Tečem proti Pekerski gorci in uľivam v vlaľnem vonju, ki mi vdira v nosnice. Zemlja je mokra, prvi topli sončni ľarki poskuąajo nakazati, da se pribliľuje pomlad. Oboľujem letne čase, ki naznanjajo spremembe, prehod iz zime v poletje ali poletja v zimo. Izziv? Pričakovanje? Zakaj so mi petki ljubąi od nedelj? V petek pričakujem konec tedna, kot da bi dobil paket po poąti in se mi ga zdi ąkoda odpreti. V nedeljo je vse ľe povedano. Pričakujemo ponedeljek. Akcijo. Tečem po razmočeni zemlji, ki si je letos res odpočila. Pričakuje semena, toploto sonca, da bo pokazala svojo plodnost. Na vrtu, mimo katerega tečem, seľigajo staro suhljad. Vonj po dimu. ®enska opazuje ąe pomečkane gredice. Prečkam cesto in se pribliľujem gozdu.

V petek smo se v Ljubljani zbrali pediatri iz skoraj vseh dipanzerjev po Sloveniji. Dvorana je bila premajhna, pokala je po kotih. Ljudi je bilo kot na sejmu. No ja, saj so pravzaprav s podobnim namenom tudi priąli. Priąli so se pogajat za svojo ceno. Prvič v zgodovini socialne pediatrije smo poskuąali postaviti ceno in formalne okvirje svojega dela: skupino, časovni normativ, vrednost dela, ątevilo storitev. Misel, ki jo je izrekel eden od predavateljev: "Zdravnik se ceni po tem, koliko ima zdravih pacientov", me je vzpodbudila, da sedaj tečem. Tečem in razmiąljam. Nova kakovost naąega dela se je rodila leta 1998, ko je Ministrstvo za zdravstvo objavilo Navodila za izvajanje preventivne dejavnosti, tudi v pediatriji. Uradni list, papir kot papir. Pa vendar ni kar tako. Prvič sta bila črno na belem zakoličena obseg in vsebina naąega dela, podlaga za enotno načrtovanje in izvajanje dispanzerske dejavnsoti. Nadgradnja je bil petkov sestanek. Dogodki iz polpretekle mlade zgodovine naąe drľave, ko smo oklevali, kam in kako naprej, so sedaj dobili svoj epilog. Laľje se diha. Tečem skozi gozd, ki je pregleden in svetel. Ko bo ozelenela podrast, bo imel spet znano obličje. Sedaj se mi zdi večji in globlji. Ni mi vąeč le to, da bomo lahko primerjali delo med seboj med posameznimi deli Slovenije, ampak tudi to, da smo končno dobili okvir, kaj je zgornji rob naąega dela. Ali pa spodnji rob, kdor se je ąe do danes lovil, kaj vse mora obsegati vsebina njegovega dela. Kakąne bodo spremembe v organizaciji dela? Ali je mogoče konec izkoriąčanja intelektualnega dela? Kolikor poznam kolege, se skoraj povsod ukvarajajo s teľavam velikih frekvenc obiskov in preseganja normativa storitev. Ali bo predviden obseg dela pogoj tudi za spremembe v načrtovanju novih specializacij in kadra? Ali bo moľno drľati se predvidenega okvirja določenih storitev? Plačnik je jasno povedal: Letne kvote so lahko preseľene, ne bodo pa plačane. Hu, hu! Seveda s tem izvajamo nelojalno konkurenco, saj kolegom dvigujemo normativ ali spodbijamo ceno dela. Če se drľimo predvidenega obsega storitev in predvidenega vsebinskega programa preventivne dejavnosti, bomo morali marsikje zmanjąati ątevilo naąih storitev. Na strokovno racionalno ravne. Kaj pa naąi do neba razvajeni pacienti in starąi? Kako bodo reagirali na spremembe, ne da bi imeli občutek, da se jim zmanjąuje obseg pravic? Sam sem prepričan, da ne gre za omejevanje obsega pravic, nasprotno, namen sprememb je dvigovanje kakovosti naąega dela. S strokovno dorečenimi vsebinami in jasno postavljenimi normativi bomo lahko uspeąno in celovito izvajali naąo dejavnost. Pravzaprav bomo tudi sami zadovoljni. Mogoče se bomo z nasmehom spominjali časov, ko smo imeli v dopoldanski ambulanti po 60, 70 tudi do 100 pacientov, popoldan preventivo, zvečer deľurno ambulanto in tako iz dneva v dan. Nikoli nisem razumel ljudi, kako so lahko zadovoljni, da prislonią sluąalko na prsni koą, istočasno rečeą otroku: odpri usta, z desnico pa piąeą recept. Kaj si pregledal pri pacientu, ki je bil tretji nazaj po vrsti, sploh ne veą več. Praviloma ni drľalo pravilo: Najprej ne ąkoditi, ampak: Samo da ne bi ąkodil! Frekvence obiskov pa so se kar povečevale in povečevale. Obiski pravzaprav brez potrebe, kot na primer nekaj značilnih anamnez: tri tedne kaąlja, sicer nima temperature, ampak vseeno ga poglejte; ali pa: tu pod popkom je bil izpuąčaj, sedaj ga sicer ni več, ker je izginil, medtem ko smo čakali, pred pol ure so me poklicali iz vrtca, temperaturo ima 38; ali pa: kaj, nič ne dobim, kaj pa antibiotik, saj ja vidite, da ima podočnjake in bo jutri zagotovo zbolel! Kako nam je v tem času uspelo ljudi pohabiti, jim odvzeti občutek za samopomoč in poznavanje bolezenskih znakov! Zaradi absurdne prepustnostni in dostopnosti sluľbe so ljudje vsako skrb ali dvom o otrokovem zdravju takoj prenesli na naąa ramena. Teľa teh bremen pa je bila iz leta v leto večja. Kako lahko sproąčeno in strokovno zanesljivo opravljaą svoje delo, če pa je v nedeljo dopoldan v čakalnici v deľurni ambulanti 70 ljudi? Ob tem smo zdravniki izgubili partnerja, starąi so se potuhnili v nevednost in nam predali otroka v nego, zdravljenje in vzgajanje. Menim, da bomo sčasoma spet vzpostavili partnerski odnos: zdravnik - otrok - starąi. Veliko več moramo s pomočjo preventive, predvsem pa s pomočjo zdravstvene vzgoje na vseh ravneh, prevzgojiti ljudi. Zmanjąati moramo njihove potrebe po naąi dejavnosti, ne pa njihovih pravic! Razdeliti si moramo delo: druľina svoj del, okolje (vrtec, ąola, druątva itd.) svoj del in zdravstvo svoj del.

Tečem po polju nazaj proti domu. Znoj mi curlja po obrazu. Mislim, da je v dispanzerski pediatriji danes petek.

	prejąnji članek	naslednji članek