Sam sem po več desetletjih dela v medicini nasprotnik evtanazije. Toda kdor oznanja le načelno staliąče do tega pojava, je verjetno nekritičen nastopač. Evtanazij je več vrst. Vem, da se v drľavah, ki so sprejele do nje "mehko", zapisal bi, pragmatično zakonodajo, pojav strahovito ąiri (Nizozemska, Oregon).

Moj odklonilen odnos do evtanazije temelji na spoątovanju in celo čaąčenju ľivljenja. Kot psihiater sem glede evtanazije dolľan najprej upoątevati krhko, a vendarle sporočilno definicijo, kaj da je duąevno zdrav (normalen) človek. Po eni od razlag naj bi bil to človek, ki se ustvarjalno vključuje v čas in prostor v skladu z njuno zgodovinsko perspektivo. Ta ohlapna definicija mi je v dialektičnem soglasju z mojim lastnim odnosom do ľivljenja v odločilnih trenutkih vendarle oporna točka.

Od tod dalje sem lahko zelo preprost, kajti moje srečevanje z nesrečniki opredeljuje peza duąevne nenormalnosti. Kako naj bi ustregel ľelji psihotičnega pacienta, ki bi rad odąel iz tega sveta le zato, ker sta čas in svet zaradi njega zastrupljena in ima torej na vesti ekoloąko katastrofo? Kako naj bi torej ustregel bolezenski sli duąevnega bolnika po smrti, ker v blodni predstavi goji misli, da je nečesa kriv, da je nekaj zagreąil, da bo zaradi njega v groznih mukah propadlo človeątvo itn. Toda meje med zdravim in bolnim je teľko ali celo nemogoče postavljati. V tem je tudi glede odnosa do evtanazije srľ problema. Vendar naj ostanem psihiater, kar sem bil, sem in bom. A tudi zdravnik, razprt za največje dileme svojega poklica.

Ne glede na gornjo definicijo človekovega duąevnega zdravja, kot zdravnik ne smem storiti drugega kot z ustreznimi terapevtskimi sredstvi in metodami "vrniti" človeka v najin skupni čas in prostor. Tega mi ne veleva le zdravniąki (Hipokratov), ampak tudi človeąki imperativ. Temu naj sledi razprava o svobodi in posledično: o človekovi pravici. Toda kako presoditi, koliko je človek zdrav ... Kaj je to zdravje?

Tem načelnim staliąčem v zvezi z evtanazijo moram zaradi poątenosti vendarle pridati svoje občutke. Saj sem vsemu navkljub v prvi vrsti človek, ki vsak trenutek zre v poslanstvo, a tudi bedo ľivljenja, v igro Erosa in Tanatosa v isti drami. Kot zdravnik sem se obvezal z dolľno spoątljivostjo in zadrľanostjo oboje sprejeti. ©e več, v čudoviti igri obeh le navidez nasprotujočih si polov ľivljenja sem pripravljen sodelovati. Neokusno se mi zdi spopadati se z naravo, kadar je ta očitno izbrala smrt kot odreąiteljico. Neprimerno se mi zdi podaljąevati ľivljenje le zaradi "ljubečih svojcev".

Kadar sem bil kot zdravnik izpostavljen dilemi, pustiti naravi prosto pot ali pa jo v njeni najbrľ najspoątljivejąi odločitvi zadrľevati, sem pomislil na to, kako bi ravnal, če bi oseba pred mano bila moja mati. Nekaj pa je zdravnik zmeraj dolľan: trpečemu človeku olająati bolečine in mu ohranjati dostojanstvo.

Kadar kdo hoče moje dileme v zvezi z evtanazijo preizkusiti na smislu ľivljenja (ľivotarjenja) duąevno bolnega človeka, sem trmasto na strani ľivljenja. Tudi zato, ker tako malo vem, kaj pravzaprav ľivljenje je.

	prejąnji članek	naslednji članek