V julijski ątevilki Izide je bil objavljen članek Marjana Kordaąa o zdravilstvu. Prispevek je predstavljen tudi kot mnenje uredniątva. Avtor duhovito, lahko bi rekli kar kordaąevsko, poroča o pogovoru o zdravilstvu, ki ga je organiziralo SZD maja letos in navaja svoja razmiąljanja in ugotovitve ob tem dogodku: Zdravilstvo je dobro zlo, nekak hudič, ki se je vgnezdil v medicini, da nam kaľe, kaj naąa medicina ni. Medicina je znanstvena in humanistična disciplina, pri čemer se je znanstvena plat tako razbohotila, da je skoraj do kraja zatrla svojo humanistično vsebino. Krąčanstvo, socializem in medicina se niso nikoli udejanili. Zdi se celo, da se od udejanjanja medicine vse bolj oddaljujemo. Če bo zdravnik ravnal odgovorno, bo hudiča-zdravilstvo ugnal. Odgovorno ravnanje zahteva tudi analizo ravnanja. Le analiza z znanstveno metodo pokaľe, ali je zdravnik ravnal prav ali narobe.

Ob teh zanimivih primerjavah in ugotovitvah so se mi porodili nekoliko drugačne misli in sklepi, ki jih bom skuąal predstaviti v naslednjih vrsticah.

Izraz zdravilstvo smo v zadnjem času pričeli uporabljati za vse tiste načine obravnave bolezni, ki jih (trenutno, ąe ne, nič več) ne uporablja medicina. Izraz zdravilstvo ni najbolj ustrezen, je pa enostaven in zato bolj praktičen kot drugi izrazi za to dejavnost: alternativni, komplementarni, nekonvencionalni, nedokazani, neuveljavljeni načini zdravljenja in diagnostike. Kakorkoli so ti naąteti izrazi nerodni, pa natančneje povedo, da gre za tak pristop k bolniku, ki ga medicina ne izvaja.

Če pogledamo nazaj v zgodovino, vidimo, da je bila medicina do zdravilstva skoraj vedno odklonilna, da ne rečem kar vzviąena, potem pa je prej ali slej marsikatero zdravilsko metodo sprejela v svojo prakso. Na omenjenem pogovoru o zdravilstvu je predstavnik Zdravniąke zbornice zagovarjal celo staliąče, da "je za zdravnika nevredno, da se posluľuje zdravilskih metod ". Zdravnik je včasih hotel biti predvsem učenjak, farmacevt, mislec, humanist in morda ąe umetnik, posege pa so opravljali tudi brivci, ranocelniki, padarji in babice. Hipokratova prisega, ki nam je ąe vedno vzor medicinske etike, vsebuje tudi zdravnikovo obljubo, da "ne bo rezal ljudi, ki trpe za kamni, ampak jih bo prepuąčal ljudem, ki jim je to poklicno opravilo". ©e pred dvesto leti sta bili medicina in kirurgija ločeni stroki.

S pojavom scientizma pa se je medicina pričela razvijati v drugo smer. Zdravnik je hotel postati čim bolj eksakten, vse kar počne mora biti logično, merljivo in preverljivo. Tistega, kar se ni dalo razloľiti in znanstveno dokazati, se raje ni lotil ali je celo zanikal. Kar ni bilo razloľljivo s poznanimi fizikalnimi zakonitostmi se je poimenovalo metafizika, kar ni ąlo skupaj s psihologijo je postalo parapsihologija, kar ni ustrezalo aktualnemu znanju in praksi medicine pa zdravilstvo. Medicina je pričela zgubljati humanost in postajati vse bolj stroka, ki noče več biti tudi umetnost v smislu "imeti nos" za diagnozo bolezni in za najbolj primeren način zdravljenja za posameznega bolnika. Računalniki in različni drugi aparati naj bi nadomestili zdravnikove čute, njegovo (pomanjkljivo) znanje in tudi odločanje o načinu zdravljenja. Pojmovanje človeka samo kot najviąje razvitega sesalca je doseglo svojo skrajnost v razmerah materialistične ideologije totalitarnih sistemov, ko so meje razmiąljanja, tudi v medicini, določale razne ideoloąke komisije ali kar posamezniki, ki so marsikaj od tega, kar se ni prilegalo kalupu "znanstvene" medicine, proglasili za mračnjaąko, reakcionarno, neznanstveno ali vsaj za preľivelo. Vendar pa se je pokazalo, da ni mogoče zanikati človekovega duha, ki je sicer tesno povezan z materijo, vendar ni odvisen samo od njenih zakonitosti. Celostno pojmovanje človeka vodi tudi k celostnemu pristopu pri zdravljenju različnih bolezni.

®e dolgo poznamo različne psihosomatske bolezni. Mnogo manj pa priznamo psihosomatske načine zdravljenja. Psihoterapija, psihofarmaka, sedativa, socialni ukrepi - to ąe, zdravilstvo v ta namen pa je ľe sumljivo, neznanstveno, kar hudič.

Pri dokazovanju učinka novega zdravila vedno ugotavljamo tudi učinek placeba. Seveda mora biti krivulja placeba bistveno niľja od krivulje zdravila, za čigar primerjavo učinka placebo sluľi. Za medicino se nekako ne spodobi, da bi uporabljala sam placebo kot zdravilo. Priznavamo sicer učinek namiąljenega zdravljenja, obsojamo pa tiste, ki ta učinek na različne načine izkoriąčajo in z njimi včasih dosegajo uspehe, primerljive z učinki pravega zdravljenja.

Marsikdaj zdravnik nima otipljive diagnoze in ne ve, kako bi zdravil, pa predpiąe neko zdravilo po načelu ut aliquid fieri videatur. Če tako zdravljenje pomaga, je pač zdravnik dober, čeprav se kasneje potrdi bolezen, na katero predpisani preparat ni mogel učinkovati kot zdravilo ampak samo kot placebo. Če pa zdravilec uspe motivirati bolnika in zbuditi v njem zaupanje v zdravilno moč svojega početja, kar določenim bolnikom pomaga, tega nočemo priznati kot pravo zdravljenje. Vedno hočemo zraven ąe statistiko, kontrolno skupino in randomiziran preizkus. Za posameznega bolnika in njegove svojce pa je pomembno samo to, da je zdravilstvo pomagalo, čeprav tega niti ni mogoče objektivno potrditi. Ne potrebujejo analize z znanstveno metodo in jih prav nič ne moti, če postane bolnik anekdotičen primer, ki ga zdravilec uporablja za svojo reklamo.

Ker je v zvezi z zdravilstvom omenjen hudič, v katerega nekateri laľje verjamejo kot v Boga, se mi zdi prav, da opozorim tudi na največjega zdravilca vseh časov, ki je pomembno vplival na zgodovino in kulturo, Jezusa iz Nazareta. O njem imamo veliko zapisanega v Svetem pismu, nekaj tudi v zgodovinskih virih tistega časa. Za kristjane je Boľji sin in odreąenik, za neverujoče pa samo humanist, revolucionar in ideolog. O njegovem zdravilstvu, ki tudi ni bilo v skladu s tedanjo medicino, so zapisani podatki o uspeąnem in hitrem, dobesedno čudeľnem ozdravljanju slepote, gluhosti, nemosti, pohabljenosti, mrtvoudnosti, gobavosti, boľjasti, krvotočnosti, vročice, vodenice, suąice, klinične smrti in obsedenosti, ne glede na to, kaj si kdo pod tem izrazom predstavlja. Ob tem se mi zdi bistveno to, kar je sam večkrat rekel ozdravljenemu bolniku: "Tvoja vera te je reąila" (bolezni). Iz tega lahko sklepamo, da za ozdravitev ni bila potrebna samo zdravilna moč, ne glede na to, ali verjamemo, da je bila človeąka ali boľja, ampak tudi pripravljenost bolnika zanjo. Lahko jo imenujemo motivacija, avtosugestija, samoozdravitveni potencial ali kar zaupanje in verovanje v zdravilno moč. Tega danaąnja medicina ne zna izkoristiti, čeprav negativni vplivi duha na telo niso tako izjemno redki. Spomnimo se poročil o nesrečnih primerih smrti zaradi "zmrznjenja" v hladilnicah, ki niso bile vključene, ali o znakih zastrupitve zaradi zauľitja snovi, ki ni bila strup. Tudi postaranje in osivelost skoraj čez noč, ki se dogodi po hudem pretresu, je posledica takih vplivov. Zdravilci znajo mehanizme pozitivnega vpliva duha na telo hote ali nehote kar dobro izkoristiti in si ne belijo glave s tem, kako bi svoje početje razloľili. Med ljudmi veljajo celo za človekoljube, čeprav je njihova dejavnost večinoma motivirana pridobitniąko.

Krąčanstvo, socializem in medicina imajo skupno to, da sluľijo človeku. Vendar jih razlikuje dejstvo, da se socializem udejanja od zgoraj, z oblasti, krąčanstvo in humana medicina pa samo od znotraj, iz človeka. Socializma do sedaj niti nasilno (z revolucijo ali okupacijo) niti po demokratični poti nikjer ni uspelo udejaniti. Krąčanstvo, vsiljeno z ognjem in mečem ali predpisano od oblastnikov, se sploh ne more udejaniti. Enako velja za humano medicino. Oboje, krąčanstvo in humana medicina, pa se lahko udejanja skozi ątevilne posameznike. Revija VIVA je v zadnjih dveh letih organizirala akcijo z naslovom Moj zdravnik, v kateri bralci in posluąalci nekaterih lokalnih radijskih postaj glasujejo za najboljąega zdravnika. Takih zdravnikov, za katere glasujejo, je veliko. Pri utemeljitvah odločitve za posameznega zdravnika prevladuje hvaleľnost zaradi humanosti in ne toliko zaradi strokovnosti. Prepričan sem, da je tudi pri nas ąe vedno veliko zdravnikov, ki udejanjajo humano medicino, tako kot od njih pričakujejo bolniki. Pri tem ne mislim samo na tiste posameznike, ki so svoje zdravniąko delovanje posvetili nepridobitni dejavnosti (misionarji, druątvo Hospic). Zasebniątvo stimulira zdravnike k prijaznosti in ustreľljivosti, torej vsaj k navidezni humanosti do bolnikov, ker sicer niso konkurenčni, kar se nazadnje pokaľe tudi pri dohodku. Vpraąanje pa je, kako v danaąnjem času potroąniąke miselnosti privzgojiti ątudentom medicine zavest, da medicina brez humanosti ni več prava medicina.

Če na koncu skuąam odgovoriti na vpraąanje v naslovu, kako črn hudič je zdravilstvo, potem bi rekel: tako črn, kot vidimo svet okoli nas. Gledano na zdravilstvo ex cathedra medicinske fakultete in Zdravniąke zbornice, je zelo črn. Gledano s staliąča zdravnika, ki ima pred seboj bolnika s hudimi teľavami, ki jim medicina ni (več) kos, pa zdravilstvo niti ni hudič. Vsako, ąe tako monopolno in uspeąno podjetje spremlja svoje konkurente zato, da je pripravljeno pravočasno reagirati na vse izzive, ki pridejo z nasprotne strani. Tudi naąa medicinska fakulteta bi morala spremljati zdravilstvo in izobraľevati zdravnike, da bi bili ti sposobni argumentirano svetovati svojim bolnikom, pa čeprav Zdravniąka zbornica Slovenije odklanja vključevanje zdravilskih metod v medicinski ątudij. Na drugi strani pa bi zdravniki morali imeti moľnost bolnika, ki očitno ne potrebuje (več) medicine, legalno napotiti k tistemu, ki obvlada posamezno zdravilsko metodo, če seveda bolnik to ľeli. Vzemimo primer uporabe zdravilnih zeliąč. Včasih jih je uporabljala medicina in zdravniki so jih morali dobro poznati. Danes jih uporabljajo zeliąčarji in veliko bolnikov, zdravniki pa o njihovem delovanju vemo bore malo. Moramo poznati nekaj strupenih rastlin in ukrepe pri zastrupitvah z njimi, zdravilne učinke ątevilnih zeliąč pa je medicina povsem prenehala uporabljati, s tem pa dobesedno porinila v roke zdravilcem.

Celostni pogled na človeka bo zmanjąal razkorak med medicino in zdravilstvom, vendar pa bo vedno ostala potreba po zaąčiti bolnikov pred nevarnostjo nevestnega zdravilstva. Zdravilstvo je nujno potrebno pravno urediti, strokovno preveriti in nadzorovati. Dokler bo za to pri nas skrbela samo trľna inąpekcija, bolniki ne bodo zaąčiteni, in kot bi rekel Marjan Kordaą, hudiča ne bomo ugnali. Medicina se bo nedvomno razvijala in napredovala pri premagovanju različnih bolezni, ki jih danes ąe ne obvladuje. Vendar pa nikoli ne bo mogla zadovoljiti vseh ľelja in pričakovanj. Vedno bodo bolezni in teľave, zaradi katerih se bodo nekateri ljudje obračali tudi na različne zdravilce. Zato prizadevanja za ureditev zdravilstva nikakor niso odveč. 

	prejąnji članek	naslednji članek