Razburjenje o ekskurziji naąih zdravnikov v Kenijo se je poleglo. Morda je zdaj čas za miren, kolegialen razgovor. Naj ga tu, v stanovskem glasilu, začnem jaz, ki sem starejąi od vseh vpletenih in imam kar nekaj ľivljenjskih izkuąenj.

Najprej bi rad poudaril, da tu ne govorim o korupciji. To bi bilo neodgovorno in tudi ľaljivo za vse prizadete.

Rad pa bi govoril o obnaąanju, o presoji, kaj je stanu in poklicu primerno, kaj dviga ali ruąi ugled, kaj vzbuja zaupanje ali nezaupanje bolnikov.

Zdravstvo temelji na odnosu med bolnikom in zdravnikom. Ta odnos je dober, če bolnik zdravniku zaupa, zdravnik pa se obnaąa strokovno in odgovorno ter to zaupanje upraviči. Zdravnikova prva dolľnost je do bolnika, kar ta ve in pričakuje. Vse to je jasno, o tem se vsi strinjamo, omenjam pa zaradi sobesedila.

S svojim obnaąanjem zdravnik pri bolniku torej ne bi smel vzbujati nezaupanja, saj to lahko slabo vpliva na rezultate zdravljenja, pa tudi na ves sistem, ki temelji na zaupanju.

Kdaj bi se to lahko zgodilo, lahko najbolje presodi sam. Pravilniki in kodeksi lahko zajamejo grobe primere, za presojo odtenkov pa so ti, po vseh izkuąnjah, slabo uporabni.

Za "sponzoriranje" zdravnikov, pa tudi zdravstvenih zavodov, medicinskih sester itd. s strani industrije velja v razvitem svetu nekaj preprostih načel. Ponekod so tudi kodificirana, zlasti v velikih farmacevtskih firmah Evrope in ZDA. V glavnem se sponzorirajo sodelovanja, zlasti aktivna, na mednarodnih kongresih, izobraľevanje in usposabljanje, podarjajo se aparati in oprema, podpira se raziskovanje. Vse tisto torej, kar gre končno v korist bolnikov. Tisto, kar gre v osebno korist zdravnika, se večinoma ustavi pri kakąni večerji ali manjąem spominskem darilcu. Takąna pomoč industrije je plemenita, dobrodoąla in potrebna, zanjo smo vsi hvaleľni, kot je to lepo izrazila skupąčina Zdravniąke zbornice.

Včasih pa je vabilo ali ponudba taka, da bi morala vzbuditi dvome v vabljenem, ki pomisli na vse tisto, kar sem napisal v prvih odstavkih. Takrat bi seveda vabljeni moral presoditi, kakąen vtis bo naredil na svoje bolnike, če ponudbo sprejme. Bolnik ne sme dobiti vtisa, da zdravnik morda ne bo ravnal predvsem v njegovem, bolnikovem interesu, kadar bo imel opravka z njim! To naj bi bilo osnovno vodilo.

Pri nas so ti odnosi, zdravnik - bolnik - industrija, ąe v razvoju. Ni čudno, da pride do nerodnosti. Teh bo ąe več, če naąa industrija resno misli uvajati poslovne običaje, kot so v Rusiji, Kazahstanu in Keniji, tudi pri nas, kot se je v naglici dalo razumeti njenega predstavnika v časopisih. Mi navsezadnje le ľelimo v Evropo.

Tej Evropi se ne bomo mogli izogniti. Njeni inąpektorji preverjajo postopke analize in registracije naąih zdravil in, če bi začeli dvomiti v nepristranskost naąih kliničnih testiranj, lahko naąa industrija zabrede v teľave.

Lahko se torej strinjamo, da je v interesu partnerjev, bolnikov zdravnikov in industrije, da se to zelo potrebno sponzoriranje opravlja na dostojni ravni, brez vzbujanja morebitnega suma ali nezaupanja.

V intervjuju za radio sem v naglici izrazil svoje staliąče takole: vse, kar gre končno v korist bolnika, je v redu, kar pa gre v osebno korist zdravnika, je sporno. Mislim, da se bo večina s tem strinjala in da temu ni kaj dosti dodati.

V konkretnem primeru ekskurzije v Kenijo pa bodo vpleteni kolegi sami najbolje presodili, koliko se je njihovo obnaąanje ujemalo z zgoraj povedanim.

	prejąnji članek	naslednji članek