ISIS 1999, ąt.5

odmevi

Je politika osnovnega zdravstva v slepi ulici?

Marjan Česen
V marčni ątevilki revije Isis je bil objavljen prispevek Franceta Cukjatija, dr. med., Je politika osnovnega zdravstva v slepi ulici? Ob vsem potrebnem spoątovanju in strpnosti do različnih mnenj, ki naj bi nas bogatila in olająala izbiro skupnih razvojnih poti, je v omenjenem prispevku toliko nepotrebne ironije do nasprotnih staliąč in vzviąenosti do lastnih, pa tudi pomanjkljivega poznavanja problematike, ki jo obravnava, da potrebuje prispevek odgovor. 

V prispevku gre očitno za staliąča Zdravniąke zbornice Slovenije do razvoja osnovne zdravstvene dejavnosti in prihodnosti zdravstvenega doma v njej, ki jih avtor le objavlja. Na drugi strani pa gre za staliąča Ministrstva za zdravstvo. Ta so nastala na osnovi različnih delovnih gradiv, ki sem jih pomagal pripravljati kot zunanji sodelavec ministrstva. Torej tudi tukaj ne gre za osebna staliąča. Zaradi tega je povsem nepotrebno, da me avtor tolikokrat citira. Razen če je imel namen povedati ąe kaj drugega.

Ne bom se spuąčal ponovno v pojasnjevanje staliąč ministrstva, saj so v prispevku zelo lepo in sistematično soočena s staliąči Zbornice. Navedel bom le nekaj misli, ki se mi porajajo, kadar prebiram gradiva Zbornice.

Zdi se mi potrebno poudariti, da je tudi tokrat več kot očitno, da so staliąča ministrstva sporna za Zbornico z vidika interesov zasebnih zdravnikov (morda niti ne vseh?), ki delajo v mreľi javne zdravstvene sluľbe kot koncesionarji. Rad bi spomnil, da je večina članov Zbornice ąe vedno zaposlena v javnih zdravstvenih zavodih. Tudi na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, kjer je zasebnih zdravnikov ąe največ. Predsednik skupąčine Zbornice je celo direktor večjega zdravstvenega doma. Naravno bi torej bilo, da bi v spornih zadevah stanovska organizacija zdravnikov vselej pretehtala in zastopala tudi interese in mnenja večine lastnega članstva in ne le njenega manjąega dela. To v prihodnje morda ne bo nepomembno. Če se bo v Sloveniji začelo razpravljati o tem, da naj bo Zbornica le poklicna organizacija zasebnih zdravnikov, bo to tudi zaradi njenega nerazumnega istovetenja z interesi manjąine članstva, ki pa jih Zbornica vztrajno vsiljuje večini. Ob tem povsem zanemarja dejstvo, da ne le zasebni zdravniki, marveč tudi vsi zdravniki, ki delajo v javnih zdravstvenih zavodih, ľelijo doseči ista cilja: najprej, skladno z vsakoletnim odgovorom med partnerji, zagotoviti vsem ljudem kakovostno zdravstveno oskrbo ter hkrati, v mejah moľnega, doseči druľbeni in ekonomski poloľaj, ki je vreden zdravnika.

V odgovoru bi predvsem rad opozoril na poglavitno zmoto, ki preveva vse delovanje Zbornice. Gre za napačno razumevanje vloge drľave pri organiziranju in delovanju javnih sluľb ter s tem povezane njene javne odgovornosti. V konkretnem primeru gre za nestrinjanje Zbornice s tem, da mora biti zdravstvena politika skladna z javnim zdravstvenim interesom, ki ga zastopa ministrstvo. Ne pomaga niti to, da je pred časom tako odločil tudi drľavni zbor. Zakaj je njegova odločitev pravilna?

Vpraąanje zdravja drľavljanov je tako pomembno, da so javni (sploąni, drľavni) interes na področju zdravstvenega varstva v tem stoletju izrazile vse drľave in to področje vključile v javno pravno urejanje. To pomeni, da so si prilastile pravico načrtovanja, organiziranja, vodenja in nadziranja zdravstvenega varstva v obsegu, ki omogoča nemotene proizvodnje procese v gospodarstvu in negospodarstvu in je hkrati zelo pomemben dejavnik blaginje posameznika in skupnosti. Določene oblike in obseg zdravstvenega varstva organizira drľava kot javno zdravstveno sluľbo, ki se zagotavlja na račun javnih virov (človeąkih, materialnih, finančnih). Ti so zbrani v mreľi javne zdravstvene sluľbe. Odvisni so od prioritetnih zdravstvenih potreb, od moči narodnega gospodarstva ter od prevladujočih druľbenih in političnih vrednot v konkretnem času in prostoru.

Kaľe, da je tisto, kar je Zbornici najmanj razumljivo, pojem in praksa javne odgovornosti, ki jo mora prevzeti drľava v skrbi za zdravje drľavljanov. V javno odgovornost sodi tudi skrb za nemoteno in trajno delovanje javne zdravstvene sluľbe v obsegu in na način, kot jo opredeljujejo zakoni in drugi predpisi. Prav iz javne odgovornosti črpa drľava pravico do urejanja odnosov v javni zdravstveni sluľbi. To dela v imenu drľave njeno zakonodajno telo (drľavni zbor RS), ki z zakoni in drugimi oblastnimi akti določi naloge, ki jih mora na tem področju opraviti izvrąna oblast (vlada RS in pristojno ministrstvo za zdravstvo).

Ministrstvo za zdravstvo vseh oblastnih nalog ne opravlja neposredno. Zaradi smotrnosti lahko zakonodajalec določene naloge kot javno pooblastilo prenese na druge pravne subjekte, ki opravljajo te naloge v imenu in na račun drľave. Nekaj takąnih pooblastil izvaja tudi Zdravniąka zbornica Slovenije (Zakon o zdravstveni dejavnosti, 85. člen: druga, tretja in četrta alinea).

Izvajanje javnih pooblastil torej ni izvirna naloga poklicnih organizacij zdravstvenih delavcev, med katerimi je tudi Zdravniąka zbornica. Ta se ustanavlja zaradi skupnih pravil pri opravljanju poklicnih nalog zdravnikov ter doseganja ľeleznega druľbenega in ekonomskega poloľaja članov. Gre za delne (posebne) interese poklicnega zdruľenja. Ti so vse kaj drugega kot sploąni interesi drľave, ki so vsebina javnih pooblastil. Zato je Zdravniąka zbornica odgovorna za pravilno izvajanje teh pooblastil drľavi in ne članom Zbornice. Javno odgovornost za pravilno izvajanje javnih pooblastil namreč vselej nosi drľava. Zato mora dobiti Zdravniąka zbornica soglasje vlade RS za veljavnost tistega dela njenega statuta, ki se nanaąa na izvajanje javnih pooblastil. Zaradi varovanja in uresničevanja javnega zdravstvenega interesa na področju zdravstvenega varstva morajo dobiti tudi nekatere druge pravne osebe, ki delajo v sistemu zdravstvenega varstva, podobna soglasja k njihovim statutom (npr. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije).

Ministrstvo za zdravstvo je dolľno tekoče preverjati izvajanje javnih pooblastil. Če to ni v skladu z zakonom (najpogosteje zaradi nezakonitega prilaąčanja pooblastil), lahko zakonodajalec javna pooblastila tudi odvzame in jih prenaąa na nekoga drugega.

Skrb za spoątovanje in uresničevanje javnega zdravstvenega interesa v delovanju sistema zdravstvenega varstva je torej izvirna in trajna naloga ter odgovornost Ministrstva za zdravstvo. To tudi v primeru, če o tem ni posebnega sklepa drľavnega zbora, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. Zato se popolnoma strinjam z mnenjem, da "javni zdravstveni interes izraľa demokratična druľba in ga je Ministrstvo za zdravstvo dolľno spoątovati". Dodal bi le, da ga morajo spoątovati vsi, tudi Zdravniąka zbornica.



prejąnji članek

naslednji članek

X

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI

Vsebine na strani so zastarele in se ne posodabljajo več. Stara stran zajema določene članke in vsebine, ki pa morajo biti še vedno dostopne.

Za nove, posodobljene vsebine se obrnite na http://ibmi.mf.uni-lj.si/