Damijan Meąko                Damijan Meąko je zaposlen kot kirurg na abdominalnem oddelku Bolniąnice Petra Drľaja v Ljubljani. V prostem času je planinec in gorski reąevalec. Kot zdravnik je sodeloval na ątevilnih himalajskih odpravah. Vse ľivljenje hodi v gore. Včasih je več plezal. V zadnjem času mora ąe vedno nekajkrat na leto v steno, ker se spomni na pesem, ki jo je napisal Oton ®upančič Čopovemu Joľi ob petdesetletnici:  "Nekje na vrheh,  v bliľini zadnjih gnezd  in novih zvezd,  nekdo  s poboľno roko  sega po nedotaknjenih stvareh..."  Zaljubljen je v hribe, knjige, Nepal in Tibet. Lani je obiskal Afriko in Zambijo, kjer se mu je odprl čisto nov svet afriąkega ljudstva, tako impresivno in nepozabno, da mora neprenehoma misliti na tiste dobre, nepokvarjene, prvinske črne ljudi.

 
 

Bilo je tiste dni, ko smo se vračali z Dhaulagirija v dolino. Za nami so bili dolgi tedni ledu, snega, sonca, mraza, plazov in viharjev, prezebanja, veselja, ľalosti, prijateljstva in smrti. Tri ľivljenja so ostala na gori, za nami, v naąem spominu. Vse to smo nosili s seboj v dolino. Vračali smo se v ľivljenje.

Po dveh dneh hoje čez nepalske strmine, smo se pribliľali reki Myagda kola in prispeli smo do mosta. ®e sem bil na drugi strani reke, preko mosta, na levem bregu, ko sem se nenadoma vrnil. Na desnem bregu je bila sončna in majhna jasa, porasla s travo. S Petrom sva sedla v travo, da bi mu previl prste na roki in Blaľ je sedel na kamen ob mostu in snel z ramen nahrbtnik. Preko mostu je priąlo nepalsko dekle, mogoče je imela ąestnajst, sedemnajst let, kdo bi to vedel in za njo sta priąla ąe dva otroka, deklica in deček.

Baini je po nepalsko mlająa sestra in pozdravil sem jo: "Namaste, baini." Baini je bila lepa. Ne spominjam se, če je imela v nosu obroček, nosila je pa nepalske uhane zlate barve. Radovednost jo je prepeljala do nas, videla je zdravniąko torbico, povoje, stekleničke, razne ąkatlice za zdravila, ąkarje, pinceto. Sedla je k nam in gledala. Petru sem previjal roko in gledala je, kako delam in izmenjati smo kakąno nepalsko besedo in čez nekaj časa je odąla. Vstala je in zavila po stezi proti hiąam in mislil sem, da se ne bo vrnila. Toda vrnila se je in prinesla je pest robidnic. Iztegnila je roko in razprla dlan. Na njej so bile drobne nepalske robidnice. Dlan je bila rjava, potna in hrapava, črte v njej so bile zamazane od zemlje in črne od robidnic. Pojedel sem dve ali tri robidnice z njene dlani, nasmejala se je in pokazala, kako je treba jesti te sadeľe: pozobala jih je in veąče izpljunila peąke v travo. Ponovil sem to za njo in videti je bila zadovoljna. Gledala me je s temnimi očmi, prijel sem jo za roko in vzel z dlani ąe nekaj robidnic.

Ko sem končal previjanje, me je prosila za zdravila proti bolečinam. Dal sem ji nekaj tablet proti glavobolu in proti bolečinam v trebuhu. Rekel sem ji, da jih mora odnesti mami, in ji povedal, katera zdravila so za tanko duksa in katera za buri duksa. Potem sem ji dal ąe nekaj povojev in obliľev in ji pokazal, kako se uporabljajo. Vzela je vse to v naročje, gledala navzdol po reki, ki je bučala, in povedal sem ji, da sem dadľu, starejąi brat.

Nenadoma je rekla, da je tam čez reko tato pani, topla voda. Za to smo pokazali veliko zanimanje, saj smo bili po dolgih tednih bivanja na gori in potovanja praąni, umazani in prepoteni. Peljala nas je čez most in po stezici strmo levo navzgor skozi gozd in potem smo se spustiti do potočka, ki je ľuborel po gladkih skalah visoko nad nami. Pokazala je z roko in rekla: "Tato pani." Slekli smo se in se umivali. Umil sem si zobe in opral srajco, ki je bila včasih bele barve, ker je sluľila zdravnikom v bolniąnici za delo. Priąel je ©karja, naą bara sab ąe z dvema saboma. Postalo je malo bolj hrupno in veselo. Vsi so se slačili, milili, drgnili s telesa skorjasto umazanijo, baini pa je sedela z nekaj otroki malo dlje od nas. Sedela je s spodvitimi nogami in nas opazovala. Ko sem jo pogledal, se je rahlo nasmehnila.

Ko sem pospravljal svoje stvari v nahrbtnik, sem videl, da ©karja fotografira baini. Okoli ramen je imela pisano brisačo. Podaril ji jo je Tone. Pribliľal se ji je zelo blizu in ąe in ąe je fotografiral njen obraz. ©el sem po aparat in jo tudi sam fotografiral. Mirno je gledala v aparat in prav ničesar ni ľelela izraziti niti z očmi niti z gibi. Tone je vzel iz nahrbtnika list papirja in svinčnik. Ponudil ji je papir in ji rekel, naj napiąe svoje ime. Odkimala je, da ne zna pisati. Potem jo je vpraąal, kako ji je ime in je rekla: "Hima." Spraąeval jo je ąe naprej in povedala je, da je Hima Pun. Tone ©karja je vedel, da je Pun v Nepalu plemensko ime.

Pospravil sem stvari v nahrbtnik in se odpravil. Stopil sem k Himi in ji rekel:"Namaste, baini." Ponudil sem ji roko. Brodila je po vodi, si splaknila levo roko in mi jo podala. Odkimal sem in ji dopovedal, da mi mora dati desno roko. Podala sva si roki. Z levo roko sem se dotaknil njenih las in odąel.

Zavil sem po stezi navzgor v gozd. Okoli mene so bila stara drevesa, poraąčena z mahom. Takąna drevesa rastejo samo v Nepalu. Gledal sem vijugasta debla rododendronovih dreves in gosto podrast ob stezi. Nahrbtnik se mi je zdel zdaj laľji, ker sem se umil. Sonce je grelo skozi gosto zeleno listje zelo blago. V rokah sem imel palice in hodil sem počasi. Zdelo se mi je, kakor da nisem sam, da hodi nekdo z menoj. Nisem se ustavljal, priąel sem na vrh vzpetine in spodaj je bilo ľe videti most in Myagdi kola je močno bučala.

Zasliąal sem glas: "Dadľula!" Ozrl sem se in na stezi med zelenjem je stala Hima, nepalska deklica. Roko je dvignila do obraza, nekaj zadrľanega je bilo v vsej njeni postavi. Nadih nasmeha sem čutil na njenem obrazu, čeprav je bila resna, v njenih očeh je bila zadrega. Stopil sem proti njej. Dal sem ji roko, segla je po njej, z obema rokama me je prijela za dlan, s svojimi rjavimi, umazanimi rokami, gledala me je z enako zadrego in spet sem se z dlanjo dotaknil njene glave in jo čisto rahlo poboľal po temnih laseh.

"Namaste, baini," sem rekel. "Namaste, dadľu," je rekla. Skoraj dahnila je ti dve besedi.

Obrnil sem se in začel stopati po stezi proti mostu. "Namaste, baini," sem mislil, "nikoli več te ne bom videl. Ti si baini in jaz sem dadľu." Ozrl sem se, nisem mogel drugače, kot da sem se ozrl. Vedel sem, da se ne bi smel ozreti. Baini je stala na stezi, med zelenjem, čisto mirna je bila, v zeleni obleki, z umazanimi rokami na prsih, z lepim obrazom. Spet je dvignila roke k obrazu. Sklenila je dlani in rekla: "Namaste, dadľu."

Hitro sem zavil po stezi navzdol. Reka je vedno močneje bučala, bučanje sem čutil v glavi in bučanje sem čutil v prsih.

Samodejno sem premikal noge, hodil sem dolgo sam ob reki, ta se je dvigala in spuąčala in čez kakąno uro sem priąel do sotočja. V Myagdi kolo se je iz sosednje doline izlivala zelo čista reka. Dve dolini sta se staknili. Ozrl sem se nazaj, navzgor po Myagdi koli, medtem se je reka velikokrat zvijugala in naredila veliko ostrih zavojev. Z obeh strani so jo stiskali strmi bregovi in pomislil sem: "Tam daleč navzgor ob reki je Hima. Nikoli več je ne bom videl."

	prejąnji članek	naslednji članek