po svoji domači literaturi kasneje nisem znal najti, so nasprotno od Kanade, občutljivi za visok vodostaj teh neutrudnih graditeljev jezov. Zaradi posuąenega drevja je naselbine mogoče opaziti ľe na daleč. Drevje sega do konca njihovih zajezitev, ki jih neutrudno gradijo in popravljajo.

Patagonija seveda ni le Ognjena zemlja, ta je le najjuľnejąi del ogromnega ozemlja, ki si ga delita Argentina in Čile. ©e danes slabo ali komaj naseljena je ľe od nekdaj vabila pustolovce. Veliko jih je propadlo, nekateri so uspeli. Ljudje so zato grčavi in odporni. V XII provinci Magellanes (Čile je razdeljen na dvanajst provinc), imenujejo sami sebe Magellanicos in ąele na drugem mestu Čilenci. Če hočejo po zemlji potovati na sever, morajo prek Argentine.

Ko so Angleľi ugotovili, da bi revna vegetacija ugajala ovcam, so kmalu nastala velikanska posestva. Največja so bila velika kot kakąna Gorenjska. Drľava jih je velikoduąno delila, saj z zemljo ni imela kaj početi in z vseh strani so prihajali delavci, tudi taki sumljivega porekla. ©panąčina je bila manj v rabi kot angleąčina, hrvaąčina ali ruąčina. Največjih haciend danes ni več, toda posestva, ki merijo manj kot nekaj tisoč hektarjev, se primerjajo ľe z naąimi bajtarji.

Punta Arenas je bila do odprtja Panamskega prekopa znamenito pristaniąče, saj je bil Magellanov prehod edina povezava med vzhodom in zahodom, med Atlantikom in Tihim oceanom. Mesto se je bliskovito razvilo konec prejąnjega stoletja, s priseljenci z vsega sveta, saj domačega prebivalstva ni bilo. Največ priseljencev je bilo Hrvatov, pravzaprav Dalmatincev, velika večina z Brača. Veliko ulic ima ąe danes imena po pomembnih Hrvatih in Avenida Croata je ena od glavnih ulic. Na pokopaliąču so daleč največja etnična skupina, precej nagrobnikov je ąe v hrvaąčini, novejąi so pa ľe v ąpanąčini in neredko ľe s transkribiranimi priimki. Zanimivo pa je, da se zelo pogosto, tako v Argentini in Čilu opaľa, da so ohranili na koncu priimka svoj "ć", čeprav ga ąpanąčina seveda ne pozna in čeprav so nekdanji jezik ľe zdavnaj pozabili. Prav tako so najbrľ pozabili na sončno Dalmacijo, saj je nebo skoraj vse leto pokrito z oblaki, temperatura pa se le redko dvigne nad 10 stopinj.

Veter se je tu ąe posebno izkazal. Pihal je s 100 km na uro (tako je pisalo v časopisu), kar je bilo v mestu ąe znosno, na odprtem pa zelo zračno, saj je treba pri hoji proti vetru zavzeti poloľaj kakąnih 60 stopinj naklona in kar oddahneą si, ko prideą med zidove. Velikih kolonij pingvinov, ki jih lahko občudujeą, kako se iz divjih valov neprizadeto vračajo z lova proti svojim gnezdom, pa veter niti malo ne moti, pa tudi čredice nandujev, manjąe različice afriąkega noja, ki se mirno pasejo, ne.

Penninsula Valdes, čisto na severu Patagonije, v Argentini, je domovanje kitov in ąe obilice morskih sesalcev. Res je nenavadno, da si je menda 10 odstotkov vseh kitov na svetu izbralo ta področje za medene tedne. Sem se vračajo leto za letom in okrog njih je nastala prava turistična industrija. Tisti dan jih ni bilo kaj prida na spregled, vreme je bilo deľevno in bridko je pihalo, kar je tako in tako pravilo, pa so očitno poslali na delo samo deľurno ekipo. Pač pa je bilo na pretek morskih slonov. Ko se človek trese od mraza, se ti lepo "sončijo" na obali, zaąčiteni z debelo plastjo maąčobe, in jih ledeno mrzli deľ niti malo ne moti.

Iz Ria Gallegosa se peljeą v El Calafate po severni, ľe precej naseljeni Patagoniji, zaradi česar je cesta celo asfaltirana. Na razdalji 320 kilometrov srečaą tri ali ątiri avtomobile, ki si veselo pomeľikujejo, daleč od ceste se pokaľe hacienda, okrog nje pa nekaj dreves, ki jih v naravi sicer ni; ta so umetno vzgojena. Pač pa se vleče vseh 320 km na obeh straneh ceste ľična ograja, čeprav ovc ni videti veliko. Rečeno je bilo, da je rastlinstvo tako skromno, da potrebuje vsaka ovca 4 hektarje paąnika. Kljub ostri zimi preľivijo ovce na prostem, menda kar dovolj uspeąno.

Nekaj tisoč kilometrov dolga veriga Andov ustvarja prav posebne naravne lepote. Stotine vulkanov, 55 je ąe delujočih, neąteto jezer, večina v ugaslih kraterjih, pa tudi ledeniąka, nekatera tudi izrednih velikosti. Lago Argentino meri po dolľini več kot sto kilometrov.

Na Novi Zelandiji so mi zagotavljali, da je Franz Josef edini ledenik na svetu, ki konča v morju. Tu je kar nekaj takih, največ in največji pa so v notranjosti. Perito Moreno je morda najbolj mogočen. Iz Andov se izteguje kot velikanski jezik v dolľini 47 kilometrov. Čeprav lahko prideą zelo blizu čela, je teľko reči, kako visok je, ocenil bi ga na kakąnih 150 metrov. Sto petdeset metrov ledu, ki je ponekod zaradi silovitega pritiska popolnoma modre barve. Ledenik se pomika izredno hitro, zato se v morje neprestano ruąijo velikanski skladi ledu, kar ob bobnenju loma, ki ni nič manj glasno kot streljanje s topovi, ustvarja občutek nebogljene majhnosti

Razdalje so velike in ľal je treba marsikatero premostiti z letalom. Krająe, takąne, ki ne presegajo 500 kilometrov, je priporočljivo narediti z avtobusom. Skoraj vse ceste so netlakovane, toda presenetljivo dobre, čeprav vzdrľevalcev nikjer ni videti. Na voľnji v Puerto Natales srečujeą črede guanakov, Magellanovih gosi, lisice, nandúje, nekakąno juľnoameriąko različico pomanjąanega afriąkega noja, ostrooki sopotnici se je menda vmes pokazala celo puma. Magellanove gosi so vedno v parih. Menda ostaneta oba skupaj do smrti. Če ona umre, pogine tudi samec, če pa pogine samec, si ona najde kmalu drugega. No ja.

Zadnja naselbina na argentinski strani je Rio Turbio, manjąe, nekam sivo rudarsko mesto. Na prelazu Paso Casas Viejas je celo smučarko srediąče. Vsi potniki na avtobusu moramo izstopiti. Podamo se v stavbo, kjer nas postavijo ob zid, tako da ni jasno, ali bo ąlo za pregled potnih listov ali za kaj drugega. V Evropi smo se navadili na bolj preprosto prestopanje meja. Avtobus je lokalen, večina potnikov je Čilencev ali Argentincev in z njimi gre dokaj hitro. S Slovenijo je teľje. Prvič nas nihče ne pozna, drugič pa je v napoto ta nesrečni "S". V ąpanąčini smo namreč Eslovenia. Računalnik pa ni popustljiv. Hoče imeti samo en odgovor. Najpametnejąi od mejaąev najde reąitev "Un pais nuevo." Ena novih drľav. In res jo najdejo na čisto posebnem seznamu in vse steče kot po maslu. Skrbi me, ali na čilski strani vedo, da vizum ni potreben. Vedo, in vse skupaj je veliko bolj preprosto kot na argentinski strani. Cariniki imajo svoj sistem. Eden odide v avtobus in naključno izbere nekaj nahrbtnikov in kovčkov, ki jih kar sam znosi v stavbo. Potem jih morajo lastniki odpreti. Tisti, ki imajo slabo vest, se prav gotovo ne javijo. Res se tu tihotapi veliko mamil.

Torres del Paine v Narodnem parku Paine. Trije granitni monoliti se vzpenjajo več kot dva tisoč metrov visoko nad patagonsko stepo med nekaj niľjimi gorskimi vrhovi, ledeniki in ątevilnimi jezeri, od katerih so nekatera edinstvene, prav neverjetne turkizne barve, divjimi hudourniki, slapovi in ledeniki, od katerih se kruąijo ledene skale, ki jih narava oblikuje v skulpture po svojih načrtih. Park si je treba ogledati peą, kar zahteva kakąen teden, en dan je res premalo, zlasti zato, ker so razdalje velike.

Omenjeni trije stebri plezalce, tudi slovenske, privlačijo kot magnet. Povpraąevanja je veliko in uvedli so kar visoko takso - okrog 1000 dolarjev za manjąo skupino.

Pametna zaąčita narave in ľivali je pripomogla, da ves čas srečujeą velike črede guanakov, ki pred obiskovalci nimajo prav nobenega strahu. V zraku se veličastno vozijo kondorji, ki jih je mogoče spoznati ne le po velikosti, temveč tudi po tem, da samo jadrajo in prav redko zamahnejo s krili.

Seno de la ultima esperanza. Zaliv zadnjega upa. ©panci so neutrudno iskali prehod v Tihi ocean, ki bi bil krająi kot Magellanov, predvsem pa bolj severno. Tako so priąli do Puerto Natales, ki ima res izredno globok morski zaliv. Prehoda ni bilo in tu so ostali čez zimo.

Veter neusmiljeno piha, vendar kapitan ladjice zatrjuje, da bomo izpluli. Skrbi me, ker dobim morsko bolezen ľe, če vidim čoln na televiziji, toda vse gre kar po sreči. Na koncu zaliva, dolgega kakih 15 kilometrov, je ledenik, ki se resnično konča v morju. Ta potuje počasneje in ne izgublja tisočtonskih kosov ledu tako naglo kot Perito Moreno, zato se mu je mogoče povsem pribliľati. Pogled je enkraten. V ozadju visoki Andi, iz katerih se kot jezik poąasti, ki teąi svojo ľejo v morju, spuąča ledenik. V zalivu se počasi pomikajo ledene gore odkruąenega ledu, ki postajajo vse manjąe. Med potjo vidią ąe kolonije kormoranov in morskih levov in tri ali ątiri haciende, ki so dostopne samo po vodi.

V nekaterih juľnoameriąkih deľelah je veliko nemąkih kolonij in gospodarsko jim gre večinoma dobro. Puerto Montt ima lepo lego ob zalivu, toda ko so pred 150 leti priąli tja prvi nemąki naseljenci, so imeli malo občutka za občudovanje narave. Menda je za začetek od drľave vsak dobil sekiro in vrečo krompirja. Pripovedujejo, da je prvih deset let veljalo kot Tod (smrt), drugih deset kot Not (stiska) in naslednjih deset kot Brot (kruh). V razmeroma kratkem času je jezik izginil, ostala pa so druľinska imena in pogosti napisi v trgovinah, ki povedo, da se prodaja kaj nemąkega, na primer Optica alemán. Le Frutillar, mejno, lepo mestece ob jezeru Lago Llanquihue, s čudovitimi grmi rododendrona vseh barv po vrtovih, naj bi bil ąe nemąki in Nemąka zvezna republika jim je naklonila kar precej mark, da so naredili muzej priseljevanja. V muzeju je kovačnica iz nekdanjih časov, ki obratuje, in kovač takoj naveľe pogovor. Je eden redkih, saj je ąele iz druge generacije, oče je bil Berlinčan. Čeprav mislim, da berlinski dialekt dobro razumem, ga moram večkrat prekiniti, pa tudi on me ne razume vedno. Pravi, da je zadnji, ki ąe govori nemąko, in da se pogovarja samo ąe s turisti.

Sredi mesta je ąola, ki se imenuje Instituto alemán, nemąka ąola, in iz nje se vsujejo osnovnoąolci. Vsi so oblečeni v majice nemąke nogometne reprezentance. Prisluhnem, kaj govorijo. ©pansko, seveda, in starąi tudi. Tatjano zanima, koliko takle četrtoąolec zna nemąko. Na vpraąanje v več različicah, nadobudneľ vpraąa:"Che idioma es esto?" Kakąen jezik pa je to? Pogovor nadaljujemo v ąpanąčini. "Alemán." Aha, nemąčina. In kateri jezik se učite v ąoli? "Alemán."

Puerto Montt je izhodiąče za obisk vulkana Osorno. Popoln stoľec, pokrit s sneľeno kapo. ®e ko stopią iz letala, se zdi, da si pristal na napačnem letaliąču. Gora je namreč neverjetno podobna Fudľijami. Domačini trdijo obratno. Ne, Fudľijama je podobna Osornu. Čudovit pogled je, če se peljeą z ladjo po jezeru Lago Todos Los Santos, Jezeru vseh svetnikov. Takąno ime ima, ker so ga jezuitski misionarji odkrili 1 novembra pred davnimi leti. Tudi to jezero je smaragdne barve, ki menda nastane zaradi delcev določenih kamenin, suspendiranih v vodi. Na sredi jezera je otok, zasebna last domačina, ki je tu pričel s turizmom. Ko pelje mimo, ladja trikrat zatrobi, vmes pa, kar med voľnjo, oskrbi s hrano nekaj redkih prebivalcev, ki nimajo nobene druge povezave kot po vodi. Prav na koncu jezera se začne (ali konča) slaba neasfaltirana cesta, ki se vzpne čez Ande in po večkratnem prestopanju avtobus - ladja, pripelje v argentinski Bariloche.

Foz de Iguazú. Kakąna razlika z Ushuaio. Tam ostri, s snegom pokriti vrhovi gora, rezek, neuničljiv veter, redko rastlinje, pingvini in morski sloni, in vendar divja, privlačna lepota. Tu tropski gozd, vročina, prekipevajoče rastlinje, leguani, ki se sončijo po skalah, tukani z oranľnorumenimi kljuni, ki so res tako dolgi kot na slikah, in vendar smo v isti drľavi, le kilometrov je vmes res veliko. Slapovi Iguazuja so vidni ľe iz pristajajočega letala. Pravzaprav bolj megla, ki se dviga nad njimi. Treba se je podati na brazilsko stran, da jih vidią v celoti. To namreč ni en slap, temveč simfonija 264 slapov. Če jih gledaą z argentinske strani, si lahko mislią, da so si tako nekako stari pomorąčaki predstavljali konec ploskve sveta, ki se je nenadoma končala, čez rob pa se je prelivalo morje v Okeanos.

Vodič pravi, da bodo teľave, ker je za Slovaąko potreben vizum in je presenečen, ko mu zatrjujem, da je s Slovaąko najbrľ res tako, za Slovenijo pa to ne velja. Zanimivo bi bilo vedeti, ali tudi Slovake povsod zamenjujejo s Slovenci in če jih ne, čemu so potem tako popularni?

Spuąčati se po slapovih, kot smo to videli v enem od filmov o Jamesu Bondu, ki so ga tu snemali, ni mogoče, pač pa se lahko zapeljeą "skoraj" pod enega od slapov. In sicer pod najmogočnejąega, Garganta del Diablo (Vragovo ľrelo).Olivnorjavi kapitan s podjetno privihanimi brčicami vzbuja posebno zanimanje pri ľenskem svetu, ki si morda zato pozabi obleči kaj nepremočljivega. Motorni čoln z dvema močnima Suzukijema se odločno zapodi pod slap. Kasneje z viąine vidim nekaj drugih voľenj in očitno je, da je do slapa ąe precej prostora, toda valovi, bobnenje, vodna megla in predvsem to, da si v trenutku moker do koľe, res ustvarijo vtis, da si nekje prav v sredini in da Dante ni pretiraval. No, nazadnje je čvrsta zemlja ob vrnitvi le najboljąi del izleta.

O dveh stvareh v Argentini ne kaľe dvomiti. Da so goveji zrezki najboljąi na svetu in da tanga ni mogoče obvladati nikjer drugje kot samo tu. Drugo podpiąem z obema rokama, o prvem pa nekoliko dvomim. Pa tudi če je res, je teľko razumljivo, da veliko ljudi lahko mirno ľveči zrezke vsak dan, vse ľivljenje. Tu in tam dobią ąe kaj zelenjave, ki pa je v primerjavi z mesom vedno v manjąini. Juha, s katero se na Kranjskem začne vsako poąteno kosilo, je eksotika, mnogo restavracij je sploh ne pozna. Zato pa najdeą asado tako rekoč na vsakem koraku. To ni povsem podobno naąemu raľnju. Jagenjček je razpet, in sicer na precejąnji razdalji od velikega in zelo močnega ognja.

Kasneje so nama slovenski ambasador s soprogo in nekateri gostoljubni Slovenci pokazali, kaj lahko ponudi argentinska kuhinja. Lomo pri gospe Miąki je res razrahljal moje dvome glede najboljąe govedine na svetu.

Palmito je zelenjava, ki jo postreľejo tu in tam, je pa draga in velja za specialiteto, nekaj takega kot gomoljike v Evropi. Pridobivajo ga iz vrhnjega dela mlade palme. Odsekajo ji vrh, nato palma umre. Nekako se mi je upiralo, da bi se pridruľil takąnim ekscesom poľreąnosti. Zdelo se mi je, kot bi pojedel dojenčka, pa sem vendar poskusil. Samo poskusil, če je to opravičilo. ©koda palme, okus je podoben, kot bi jedel bezgov strľen.

Vina so izvrstna. Cabernet, Sauvignon, Merlot, Pinot Noir in Blanc, sami znanci, čeprav se po okusu precej razlikujejo od naąih istoimenskih vin.

Če ima drľava 4200 km obale, kot jo ima Čile, je povsem jasno, da mora ľiveti od morja. Kdor ima rad ribe, je to zanj prava deľela. Pacifiąki lososi in neke vrste jegulje (congrio) so velike ribe in tudi najpogosteje na jedilnem listu. Na kroľniku jih dobią kot zrezek, naąe klasične, cele ribe z glavo in kostmi ne vidią pogosto. ©koljk, tudi abalonov, ki jih drugod ni več, in rakov je povsod v izobilju, čeprav se tudi tu ľe zelo jasno kaľejo znaki onesnaľevanja morja.

Ob vsem tem pa je Čile zelo poceni. Vina so ąe boljąa kot v Argentini. Predvsem pa je Čile deľela zelenjave in sadja. Slednjega izvaľajo po vsem svetu, zlasti v severno poloblo, saj je pozimi jesti čeąnje svojevrstno razkoąje. Ensalada chilena, solata iz paradiľnika in avokada (v ąpanąčini se imenuje palta; če vztrajaą pri avokadu, dobią, če si dovolj vztrajen, advokata), ki je na vsakem jedilnem listu, ni samo zelo priljubljena, ampak tudi barvno zelo privlačna.

Čile ima tako obliko, da moraą vsako potovanje, če ľelią nazaj, končati v Santiagu, ne glede na to, kako daleč si. Samo od tod se namreč da z letalom v ostali svet, razen za tiste, ki so se odločili za ponovitev Kon Tikija.

Santiago di Chile je lepo mesto. Nima sicer kakąnih posebno privlačnih znamenitosti, je pa mirno, veliko večino ulic obrobljajo drevoredi, ki pa ne obvladajo močnega smoga. Ta popoldne zakrije bliľnje hribe. Morda k temu pripomorejo tudi avtobusi mestnega prometa. Santiago naj bi bila prestolnica z največ avtobusi. Menda jih je 40.000. Teľko verjeti, res pa je, da ni nikjer točke, kjer jih ne bi nekaj stalo ali vozilo. Palacio de la Moneda, včasih so tiskali tu denar, danes je predsedniąka palača, je popravljen, obnovljen in prav tak, kot se ga spominjamo iz ątevilnih reportaľ ob padcu Allendeja.

Čile ni bogata drľava, recimo, da je kar revna, zato preseneča ątevilo nebotičnikov in bank v Santiagu. Mislim, da jih je več kot na primer v Frankfurtu, ki je vendar eno od svetovnih finančnih srediąč. Pinochet je postavil ekonomijo na noge, toda za visoko ceno. Velik del prebivalstva ľivi pod mejo revąčine. Pripovedovali so mi, upam pa, da ni res, da te poąljejo domov, če v bolniąnici ne moreą dokazati, kako boą plačal. Teľko si je predstavljati, da bi imel kdo srce, da poąlje otroka z razlitim slepičem domov umret. Pokazali so mi bogataąko četrt, večinoma v posesti kokainske mafije, ki leľi daleč izven mesta in ne zaostaja za Sunset Boulevardom.

Prav takrat so bile demonstracije v podporo Pinochetu, ki so ga malo pred tem aretirali v Londonu. Očitno ima dovolj privrľencev, saj so nekateri pod njegovo vlado neverjetno obogateli. ®upan je razobesil zastave in demonstranti so skandirali pred britansko in ąpansko ambasado. Ti si stojita druga nasproti drugi, kar je zelo praktično,saj lahko mečeą jajca na eno ali na drugo stran, kakrąna je pač politična potreba.

Veselil sem se poleta čez Ande, toda kot vedno so bili preteľno zaviti v oblake, pa tudi danaąnja letala so prehitra za dolge razglede. Po nekaj minutah se ľe odpira v neskončnost argentinska pampa.

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI

Vsebine na strani so zastarele in se ne posodabljajo več. Stara stran zajema določene članke in vsebine, ki pa morajo biti še vedno dostopne.

Za nove, posodobljene vsebine se obrnite na http://ibmi.mf.uni-lj.si/

	prejąnji članek	naslednji članek

Patagonija (in ąe malo okrog) v dvanajstih pejsaľih

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI