Zgodba se je ponovila v lekarni v Kliničnem centru, kjer teh zdravil iz istih razlogov ne morejo izdajati zdravnikom izven Kliničnega centra.

Vsaj za omenjeni zdravili menim, verjetno se z menoj strinja večina zdravnikov, ki so deľurni v ambulantah nujne medicinske pomoči, da bi morali biti dostopni zdravnikom, katerih del sluľbe je tudi nujna medicinska pomoč. V primeru Stesolida je sicer ąe alternativno zdravilo, pri Narkantiju ga ni.

Kdo bo prevzel odgovornost za to, če bomo izgubili kako mlado ľivljenje le zato, ker nimamo dostopa do ustreznih in uspeąnih zdravil? Zdravnik mora občasno priznati svoj poraz v boju proti bolezni, ker ne more storiti ničesar več oziroma ker nima s čim. To nekako mora sprejeti. Kako pa naj sprejme nekaj takega, ko je poraľen, pa ve, da bi lahko pomagal, a ne more, ker mu nekdo ne dovoli nakupa takih zdravil?

In ąe vpraąanje - kdo bo takrat odgovoren za tak dogodek?

Rad bi izvedel, kaj menite o tem vpraąanju pri vas.

	prejąnji članek	naslednji članek