V marčevski ątevili revije Isis je objavljeno nadaljevanje intervjuja s prof. dr. Pavletom Kornhauserjem (zdravnik, ki je v svojem ľivljenju obsojen na uspeh).

V intervjuju dr. Kornhauser govori tudi o svojem delu in prizadevanjih nasploh na t.i. paramedicinskem področju. Pomudim naj se ob tistih njegovih besedah, ki zadevajo področje bolniąničnega ąolskega dela, in naj jih s svojim komentarjem tudi dopolnim.

Prof. dr. Kornhauserju je gotovo treba priznati velike zasluge za to, da se je na otroąkih bolniąničnih oddelkih uveljavilo ąolsko delo. Bil je namreč eden tistih zdravnikov, ki so sledili zgledu prof. dr. Marija Avčina. Ta je ľe leta 1951 v tedanjo ljubljansko mestno otroąko bolniąnico povabil učiteljico, gospo Bredo Juvančič, da je začela ąolanje bolnih otrok. Od tedaj se je ąolsko delo na otroąkih oddelkih ljubljanske bolniąnice zelo razmahnilo in razvilo. V Bolniąnični ąoli Ljubljana, ki je del Osnovne ąole Ledina, danes tako poučuje 24 učiteljic/učiteljev, na leto pa ąolo obiąče pribliľno 2.500 osnovnoąolcev in 500 dijakov (tem, odkar na otroąke oddelke sprejemajo mladino do 18. leta starosti, v Bolniąnični ąoli omogočamo individualno učno pomoč pri sploąno-izobraľevalnih predmetih).

Ta ątevilka (skupaj torej pribliľno 3.000 otrok) je ľe nekaj let konstantna, se ne spreminja in se ne manjąa. Spreminja pa se dvoje - skupina otrok in dolľina leľalne dobe v bolniąnici. Bolniąnično ąolsko delo poteka na Pediatrični kliniki, na Kliničnem oddelku otroąke kirurgije in intenzivne terapije, na Dermatoloąki kliniki, na Ortopedski kliniki, občasno tudi na Infekcijski kliniki in Inątitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Otroci in mladostniki, ki jih srečujemo v Bolniąnični ąoli, je iz leta v leto bolj zahtevna. Zdi se, da temu poleg slabąe socialne slike naąe druľbe botruje predvsem zapletenost posameznih bolezni oziroma obolenj (manj zapletena se očitno uspeąno zdravijo ambulantno). Na majhne in velike otroke, na njihovo fizično pa tudi psihično počutje resna bolezen ąe kako vpliva. Bolniąnični učitelj poskuąa bolezni navkljub in vsemu, kar ta prinaąa s seboj, dekleta in fante iztrgati iz sveta bojazni, strahov, tesnobe, tudi maloduąja in obupa ter malim in mladih bolnikom ob ąolskem delu pokazati nove ľivljenjske perspektive. Cilj bolniąničnega ąolskega dela namreč ni zgolj popestritev in obogatitev dneva, ki ga mora ąolar preľiveti v bolniąnici, pač pa je predvsem dati ľivljenju, ki ga je otrok prisiljen ľiveti z boleznijo, pomen. To dajanje pomena ľivljenju za ąoloobvezne otroke poteka prek ąolskega dela. ©ola, navidez in morda ąe tako malo priljubljena, je namreč srediąče vsega dogajanja za otroke in mladostnike med sedmim in osemnajstim letom. Zato je zelo zaľeleno, ľe skoraj nujno potrebno, da se ąolsko delo in ąolsko dogajanje ne prekine, tudi takrat ne, ko otrok/mladostnik ne zmore več niti iz postelje. Ali z besedami dvanajstletnega bolnika: Dokler je na oddelku ąola, je zate ąe upanje.

Pomudimo se sedaj ąe ob leľalni dobi. Ta se nedvomno krająa. Vendar je treba vedeti (kot kaľe tudi naąa ąolska statistika), da je veliko otrok (na nekaterih oddelkih kar 30 % celotne skupine prebivalstva), ki so v bolniąnici sicer res le nekaj dni, vendar pa večkrat na leto, tako da je njihova leľalna doba v resnici dolga. govorimo o t. i. povratnikih, o otrocih, ki morajo zaradi svoje bolezni oziroma načina zdravljenja večkrat v bolniąnico. V Bolniąnični ąoli jih zato spremljamo vse leto, kajti le tako jim skupaj z učenčevo matično ąolo lahko zagotovimo neprekinjenost ąolanja.

Seveda pa je treba tudi povedati, da se kljub velikemu napredku medicinske znanosti zgodi, da morajo otroci in mladostniki ostajati v bolniąnici tudi dlje, več mesecev. Zato ne preseneča, da ob koncu ąolskega leta tudi v Bolniąnični ąoli vsakič podeljujemo spričevala.

Te vrste pojasnilo, zaradi narave pisanja sicer kratko, je bilo potrebno, da bi se ne mislilo, da bolniąnično ąolsko delo ostaja zgolj na ravni t. i. okupacijske dejavnosti. Gre seveda za veliko več.

Če vsega zapisanega ne vemo, potem se nam, kot očitno tudi prof. dr. Kornhauserju, lahko zdi nerazumljivo, da so v novi Pediatrični kliniki predvideni tudi ąolski prostori. Predvideno je 145 m2 povrąine za pedagoąke dejavnosti, tudi za učilnice za posamezne predmete. Pa ne zato, da bi imeli ne vem kakąen kabinetni pouk, kot ga poznajo na običajnih ąolah in o katerem v svojem intervjuju začudeno govori tudi prof. dr. Kornhauser, pač pa zato, da bi bili učenci pri posameznih predmetih v posameznih razredih na viąji stopnji lahko ločeni in bi tako imeli osnovne pogoje za svoje delo in dejavnosti. Da bi se ne dogajalo tako kot sedaj, ko v enem prostoru na povrąini 25 m2 hkrati poteka pouk slovenskega jezika, matematike, angleąčine in kemije, ko se v tem prostoru dobesedno gnete vsak dan povprečno 30 ljudi - obolelih učencev/učenk in učiteljev. Koliko ima to dejstvo skupnega s "humanizacijo hospitalizacije", vsakdo lahko sam razmisli na Pediatrični kliniki, vsak dan od 15.00 do 18.00, v prostorih Bolniąnične ąole.

Tudi sprehod po otroąkih oddelkih evropskih bolniąnic pokaľe, da imajo kljub kratkim leľalnim dobam povsod ąolske prostore. Na zadnjem delovnem srečanju evropskih bolniąničnih učiteljev, oktobra 1998 v Parizu, smo imeli priloľnost ves dan preľiveti v bolniąnici Raymold Poincare in videti tudi celo ąolsko nadstropje, v katerem sta dve učilnici namenjeni zgolj računalniąkemu pouku. Po ąolskih prostorih so nas popeljali tudi na ©vedskem (mimogrede - v deľeli, ki se ponaąa z izjemno kratko leľalno dobo, ki jo navaja tudi prof. dr. Kornhauser, v bolniąnicah poučuje 210 učiteljev/učiteljic; vseh slovenskih nas je 40).

Prof. dr. Kornhauserju gredo nesporne zasluge, da mu je leta 1988 v Ljubljani uspelo na 1. kongresu evropskih bolniąničnih pedagogov zbrati večino učiteljev in vzgojiteljev, ki delujejo v bolniąnicah po Evropi. Kot je v intervjuju tudi zapisano, smo mu učitelji svoje spoątovanje in hvaleľnost izkazali tako, da smo ga na drugem evropskem kongresu, leta 1992 na Dunaju, izvolili za častnega predsednika na novo oblikovanega stanovskega zdruľenja HOPE (Hospital Organisation of Pedagogues in Europe). Treba pa je povedati, da delo bolniąničnih učiteljev tedaj ni zastalo; drugemu kongresu je sledil tretji (Uppsala 1996), evropski bolniąnični učitelji pa se pripravljamo ľe na četrtega (Barcelona 2000). Vrstijo se ątevilna delovna srečanja, poleg ľe omenjenega pariąkega ravnokar poteka delo skupine, ki pripravlja specialistični ątudij za bolniąnične učitelje. Tega naj bi ľe jeseni 1999 začele izvajati univerze v Uppsali, Tampereju, Uttrechtu, Tubingenu in Oxfordu, udeleľili pa naj bi se ga tudi slovenski bolniąnični učitelji. Oktobra naj bi se v Nemčiji srečali tisti bolniąnični učitelji, ki se ukvarjajo s pravicami otrok v bolniąnici, ąe letos pa tudi tisti, ki se ukvarjajo z novimi tehnologijami pri pouku.

Pri vseh teh dejavnostih dejavno sodelujemo tudi slovenski bolniąnični učitelji. S pomočjo evropskih kolegov tako dograjujemo t. i. bolniąnično pedagogiko ter poskuąamo razreąevati vse strokovne dileme, ki jih naąi dejavnosti prinaąajo nove razmere. V evropskem prostoru ima slovenska Bolniąnična ąola tako ugledno mesto, ki si ga je pridobila s svojim strokovnim delom. Kljub slabąim materialnim moľnostim ga namreč opravljamo zgledno - naąi dnevi dejavnosti so gotovo med najboljąimi v evropskem merilu, edinstvene so naąe Bolniąnične olimpijske igre, primerljivi pa smo tudi z računalniąko podprtim poukom in celo z modelom ąolanja na daljavo; odlični so tudi naąi modeli ąolanja za otroke, ki ostajajo pri nas dolgo, pa tudi za tiste, ki so v bolniąnici le nekaj dni (projektno delo). Nenazadnje je veliko priznanje slovenski in zlasti tudi ljubljanski Bolniąnični ąoli povabilo spodaj podpisani v odbor direktorjev zdruľenja Hope.

Tako sem poskuąala osvetliti in dopolniti besede prof. dr. Kornhauserja, ki se tičejo bolniąnične ąolske dejavnosti, ątevila otrok in mladostnikov v Bolniąnični ąoli Ljubljana, dolľine leľalnih dob, ąolskih prostorov v novi Pediatrični kliniki in strokovnosti bolniąnične ąolske dejavnosti nasploh.

	prejąnji članek	naslednji članek