Inątitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je v zadnjih nekaj letih objavil kar lepo ątevilo svojih raziskav. Med zadnjimi je konec leta 1998 iząla knjiga z zanimivim naslovom "Spolnost, nasilje in pravo", katere tiskanje je denarno podprl Urad za ľensko politiko. Publikacija je le del besedila ąirąega raziskovalnega projekta ne temo ľenske in nasilje, ki je stekel 1997. leta in ga financira Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Delo, ki ga predstavljamo bralcem, je plod sodelovanja treh mladih piscev - Zorana Kanduča, Damjana Koroąca in Marka Boąnjaka, ki obravnavajo nasilje nad spolnostjo in nasilje v spolnosti z različnih vidikov: filozofskega, socioloąkega, kriminoloąkega, kazenskopravnega in ąe posebej v razmerju do otrok. prispevki avtorjev so tako razmeroma zaključeni in samostojni skupinski sklopi, ki pa skupaj tvorijo celovit pogled na vpraąanja, ki zadevajo vsakogar izmed nas.

Zoran Kanduč je naslovil svoj prispevek "Pravo, spolnost in nasilje: kriminoloąke in viktimoloąke perspektive". V njem razpravlja o nasilju nad spolnostjo in nasilju v spolnosti. Pravo je verjetno osrednji mehanizem formalnega druľbenega nadzorstva, ki med drugim ureja tudi spolno vedenje. Tudi nasilje je področje, ki ga nadzoruje pravo. S pravom so najtesneje povezani ąe pojmi, kot so: drľava, lastnina, druľina. Tu najde avtor povezavo med strukturno pogojenim nasiljem nad samodoločenimi spolnimi praksami, ko govori o "zatiranju spolnosti" na eni strani in "vdruľinjeni spolnosti" na drugi, ter o zasebnosti, spolni morali, dvojnih merilih in druľbenih procesih, ki vplivajo na vrednotenje spolnega vedenja. Posebno pozornost namenja prostituciji, pornografiji in spolnemu nasilju, pri čemer izpostavi problematiko posilstev. Dotakne se tudi spolne zlorabe otrok in spolnih odnosov med človekom in ľivaljo, v sklepnem delu pa povzema nekaj ključnih ugotovitev o razmerjih med pravom, nasiljem in spolnostjo.

Avtor pravi, da o spolnosti ni mogoče govoriti nepristransko. Nanjo se navezuje veliko čustev, občutij, fantazij, potreb, ľelja, preteklih izkuąenj, upov, pričakovanj itd. Dojemanje spolnih praks se postopoma spreminja, staliąča pa so odvisna od starosti, spola, ekonomskega poloľaja in drugih spremenljivk. Tradicionalna druľina je v krizi, kar kaľe tudi vedno večje ątevilo razvez. ®ensko spolno osvobajanje ter boj za enakost med spoloma zbujata v moąkih negotovost in bojazen, po drugi strani pa je "patriarhalnost" ąe zelo ľiva - z vsemi spremljajočimi pojavi. Avtor opozarja tudi na nasilje nad spolnostjo - zatiranje spolnosti v vsakdanjem ľivljenju, ki je povezano z igranjem "normalnih" spolnih in druľinskih vlog. Spolno ubogljivost partnerja ljudje pogosto dosegajo s posebnim pojmovanjem ljubezni, moąkosti in ľenskosti. K nasilju (v spolnosti in drugje) pogosto prispevajo ľenske same, po eni strani z občudovanjem "pravih moąkih" oziroma zmagovalcev v najrazličnejąih okoliąčinah in po drugi s pasivnim sprejemanjem nasilja. Avtor meni, da se je treba izogniti skuąnjavi, da bi ljudem predpisovali, kakąno naj bo njihovo spolno vedenje, in jim omogočiti pogoje za uresničevanje spolne avtonomije (prostor, čas in spodobne ľivljenjske razmere).

Avtorjevo vrednostno izhodiąče je pravica do svobodnega izraľanja spolnosti oziroma pravica do spolne avtonomije. poudariti velja, da veljavno pravo ľe sedaj priznava posamezniku pravice do teh osnovnih "dobrin". Vendar je "priznavanje" zaenkrat v preveliki meri le mrtva črka na papirju mednarodnih in nacionalnih pravnih aktov. Ideal človekovih pravic (vključno s pravnopolitično filozofijo, na kateri je utemeljen) si smiselno zamiąljamo kot celoto ekonomskih, političnih, kulturnih in socialnih pravic. toda danes je upoątevan v zelo okrnjeni obliki. Sodobna druľba nam ponuja čudne razvrstitve človekovih pravic, na primer uresničljive in neuresničljive ("programske", "mehke", "neiztoľljive" ...), zaresne in "ąe ne zaresne". Ampak to ne preseneča. Tudi zamisel o demokraciji je omejena le na politično področje, in ąe to dostikrat v zmaličeni obliki. Ostaja nam torej boj za demokratizacijo, priznanje uresničljivih človekovih pravic (in dolľnosti) in omogočanje posameznikove avtonomije, meni avtor. Področje zasebnosti - kamor ąe najbolj sodi spolnost - se emancipatornim procesom ne sme izogniti.

Avtor drugega sklopa prispevkov z naslovom "Spolnost in kazensko pravo" je Damjan Koroąec. Kazensko pravo se ľe od svojih začetkov sooča s človekovo spolnostjo, nekako po definiciji in smislu svojega obstoja pa le s spolnostjo, ki je tako ali drugače povezana z zlom. Konkretneje: z zlom, kakor ga razume trenutni zakonodajalec. To pa je v času in prostoru lahko kaj raznolik in neenoten pojav. predvsem pa zgodovinske analize pokaľejo, kako ąiroko in hkrati nevarno nekritično so ljudje pripravljeni razumeti zvezo med spolnostjo in zlom.

Koroąčevo razpravljalsko izhodiąče je, da sodobna teorija materialnega pa tudi procesnega kazenskega prava v bistvu samo daje znanstvene okvire druľbenemu odzivanju na človekovo vodenje, ki po volji zakonodajalca ąteje za tako destruktrivno in nevarno, da ga je treba zatirati s sredstvi organizirane represije. eno osrednjih toriąč sodobne kazenskopravne teorije (ąe posebej na področju spolnosti) je vpraąanje narave kazenskopravnih dobrin, zlasti ąe t. i. disponibilnosti (razpoloľljivosti) teh dobrin za moľnega oąkodovanca kaznivih dejanj. Tukaj sodobna pravna teorija vse bolj izrazito črpa spoznanja v filozofiji, psihologiji, antropologiji, seksologiji, medicini, ekonomiji in podobnih vedah, vedno manj pa v javnem mnenju. V ospredje prihajajo teorije o svobodnem razvoju osebnosti moľnih ľrtev kaznivih dejanj kot ultimativni vrednoti vsega kazenskega prava, teorije o trľni svobodi na področju spolnosti, teorije o nujnosti spolnega eksperimentiranja itd. V sodobnem kazenskem pravu so vedno bolj izrazite teľnje po izenačitvi različnih pojavnih oblik spolnosti, predvsem spolne usmerjenosti, pa tudi izenačitvi spolnega nasilja v zunajzakonski zvezi s tistim znotraj nje.

Avtor povzema nekatere vidnejąe smeri razvoja domače in tuje teorije materialnega in procesnega kazenskeg aprava ter se opredeli do nekaterih vpraąanj, ki so po njegovem mnenju ąe posebej aktualna v sodobnem slovenskem pravnem prostoru. pri teh opredelitvah ostaja v okvirih pravnega znanstvenega diskurza v skladu z delitvijo publikacije na kriminoloąki in kazenskopravni del. Ukvarja se z vpraąanjem absolutne in relativne privolitvene sposobnosti nasploh in v zvezi s spolnostjo, nato pa z vpraąanjem uradnega kazenskega pregona v luči obdelanih teorij in disponsibilnosti dobrin, ąe posebej spolne nedotakljivosti kot kazenskopravne dobrine, ki jo vse prepogosto razumemo preveč absolutno. Temu sledi obravnava kazenskopravnih pogledov na posamezne skupine kaznivih dejanj v zvezi s človekovo spolnostjo ter posebej v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji zoper spolno nedotakljivost po veljavnem slovenskem kazenskem zakoniku. Na koncu obdela ąe nekatera vpraąanja kazenskega postopka, ki so pomembna za obravnavanje kaznivih dejanj, povezanih s spolnostjo.

Tretji tematski sklop knjige je prispeval Marko Boąnjak, mladi raziskovalec na Inątitutu za kriminologijo. Naslov prispevka "Posegi v spolno nedotakljivost otrok". V zvezi s tem najprej razpravlja o ąkodljivosti spolne dejavnosti za otroka, o njegovi privolitveni sposobnosti in o moralni oceni spolnih stikov med odraslim in otrokom. Posebej se ukvarja z značilnostmi oseb, ki imajo spolne stike z otroki, in opisuje spoznanja o ustreznem odzivu na nezaľelene stike z otrokom.

Poseg v spolno nedotakljivost otrok ni zgolj pravni, temveč je tudi medicinski pojav in problem. Medicina namreč vrednoti spolno nagnjenje do otrok oziroma pedofilijo za spolno deviacijo. Vendar pa gre za pedofilijo le takrat, ko je spolno nagnjenje usmerjeno k otroku, staremu največ trinajst let, oseba, ki ima tako nagnjenje, pa je stara najmanj ąestnajst let in je vsaj pet let starejąa od ľrtve. Medicina in kriminologija sta podrobno preučili etiologijo spolne dejavnosti z otroki in oblikovali več tipologij storilcev, kar je pomembno za ustrezno razumevanje in odzivanje na takąna ravnanja, če seveda druľba meni, da se je nanje treba odzivati.

Avtor se nato usmeri na značilnosti slovenskega kazenskega materialnega in procesnega prava ter jih primerja z drugimi pravnimi ureditvami po svetu. Povsod po svetu danes prevladuje mnenje, da je treba otroka varovati, tudi pravno in kazenskopravno, zaradi njega samega. Ker sam tega ni sposoben, saj nima ustreznih izkuąenj in duąevne zrelosti, ąteje pravo za svojo dolľnost, da prepove in kaznuje določena ravnanja, ki vključujejo otroka, čeprav ta tem ravnanjem tudi ne bi nasprotoval ali bi z njimi celo soglaąal. Naprednejąe drľave (npr. Nizozemska) se zavzemajo za to, da mora imeti na podlagi kazenskega postopka izrečena sankcija tretmansko vsebino, v katero je treba vključiti storilca, ustrezen tretmanski program pa je treba zagotoviti tudi ľrtvi in prizadeti druľini v celoti. Kazenskopravni odziv mora sploh teľiti k temu, da (kjer je to mogoče) ohrani enotnost druľine, če gre za incest, in pa da v čim večji meri zmanjąa sekundarno viktimizacijo ľrtve. V slovenskem kazenskem zakoniku vidi pisec pomanjkljivost v tem, da zakon dopuąča kot moľnega storilca spolnega napada na otroka vsako osebo, staro ątirinajst let. Meni, da bi morala biti pogoj kaznivosti tudi ustrezna razlika v starosti med storilcem in ľrtvijo. Kot neprimerne označuje ąe nekatere inkriminacije, npr. ekshibicionizem in dejanja krvostrunstva, kot so oblikovana v poglavju kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, druľino in mladino, nato pa ąe način inkriminiranja zvodniątva in posredovanja pri prostituciji ter izdelave pronografskega gradiva za uporabo mladoletnih oseb.

Delo "Spolnost, nasilje in pravo" je poskus interdisciplinarne osvetlitve naslovne tematike. njegov namen ni prikazati vseh teorij in raziskav o spolnosti in nasilju, ker jih je preveč. O tem pričajo tudi pregledi uporabljene literature ob vsakem tematskem sklopu, ki so lahko v pomoč bralcu, če bi se ľelel ąe podrobneje seznaniti z obravnavano tematiko. Pričujoče delo ponuja le izsek iz obilice gradiva in poglede avtorjev na obravnavana vpraąanja. Ravno ti s svojo sveľino in načinom razmiąljanja dajejo svoj dragocen prispevek k odstiranju tančic z dolgo časa zamolčanih problemov, ki so v zadnjih desetletjih doľiveli zelo ľivahno obravnavanje.

	prejąnji članek	naslednji članek