Doc. dr. Alojz Gregorič, dr. med., predsednik strokovnega sveta Sploąne bolniąnice Maribor.

Razmiąljajoči Slovenci, in ne samo oni, si vedno znova in znova zastavljajo vpraąanje, kako je mogoče, da tudi po osmih letih samostojnosti in lastne drľavnosti naąa domovina Slovenija vedno bolj in bolj drsi v politični in druľbeni kaos.

Celovit odgovor na to vpraąanje bo seveda dala le poglobljena zgodovinska analiza, ki jo bodo opravili naąi zanamci. Danaąnji rodovi lahko samo ugotavljajo, da ľivijo v socialni dezorganizaciji, v kateri parcialni in egoistični interesi prevladujejo nad interesi drľave in sploąnega blagostanja. Lahko ugotavljajo in doľivljajo razpad tradicionalnih vrednot, nezaupanje in odtujevanje med ljudmi, socialno bedo nekaterih plasti prebivalstva, z rastočim strahom povezano nestrpnost in agresivnost, ki se skrivata pod plaąčem človekovih pravic, itd.

Danaąnji Slovenci doľivljajo seveda tudi brezobziren strankarski boj, ki je na ľalost neproduktiven, za drľavo poguben in ki ima med drugim za posledico ustvarjanje nepreglednega ątevila afer. Te afere ostajajo praviloma nepojasnjene, povzročajo dodatno nezaupanje pri ljudeh in prispevajo pomemben deleľ pri ustvarjanju kaotičnega vzduąja v drľavi.

Danes v Sloveniji skoraj ni več institucije ali duhovnega centra kredibilnosti (parlament, predsednik drľave, vlada, sodstvo, cerkev, kulturne ustanove itd.), ki ga ne bi skuąali umazati oziroma zaplesti v afero.

Slovensko zdravniątvo kot dejanski in moralni nosilec zdravstvene dejavnosti (za Slovence je na vrednostnih lestvicah zdravje prva vrednota) je postalo tarča upravičenih, predvsem pa neupravičenih napadov razmeroma zelo pozno, vsekakor pa mnogo kasneje kot zdravniątvo v tako imenovanem popolnoma razvitem svetu. Tako slovenski zdravniki na tem področju za svojimi kolegi v tujini zaostajajo vsaj za deset do dvajset let. Do nedavnega so bili namreč le teoretično seznanjeni s temnimi platmi svojega poklica in jih je novodobno agresivno, afer polno in neproduktivno stanje duha na Slovenskem zalotilo skoraj nepripravljene.

V taki povezavi je treba gledati tudi na zadnje neljube dogodke v mariborski bolniąnici. Zaradi nekaterih nepojasnjenih smrti je Ministrstvo za zdravstvo odredilo povsem pravilno in v skladu s svojimi pooblastili strokovni in upravni nadzor. Strokovni nadzor je ugotovil, da so zdravniki zdravili po veljavnih pravilih, upravni nadzor pa je v mariborski bolniąnici dobronamerno pokazal na nekatere organizacijske napake, ki jih bo treba odpraviti, da bo bolniąnica bolje delovala.

S tem v zvezi je treba poudariti, da so redni preventivni in občasni urgentni strokovni in upravni nadzori v zdravstvenih ustanovah v bolje organiziranih drľavah redna praksa (rutina), ki zagotavlja kakovost zdravstvenih storitev. Kmalu bodo morale ključne (vsaj terciarne) slovenske zdravstvene ustanove same poklicati nadzorne komisije iz Evropske unije, ki jim bodo ali pa ne bodo podelile certifikate z Evropo primerljive institucije.

Sledi seveda vpraąanje, zakaj se je nadzor v mariborski bolniąnici spremenil v prvovrstno senzacijo na drľavni ravni. Nekateri odgovori na to vpraąanje so zapisani spredaj, dodali pa bi ąe enega. Poročanje novinarjev nikakor ni vzrok afer, kot četrta in najmlająa veja oblasti pa bi se morali bolj zavedati, da oblast ni le slast, temveč predvsem modro ukrepanje, katerega cilj je skupno dobro vseh ljudi.

V aferi mariborska bolniąnica so resnični poraľenci bolniki oziroma ljudje nasploh, in to ne samo v Mariboru, kjer je videti, kot da se jim pred očmi podira ąe en sistem, v katerega so imeli morda ąe nekaj zaupanja.

Osebno se ne bojim za strokovnost zdravnikov, medicinskih sester in ostalega osebja v mariborski bolniąnici, saj jo dobro poznam, pa tudi strokovni nadzor podpira moje prepričanje. O upravnem nadzoru menim, da je bil dobronameren in korekten (ľeleli bi si ga ľe prej) ter da se bomo iz njega dosti naučili v naąi bolniąnici, pa prav tako na Ministrstvu za zdravstvo.

Mislim tudi, da bo bolniąnica v predpisanem roku zmogla odpraviti večino organizacijskih napak, ki ji jih po pravici očitajo.

In tako bi bilo vse urejeno, na afero mariborska bolniąnica bi počasi pozabili in nekoliko bolje pripravljeni čakali na novo medicinsko senzacijo, morda za spremembo v Ljubljani. Seveda večina pravih teľav in skrbi ostaja.

Skrbi me in ľalosten sem zaradi smrti bolnikov, ki jim nismo mogli ali znali pomagati.

Skrbi me, da ljudje izgubljajo zaupanje tudi v zdravstvo in da jih je zato strah.

Skrbi me, ker se osebje naąe bolniąnice čuti poniľano in razľaljeno.

Skrbi me, da se nekatere organizacijske nepravilnosti, ki so se pokazale na bolniąnični mikroravni, pojavljajo v ustrezni obliki tudi na makro- oziroma na drľavni ravni (zdravstvena politika kot celota z načrtom zdravstvenega varstva, zdravstveno mreľo, financiranjem, kadrovskimi normativi, zakonodajo, naloľbami, prioritetami itd.)

Skrbi me, ker se nam obeta dodaten vdor sociale v podhranjeno zdravstveno blagajno, ki ima ľe zdaj dva- do trikrat manj sredstev kot drľave, s katerimi bi se radi primerjali.

Skrbi me, ker se mladi in bistri fantje vse manj odločajo za ątudij medicine in ątudirajo za laľje in bolj donosne poklice. Pri tem je Slovenija v Evropi čisto pri dnu po ątevilu zdravnikov na tisoč prebivalcev in nekatere bolniąnice ne morejo več dobiti dovolj kirurgov.

Skrbi me, da mogoče v Sloveniji kmalu ne bo dovolj pametnih in sposobnih ljudi, ki bi hoteli prevzeti visoke funkcije v zdravstvu. S tem v zvezi me ne pomirjajo trditve nekaterih pristojnih strokovnjakov, da zdravstvo na tem področju ne more biti izjema, saj pri nas tudi nekatere visoke drľavne funkcije opravljajo ljubitelji.

Na koncu me skrbi, in to je glede zdravstva moja največja skrb, da slovenski najoľji in odločujoči politični vrh meni, da pri nas zdravstvena reforma ni potrebna. Prevladuje namreč prepričanje, da je zdravstvo relativno (glede na vojsko, obrambo, gospodarstvo itd. ) urejen druľbeni sistem, ki potrebuje morda nekaj lepotnih popravkov, in da je ąe naprej treba posvečati glavno drľavniąko pozornost tako imenovanim "drľavotvornim" ministrstvom.

Etioloąko gledano je torej naąa glavna naloga prepričati ljudi in njihove voditelje, da je zdravstvena reforma pri nas potrebna prav tako kot pokojninska. V sodobno definicijo reforme pa spadajo vsaj tri stvari: premiąljenost, postopnost in celovitost. 

	prejąnji članek	naslednji članek