ISIS 1999, ąt.4
 

iz pravne prakse

Problem obveznega opravljanja storitve po uradni dolľnosti, brez jamstva za plačilo po zdravniąki tarifi

Oddelek za pravne in sploąne zadeve je na pobudo odbora za socialno-ekonomska vpraąanja pregledal veljavno zakonodajo s področja opravljanja storitev po uradni dolľnosti, s posebnim poudarkom na zdravstvenih storitvah. V nadaljevanju objavljamo povzetke dokumentov, ki so relevantni za to področje ter kratke ugotovitve. 
Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur.l. RS, ąt. 30/98 z dne 14. 04. 1998 - v nadaljevanju zakon), ki je začel veljati 01. 05. 1998, v sedmem odstavku 121. člena določa, da se z denarno kaznijo najmanj 250.000 tolarjev za prekrąek kaznuje pravna oseba ali zasebni zdravnik, ki ravna v nasprotju z določbami člena, ki govori o strokovnem pregledu, odgovorna oseba pravne osebe pa z denarno kaznijo najmanj 25.000 tolarjev. Strokovni pregled je zdravniąki pregled, s katerim ugotovijo znake motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo obnaąanje v prometu, in odvzem krvi, urina ali drugih telesnih tekočin zaradi ugotavljanja navzočnosti alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmoľnost udeleľbe v cestnem prometu.

Če zaradi zdravstvenega stanja ali iz objektivnih razlogov ni mogoče opraviti celotnega strokovnega pregleda, mora zdravnik opraviti del, ki ga je mogoče opraviti, in podati mnenje. O strokovnem pregledu mora zdravnik takoj dati pisno mnenje, kri in urin pa poąlje v najbliľjo pooblaąčeno strokovno ustanovo, kjer lahko naredijo analizo. Laboratorije pooblasti minister, pristojen za zdravstvo, ter predpiąe način in postopek ustreznih pregledov in analiz.

120. člen zakona določa, da stroąke prevoza do kraja, kjer se opravi preizkus oziroma strokovni pregled, in stroąke pregleda oziroma preizkusa plača udeleľenec v cestnem prometu, če se ugotovi, da je pod vplivom mamil ali drugih psihoaktivnih sredstev. V nasprotnem primeru stroąke preizkusa plača organ, ki je preizkus odredil.

Prehodne in končne določbe zakona v tretjem odstavku 242. člena določajo, da se z dnem, ko začne veljati zakon, preneha uporabljati zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, ąt. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90) in preneha veljati zakon o varnosti cestnega prometa (Ur.l. SRS, ąt. 5/82, 40/84, 29/86, 1/91-I). Če ni določeno drugače, se izvrąilni predpisi, izdani na podlagi zakona o varnosti cestnega prometa in zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, smiselno uporabljajo do izdaje ustreznih predpisov, izdanih na podlagi tega zakona, če niso v nasprotju s tem zakonom.

Na podlagi 59. člena zakona o varnosti cestnega prometa je bil izdan Pravilnik o določitvi zavodov za opravljanje zdravstvenih pregledov in analiz za ugotavljanje, če je bil voznik pod vplivom alkohola, drugih mamil ali psihoaktivnih zdravil (Ur.l. SRS, ąt. 18/76), ki v 1. členu določa, da analize za ugotavljanje, če je bil voznik motornega vozila pod vplivom alkohola, opravlja Inątitut za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, zdravstvene preglede v ta namen in odvzem bioloąkega gradiva za analize pa zdravstveni domovi in kirurgični oziroma travmatoloąki oddelki bolniąnic, lahko pa tudi inątitut sam. V 6. členu je določeno, da stroąke zdravstvenih pregledov in analiz po tem pravilniku plača tisti, ki jih je zahteval, razen če jih je zahteval voznik, pa se ugotovi, da ni bil pod vplivom alkohola, drugih mamil ali psihoaktivnih zdravil.

Senat za prekrąke Republike Slovenije je na podlagi dopisa Zdravniąke zbornice, da zdravniki po odredbi policije ne bodo jemali krvi, poslal dopis ministrstvu za zdravstvo pod ąt. Sp/1-483/97 z dne 28. 7. 1997. Senat za prekrąke je zavzel svoje mnenje, da staliąče Zbornice v veljavni zakonodaji nima opore. Pri tem je senat opozoril na določbe zakona, ki določa primere, v katerih pooblaąčena oseba odredi, da se opravi preizkus voznika ali se ga poąlje na strokovni pregled. V zvezi s strokovnimi pregledi navajajo zgoraj navedeni pravilnik, ki določa ustanove za analizo, ter navajajo, da je bil obenem predpisan postopek in plačilo stroąkov zdravstvenih pregledov.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, ąt. 29/78, 39/85, 2/89, 57/89) določa, da je pogodba posel, s katerim se ustanovijo, prenehajo ali spremenijo pravice in pravna razmerja. To pravno dejanje nastane s sporazumom strank. Sporazum nastane, ko se volji strank ujemata, potem ko sta izraľeni tako, kot določa zakon. Takąen način je lahko tudi posebna oblika. Pogodba je pravno dejanje samo, če pravo zanjo določa pravne posledice. Zato dogovori strank ne zavezujejo, niso pogodbe. Po staliąču pravne teorije je pogodbena svoboda v nekaterih, posebej predpisanih primerih omejena. Stranki sta dolľni skleniti pogodbo, če tako odloči drľavni ali druľbeni organ.

Pravilnik o zdravniąki tarifi (Ur.l. RS, ąt. 54/95) je sprejet na podlagi 26. člena statuta Zdravniąke zbornice in sklepa 24. redne skupąčine Zbornice in v 1. členu določa, da je tarifa način vrednotenja in obračunavanja zdravniąkih storitev in povračilo izdatkov za naročnika v zvezi z izvajanjem zdravniąkih storitev. Drugi odstavek 2. člena določa, da so zdravniąke storitve, ki se obravnavajo po pravilniku o zdravniąki tarifi, vsa opravila, ki jih zdravnik naredi za naročnika na podlagi naročila, na podlagi pooblastilnega razmerja ali po uradni dolľnosti.

Pravilnik je po svoji naravi podzakonski predpis, ki ga lahko izda upravni organ za izvrąevanje zakonov in drugih predpisov. Zakonsko je pravilnik urejen v 99. členu zakona o upravi (Ur.l. RS, ąt. 67/94, 20/95, 29/95), ki določa: (1) Za izvrąevanje zakonov, drugih predpisov in aktov drľavnega zbora ter predpisov in aktov vlade ministri izdajajo pravilnike, odredbe in navodila. (2) S pravilnikom se razčlenijo posamezne določbe zakona, drugega predpisa ali akta za njegovo izvrąevanje.

Primerjalni prikaz za tarife, objavljene v Uradnem listu RS:

Ministrstvo za notranje zadeve v zavrnitvi računa z dne 17. 11. 1998 zdravniku zasebniku navedlo, da zavrača račun za izdano obvestilo o telesni poąkodbi in odvzemu krvi, za katerega je bil zaračunan pregled v znesku 8.590 SIT, namesto 1.000 SIT. Iz predhodnih računov naj bi bila razvidna cena za odvzem krvi 3.500 SIT. Nadalje navajajo, da sta se Ministrstvo za zdravstvo in Ministrstvo za notranje zadeve 8. 5. 1996 dogovorili, da so upravičeni poąiljati v poravnavo vse račune za obvestila o telesni poąkodbi od 1. 1. 1996 dalje v znesku 1.000 SIT.

Iz dopisa ministrstva za zdravstvo pod ąt. 185-1/96 z dne 10. 5. 1996 izhaja, da so 8. maja 1996 direktorji slovenskih bolniąnic na sestanku sprejeli sklep. Z njim so se vse bolniąnice zavezale, da bodo za izpolnjevanje obrazca o telesni poąkodbi, ki ga izpolnjujejo zdravstvene institucije na račun Ministrstva za notranje zadeve, zaračunavale enotno ceno 1.000 SIT in račune fakturirale Ministrstvu za notranje zadeve. Te fakture se lahko poąiljajo na Ministrstvo za notranje zadeve od 1. 1. 1996 dalje in bodo tudi plačane. Sklep je zapisal drľavni sekretar prim. Janez Zajec, dr. med..

Varuh človekovih pravic, Ivan Bizjak je januarja 1999 obvestil ministra za zdravstvo, da je opozorilo varuha človekovih pravic o neustrezni normativni urejenosti določanja zdravniąke tarife doslej ostalo ąe brez odmeva. Varuh se strinja, da noben predpis ne zahteva, da Zdravniąka zbornica sprejme pravilnik s tarifo za vrednotenje in obračunavanje zdravniąkih storitev v soglasju z ministrom za zdravstvo, a hkrati opozarja, da noben zakon ne pooblaąča Zdravniąke zbornice za sprejem pravilnika o zdravniąki tarifi. Iz tega sledi, da ni zakona oziroma predpisa, ki bi zahteval soglasje drľavnega organa (na primer ministra za zdravstvo) za sprejem pravilnika o zdravniąki tarifi. Na podlagi tega varuh človekovih pravic Bizjak meni, da pravilnik o zdravniąki tarifi nima zakonske podlage. Ker določa ceno storitev, pri katerih je posebej poudarjen javni interes, bi bilo po oceni varuha človekovih pravic ter v skladu z ustavno opredelitvijo o pravni in socialni drľavi nujno, da stanovska organizacija zdravnikov (seveda na podlagi jasnega zakonskega pooblastila) določa zdravniąko tarifo le ob soglasju ministra za zdravstvo.

Ustavno-sodna praksa;

Odločba Ustavnega sodiąča ąt. U-I-125/95 z dne 3. 12. 1998 o notarski tarifi: Notariat je javna sluľba, zato notarske tarife ne predpisuje Notarska zbornica sama, ampak po izrecni zakonski določbi v soglasju z ministrom za pravosodje. Notariata ne izvrąuje drľava, kar pomeni, da prihodki od notarskih storitev ne morejo biti sestavni del proračuna. Zato izpodbijana določba ni v nasprotju z določbo 148. člena Ustave, po katerem morajo biti vsi prihodki drľave zajeti v njenem proračunu. Ni pa tudi v nasprotju s 147. členom Ustave, saj notarska tarifa ne sodi med davke ali druge obvezne dajatve, ampak določa plačila za opravljeno notarjevo storitev. Notarske tarife notarji, ki opravljajo to javno sluľbo sicer kot svobodni poklic, ne določajo prosto. Sprejemanje tarife po Notarski zbornici in soglasje ministra pa zagotovita enotnost tarife za vse notarje in dostopnost te javne sluľbe za vse drľavljane pod enakimi pogoji.

Ustavni sodnik dr. Lojze Ude je ob tej priloľnosti podal pritrdilno ločeno mnenje k odločbi ustavnega sodiąča, da bi opozoril na ąirąo problematiko notarske tarife. Sodnik opozarja, da je notariat sicer res samostojna javna sluľba, ki naj si sama predpisuje tarifo kot podlago za določanje nagrade za opravljeno delo, vendar je tudi res, da lahko drľava pri tem javni interes varuje tako, da mora za notarsko tarifo dati soglasje minister.

Upoątevati je treba, da drľavljani v določenih primerih, ko urejajo svoja pravna razmerja, potrebujejo storitve notariata. Tako ima notariat neke vrste monopol na področju svoje dejavnosti, kar notarjem obenem zagotavlja tudi določeno količino dela. Minister za pravosodje je sicer res drľavni organ, ki naj bi pri dajanju soglasja za notarsko tarifo varoval javni interes. Vendar obenem organ, ki ima določena pooblastila na področju pravosodja v ąirąem pomenu in sem ątejemo tudi notariat. Ni nujno, da bo trenutni minister za pravosodje ob dajanju soglasja za notarsko tarifo proti profesionalnemu interesu notariata javni interes tudi res varoval. Zato bo v prihodnje treba zagotoviti pravno varstvo proti aktu, s katerim Notarska zbornica sprejema notarsko tarifo in h kateremu daje soglasje minister. Ustavno sodiąče ąe ni zavzelo staliąča o vpraąanju, ali naj bo pravno varstvo drľavljanom zagotovljeno v postopku abstraktne presoje ustavnosti in zakonitosti notarske tarife kot sploąnega akta javne sluľbe ali pa v upravnem sporu po določbi četrtega odstavka 1. člena zakona o upravnem sporu. Seveda bo treba v takih primerih oceniti, ali previsoka tarifa morebiti ne ogroľa finančnega stanja drľavljanov (14. člen Ustave) ali jim ne jemlje pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Podobno vpraąanje se bo lahko zastavilo tudi pri določanju cen ali tarif za storitve nekaterih javnih zavodov ali javnih podjetij, kadar opravljajo javno gospodarsko sluľbo. Subjekti, ki "dobivajo delo" na podlagi drľavnih predpisov ali pooblastil in imajo torej na svojem področju torej določene vrste monopol, v trenutku predpisovanja tarife za svoje storitve ne morejo postati povsem samostojni subjekti, ki svobodno oblikujejo svoje cene.

Ugotovitve:

Pripravil:
Damijan Podrľaj  
 
 
 
prejąnji članek
 
naslednji članek
 
 
  
X

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI

Vsebine na strani so zastarele in se ne posodabljajo več. Stara stran zajema določene članke in vsebine, ki pa morajo biti še vedno dostopne.

Za nove, posodobljene vsebine se obrnite na http://ibmi.mf.uni-lj.si/