V starem Rimu so rekli, da so zdravniki srečni ljudje, saj na njihove uspehe sije sonce, neuspehe pa pokriva zemlja. Danes pa bi lahko rekli, da se o neuspehih zdravnikov razpravlja več kot o njihovih uspehih. Čeprav najbrľ čisto tako, kot pravi pregovor, tudi v Rimu ni bilo, pa je res, da je odgovornost zdravniąkega dela postala bolj raznovrstna in obseľnejąa kot kadarkoli prej. Vse bolj zapleteni posegi povečujejo tudi odgovornost zdravniąkega dela. Razen bolnikov in prava se danes v odgovornost zdravnikov vpletajo tudi novinarji in javnost. Zato je veliko razlogov, da zdravniki skupaj s pravniki razpravljajo o vsebini zdravniąkega dela. V Sloveniji je sodelovanje zdravnikov in pravnikov ľe tradicionalno, prav tako tudi njihove skupne publikacije. Zadnja taka knjiga ima naslov Pravo in medicina.

Knjiga je razdeljena na prvi, drugi in posebni del.

Prvega je napisala dr. Anjuta Bubnov ©koberne in je namenjen pravno-organizacijskim vidikom zdravstvenega varstva. Avtorica razčlenjuje pojem zdravstvenega varstva in njegove dostopnosti oziroma javnega zdravja ter pravice do zdravja. Po kratkem opisu najznačilnejąih smeri v evropskih sistemih zdravstvenega varstva je podrobneje opisana ureditev zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, njegovega obsega, razmerja med izvajalci in načina uveljavljanja pravic v Sloveniji. Avtorica poglavje konča z nekaterimi kritičnimi pravnimi ugotovitvami. Zakonska ureditev zdravstvenega varstva v Sloveniji je po njenem mnenju sicer evropska, vendar pravno premalo določna, s premalo razmejenimi pristojnostmi in medsebojnimi obveznostmi med drľavo, zavarovanjem ter izvajalci. Vloga bolnika je premalo aktivna, na obseg in vrsto storitev pa ima vpliv tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki v skladu z razpoloľljivimi sredstvi odloča tudi o načinu izvajanja zdravstvenega varstva. Pravni poloľaj zavarovane osebe bi bilo treba bolj določno opredeliti. Predlaga, da bi sedanje nedorečenosti odpravili in vloge vseh vpletenih podrobneje opredelili kar s tremi zakoni. Prvi naj bi opredelil pristojnosti drľave pri uresničevanju zdravstvenega varstva in organiziranju javne zdravstvene sluľbe, drugi pa obvezno zdravstveno zavarovanje z vidika pravic posameznika in pristojnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje. V njem naj bi bila povzeta tudi vsebina sedanjih Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tretji zakon naj bi bil namenjen izvajanju zdravstvene dejavnosti in zdravniąke sluľbe.

Drugi del knjige je namenjen razmerju med bolnikom in zdravnikom in je razdeljen na ątiri poglavja.

V prvem dr. Matjaľ Zwitter ocenjuje etičnost zdravnikovega delovanja. Po pregledu znanih listin oziroma kodeksov, namenjenih etičnim pravilom zdravniąkega dela, se posveti vsebini etične analize na osnovi teorije ravnoteľja med ątirimi etičnimi načeli: spoątovanju avtonomije posameznika, neąkodovanju, dobrodelnosti in pravičnosti. Na njih gradi razpravo o zaupanju med bolnikom in zdravnikom, za katerega pa ugotavlja, da lahko izhaja tudi iz notranjega čuta in razumevanja zdravnika za bolnikove teľave. Zato tudi pogovor med bolnikom in zdravnikom ni le strokovno opravilo. V zaključku avtor ugotavlja, da je etična analiza le ena od moľnih poti do pravilnega odnosa zdravnika do bolnika, ki ga danaąnji čas načenja s poudarjanjem pridobitniątva, vsiljeno produkcijo strokovnih poročil in znanstvenih člankov, neprimerno vzgojo zdravnikov, pa tudi vse ątevilnejąimi odąkodninskimi zahtevki. Resnična naravna etika je daleč nad tem in pot do nje je bolj ali manj individualna. Vpraąamo se lahko, koliko bodo danaąnji predlogi za reąevanje etičnih konfliktov uporabni v novih časih.

Dr. Ada Polajnar Pavčnik piąe o obligacijskih vidikih razmerja med bolnikom in zdravnikom. Nanj lahko gledamo z različnih zornih kotov: s človeąkega, z etičnega, s pravnega, konfliktnega, z nekonfliktnega, s predvidljivega, z nepredvidljivega, z določenega ali nedoločenega. Lahko je vzrok različnih konfliktov, ki se reąujejo s pravnimi normami tako, da naj ąčitijo tako bolnika kot zdravnika, saj sta tako pravo kot medicina namenjena človeku. Zdravnik je v okviru pravil neodvisen in strokovno svoboden, bolnik pa odvisen, zato naj bo zdravstveni sistem urejen tako, da kljub najrazličnejąim posegom ąčiti bolnikovo telesno in duąevno integriteto. Tako staliąče pomeni, da je v naraąčajočih odąkodninskih zahtevkih predvsem obtoľen zdravnik, bolnik pa je oąkodovanec. Zato večina takih zahtevkov sodi na področje civilnega prava, zahtevki s področja, ki ga pokriva prostovoljno zavarovanje, pa na področje obligacijske odgovornosti. Pri tem prevladuje obveza prizadevanja in ustreznosti storitev oziroma strokovne skrbnosti, ne pa obveza ozdravitve, s katero zdravnikov ni mogoče obremenjevati. V takih razmerah postaja zlasti pomembna bolnikova privolitev, ki pogojuje pojasnilno dolľnost zdravnikov. Za zdaj jo pri nas v praksi ąe precej različno uresničujejo, povzela pa naj bi vse, kar razumen in skrben bolnik ľeli vedeti. Vemo, da se večina bolnikov pri nas ąe vedno povsem podredi zdravnikovi avtoriteti; teľave, če so, pridejo ąele kasneje. Potreba po ustrezni dopolnitvi naąe zdravstvene zakonodaje se na tem področju kaľe ľe zdaj.

Zavestna privolitev bolnika je obdelana v poglavju, ki ga je napisal dr.Vojko Flis. Njena doktrina izhaja iz ameriąke prakse, namenjena pa je zaąčiti bolnikove osebnosti, varovanju človeąkega bitja, skrbnemu tehtanju bolnikovih ľelja in spodbujanju njegove aktivnosti pri sprejemanju odločitev, preprečevanju goljufij in nasilja ter vpletanju javnosti v medicinske odločitve. Pravzaprav nič novega, če gledamo na vsako področje posebej, nov je le vse zdruľujoči koncept, ki ga avtor razvija prek razprave o filozofiji dobrega in razmerju med boleznijo in zdravjem od antike naprej. V njej zdruľuje načela popolne avtonomije osebnosti, dobrodelnosti in pravičnosti, ki pa v praksi niso vselej v sozvočju, zato je v ľivljenju tudi veliko najrazličnejąih različic zavestne privolitve. Zdravnik lahko bolniku pojasnila daje različno: paternalistično, informacijsko, interpretacijsko, posvetovalno, kar avtor ponazori s posameznimi primeri iz prakse. Kateri od načinov bo najbolj primeren, pa se zdravnik in bolnik skupno odločata v vsakem primeru posebej, čeprav avtor meni, da je pri nas posvetovalni model najbolj raząirjen in deloma tudi uzakonjen.

Kazenska odgovornost zdravnikov, o kateri razpravlja A. ©elih, je pravzaprav povezana s katerimkoli zdravnikovim ravnanjem. Ker se ątevilo zdravniąkih storitev iz leta v leto povečuje predvsem z zelo tveganimi posegi, povezanimi z novimi znanstvenimi dognanji, je kazenska odgovornost zdravnikov vse bolj pisana. Pri tem je opustitev storitve lahko enako kazniva kot napaka. Zelo teľavno je zato najti mejo med prehudim tveganjem na eni in zaviranjem strokovnega razvoja na drugi strani. V razpravi o tako obseľni temi se je avtorica omejila le na tri področja: kazenskopravni vidik bolnikove privolitve, kaznivo dejanje iz malomarnosti in delitev odgovornosti v medicinski skupini.

Bolnikovi privolitvi je v knjigi namenjena velika pozornost. Če je bil poseg opravljen brez bolnikove privolitve ali celo brez njegove vednosti, v nekdanjih socialističnih drľavah to ni bila kazensko pomembna napaka, ąe zlasti ne, če je bilo bolnikovo zdravje po posegu boljąe kot pred njim. Nemąko izhodiąče, ki mu avtorica namenja večino pozornosti, pa pravi, da je poseg brez bolnikove privolitve kaznivo dejanje; uspeąnost posega je pri tem nepomembna. Če se stanje bolnika po posegu poslabąa, je to telesna poąkodba, če je boljąi, pa imamo opraviti s primerom prisilnega zdravljenja. Privolitev bolnika mora zato biti zavestna, zdravnikovo pojasnilo bolniku pa na vseh področjih, povezanih s posegom, popolno, natančno in podrobno. No, tudi nemąko pravo meni, da neuspeąen poseg ni kazniv, če se zanj lahko dokaľe, da je bil opravljen lege artis. Področje, katerega pomen naraąča, zahteva zato natančnejąa pojasnila in opredelitve tudi s pravne plati.

Malomarnost lahko očitamo zdravniku, ki ravna v nasprotju z načelom dolľne skrbnosti oziroma znanimi poklicnimi dolľnostmi. Večja ko je nevarnost, viąja je potrebna stopnja dolľne skrbnosti. Pojem skrbnosti torej izhaja iz strokovnih meril in sega tako na področje anamneze in diagnoze kot tudi na področje terapije. Več kot nekdo zna in bolj ko je sposoben, večja je njegova odgovornost in toliko laľje mu je očitati zanemarjanje dolľne skrbnosti.

Vse bolj zapleteni posegi v zdravstvu zahtevajo dobro sodelovanje ątevilnih storitev in strokovnjakov. Presaditev srca na primer postaja tako sistem različnih storitev, ki jih opravlja bolj ali manj obąirna skupina strokovnjakov na različnih stopnjah strokovne hierarhije. Zato je pri delu v skupini pomembno načelo zaupanja, da bo vsak v skupini svoje delo dobro opravil. Vpraąanje o odgovornosti posameznih članov skupine in odgovornosti cele skupine je zato tudi pravno pomembno. Odgovornost je lahko navpična, hierarhična, nadrejeni preverja tako podrejene kot komunikacije znotraj skupine, ali vodoravna, kjer vsak odgovarja zase. V tem primeru se nadrejeni lahko zanaąa na načelo zaupanja le toliko časa, dokler vse poteka dobro. Na lokalni ravni pa je pomembna tudi krąitev nenapisanih uveljavljenih pravil.

V tematsko bogatem posebnem delu Karel Zupančič in Viktorija ®nidarąič razpravljata o pravni ureditvi prekinitve nosečnosti in ugovoru vesti, dodan pa je primerjalno-pravni mednarodni prikaz.

O pravnih problemih pri presaditvah delov človeąkega telesa piąe Dragica Wedam Lukič. Pri tem se osredotoči tako na prejemnika organa oziroma tkiva kot na dajalca (ľivega ali mrtvega) in uporabo organov in tkiv zarodkov ter anencefaličnih novorojenčkov. Avtorica opiąe tudi vse oblike privolitve za odvzem. Dodan je primerjalno-pravni pregled ureditve teh vpraąanj po svetu.

Pravno ureditev neprostovoljne hospitalizacije v psihiatrični ustanovi opisuje Aleą Galič. Najprej jo umesti v ustavni okvir in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, nato pa opredeli pristojnosti za odločanje o prisilni hospitalizaciji in pogojih zanjo. Opisane so pravice bolnika v psihiatrični bolniąnici skupaj z njegovim zastopanjem v postopku.

O evtanaziji in drugih odločitvah ob koncu ľivljenja piąe Joľe Trontelj. Pri tem izhaja iz medicinske in sodne prakse, opiąe izraze in opredelitve, motive in argumente ter razmere, ki vladajo v drľavah, kjer je evtanazija bodisi bila dovoljena ali je ąe dovoljena bodisi prepovedana. Zanimiva so staliąča zdravnikov in psihiatrov do evtanazije oziroma razmiąljanje, kaj lahko zdravstvo ali druľba ponudita namesto nje. Za slovenske zdravnike je pomembno, da so seznanjeni s staliąčem drľavne komisije za medicinsko etiko do ravnanja z umirajočimi in evtanazije.

Damjan Koroąec govori o kazenskopravnih problemih v zvezi z AIDS-om, ki kot nalezljiva bolezen sodi v tisti del prava, ki obravnava nalezljive bolezni. V okviru razprave o terapiji in preventivi okuľbe z virusom HIV razpravlja o kaznivih dejanjih pri ąirjenju okuľbe, o prisilnih zdravniąkih pregledih in karantenizaciji, opustitvi zdravstvene pomoči in zasebnosti. ©e zlasti je zanimivo poglavje o HIV in nosečnosti. Dodano je tudi materialnopravno gradivo Sveta Evrope.

Namesto sklepa Joľe Trontelj izpostavi nekatere etične dileme sodobne medicine, skupaj z izkuąnjami slovenske drľavne komisije za medicinsko etiko. V tem poglavju so zbrane izkuąnje z vsemi etičnimi vpraąanji, ki so se komisiji zastavljali v zadnjih letih njenega dela: zavrnitev medicinske pomoči, presajanje organov, genska tehnologija, nevarnost zdravilstva in podobna vpraąanja, da jih naątejemo le nekaj. Opisana pa je tudi vloga slovenske drľavne etične komisije, tako doma kot na tujem.

Zaključimo lahko, da imamo pred seboj knjigo, ki med slovensko zdravstveno in pravno javnost prihaja v pravno in etično zelo dinamičnem času. S svojo vsebino je otrok razmer, v katerih je nastajala, zato je njena aktualnost prav zdaj največja, saj velika dinamičnost prinaąa tudi veliko novega, kar pomeni, da tovrstne knjige hitro izgubljajo svojo aktualnost. Zato avtorjem lahko tudi zamerimo, da ne posvečajo nobene pozornosti Ljubljanski listini iz leta 1966, ki je eden temeljnih dokumentov Evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije za bodoče urejanje zdravstva in bolnikovih pravic. A kakorkoli ľe, ko bralec knjigo odloľi, se mu porajajo ątevilna vpraąanja. Ali nas vse večja normativnost vse bolj varuje, osvobaja ali nas vse bolj ogroľa? Biti zdravnik v času, ko količina njemu namenjenih predpisov naraąča, najbrľ ne more biti ne prijetno, ne kaj bolj varno. Predvsem pa odnos med zdravnikom in bolnikom z vse večjo normativnostjo izgublja svojo človeąko vsebino. Vanj se vse bolj vpleta pravo, v srečanje dveh ljudi se vsiljuje obojestranska preľeča previdnost. ®e samo na področju pojasnjevalne dolľnosti čaka zdravnika veliko pasti, saj mu bodo lahko očitali malomarnost, če bo bolnik menil, da ni bil dovolj poučen. V praksi je zahteva po popolnem, natančnem in nadrobnem pojasnilu po mnenju recenzenta sploh nečloveąka, saj noben pogovor, noben odnos ni tak. Pojasnjevalne dolľnosti zdravnika tudi ni mogoče časovno opredeliti, saj bo moral za pridobitev zavestne privolitve temu bolniku nameniti več, onemu pa manj časa. Zdravniki bolniku marsikdaj tudi ne povedo vsega in to je bil od nekdaj način njihovega dela. Danes pa se to od njih popolno, natančno in podrobno pojasnjevanje. Čakamo, kdaj se bodo v vse to vključili ąe sociologi, politiki in novinarji.

Bolj ko je medicina razvita, več je razlogov za njeno vsestransko povezanost s pravom in druľbo; bolj ko je zdravnik učinkovit, bolj je ranljiv in odgovoren, več je kazenskopravnih vidikov njegove odgovornosti. Poleg osebne se pojavlja ąe skupinska odgovornost. Pri delu v zdravstvu se ne moreą zanesti le nase, ampak tudi na druge, odgovornost, ki iz tega izhaja, pa ni tako preprosta. Zaradi dosedanjega poteka odąkodninskih zahtevkov se postavlja vpraąanje, ali se slovenski zdravniki sploh zavedajo usodnosti in nevarnosti vseh sprememb, ki so v zadnjih letih nastopile na pravnem področju? ®ivljenje in zdravje sta vedno bolj opredeljeni dobrini s posledično vse večjo odgovornostjo. Recenzent se zato spraąuje, ali ne bi bilo za slovenske zdravnike koristno, če bi ISIS uvedel posebno rubriko "Iz sodne prakse", saj večina slovenskih zdravnikov ob pravnih zapletih njihovih kolegov ostaja napačno ali sploh neobveąčena.

Starejąi med nami smo delali ąe v času, ko so veljale prakse, ki so izhajale iz pradavnega rekla salus aegroti suprema lex. Pri tem je zdravnik nemara ąe lahko pozabil nase, danes pa ne sme. Ves čas se mora paziti, da se ne bo zapletel v ątevilne zanke, po katerih ali mimo katerih hodi, in ves čas mora misliti na svojo lastno zaąčito. Nekdanji časi so torej nepreklicno mimo. Avtorji si nedvomno zasluľijo pohvalo za skrbno opravljeno in dobronamerno delo. Knjiga je nedvomno več kot potrebna; vpraąanje je le, če je vse to, kar v njej najdemo, tudi znak boljąih časov in razmer.

	prejąnji članek	naslednji članek