Načeloma je to čisto prav, saj to odgovornost zdravnik po naąi zakonodaji dobiva kot nosilec zdravstvene dejavnosti (ne bom odpiral razprave o razmerju med medicino in zdravstvom). Nosi pa jo v primeru zasebnega zdravstva tudi kot delodajalec. V obeh primerih pa laho trdimo, da ta odgovornost ne pomeni, da sam o vsem odloča, niti da vse v zdravstvu lahko sam opravi. Odgovoren je namreč tudi za (ne)upoątevanje odločitev strokovnjakov, ki v zdravstvu "pokrivajo" področja, za katere diplomanti MF tudi o opravljenem sekundarijatu niso izobraľeni ali usposobljeni.

Eno od the področij je tudi laboratorijska medicina in za primarno raven je pomemben predvsem njen najobąirnejąi del medicinska biokemija. V Sloveniji imamo pravno formalno zelo ąibko pokrite dejavnosti v zdravstvu, ki niso tradicionalno vezane na ątudij medicine (miąljen je ątudij v Sloveniji). Glede kadrovanja se lahko naslanjamo na dva vira: siromaąnega slovenskega in zelo jasnega iz EU. Strokovni kolegij kliničnih in biokemičnih laboratorijev je 1977 ob kategorizaciji izvajalcev laboratorijske dejavnosti predpisal tudi, kdo jo lahko opravlja, oziroma vodi.

Za tip 0 navaja: "tip 0 ni pravi laboratorji, temveč se ob ali v neki dislocirani ambulanti izvrąijo nekatere orientacijske rutinske preiskave, ki so tako enostavne, da jih lahko izvaja v ambulanti zaposlena medicinska sestra, ki se je strokovno izpopolnila v laboratoriju tipa II in nad katere strokovnim delom laboratorijskih preiskav stalno bdi odgovorni vodja laboratorijske sluľbe zdravstvenega doma." Laboratorij tipa II je opredeljen kot laboratorijska sluľba zdravstvenega doma, ki jo vodi specialist medicinske biokemije. Torej je jasno, kako je bil zastavljen strokovni nadzor laboratorijskih preiskav pred več kot 20 leti.

Lahko se sicer posmehujemo realsocializmu, toda ko vzamemo v roke dokumente inątitucij EU, ugotovimo, da smo jim bili glede tega vpraąanja bliľji pred 20 leti kot pa danes. European Communities Confederation of Clinical Chemistry (EC4) postavlja naslednje zahteve (povzeto): (i) laboratoriji morajo biti akreditirani in pod rednim strokovnim nadzorom, (i) predpisana je potrebna kadrovska struktura, pri čemer je vodja laboratorija nosilec dejavnosti in mora biti specialist laboratorijske usmeritve z licenco ali vsaj registriran (odvisno od drľave), (iii) laboratoriji morajo biti vključeni v stalno zunanjo kontrolo (ali oceno) kakovosti rezultatov. Seveda lahko v primeru zasebnih zdravnikov vse te zahteve poskuąamo zavreči, saj nimajo laboratorijev. Toda glede tega so dokumenti EC4 zelo jasni: če obstajajo prednosti za omejen obseg analiz ali preiskav, da so izvedene izven laboratorija (testiranje ob bolniku), morajo biti izvajalci ustrezno usposobljeni in pod nadzorom laboratorija. Pri tem ni zanemarljivo, da je vodja laboratorija (po EC4 dokumentih) odgovoren za dajanje kliničnih nasvetov.

Ob upoątevanju, da se tudi znotraj EU fakultetni programi zelo razlikujejo, je za specialista medicinske biokemije (clinical chemistry v angleąkih tekstih) predpisano vsaj 8 let do in podiplomskega ątudija. pri tem je osnova univerzitetni program iz medicine, farmacije, biokemije, kemije ali česa drugega, kar omogoča vpis v podiplomsko specialistično izobraľevanje. Slednje mora obsegati vsaj 4 leta usposabljanja v medicinskem laboratoriju, ki ima za to odobritev in nadzor nacionalnega telesa, odgovornega za to dejavnost znotraj zdravstvenega sistema drľave.

Tako je jasno, da v zaposlovanju in strokovnem nadzoru zdravnik v EU glede laboratorijskih analiz ali preiskav nima popolnoma svobodne izbire. Saj morajo biti laboratorijske analize ali preiskave, pa tudi njihovi izvajalci, v vsakem primeru pod kontrolo specialista. To pomeni, da tudi tehnik ne more samostojno opravljati laboratorijskih preiskav in da strokovna odgovornost zdravnika kot vodje skupine v tem primeru ne zadostuje (razen v primeru, ko je zdravnik tudi specialist medicinske biokemije). Laborantov, ki so omenjeni v obeh zapisih, pa ni v nobenih standardih. V kadrovskih normativih, na osnovi katerih ZZZS obračunava storitve, je naveden laboratorij (brez navedbe kadrovske zasedbe), obračunan pa količnik za srednjega laboratorijskega tehnika/tehnico. Laboranti so pomoľno laboratorijsko osebje in ne opravljajo analiz/preiskav, ker za to niso niti izobraľeni niti usposobljeni. To velja ob upoątevanju različnega poimenovanja kadra, ki ima primerljivo izobrazbo kot slovenski laborant tudi za EU.

Zdravnik v EU torej ni tako uveren pri zaposlovanju, kot bi se za slovenskega dalo razumeti iz sklepa Zdravniąke zbornice. Pa ni njegov (zdravnika v EU) ugled zato nič manjąi. Mogoče celo večji, saj sprejema svojo vlogo vodje skupine tudi za delo s sodelavci, ne pa le za delo s strokovno in organizacijsko podrejenimi, ki jih lahko s svojim znanjem in svojo usposobljenostjo kadarkoli nadomesti.

Tako razumemo odgovornost, ki jo nalaga slovensi Zakon zdravniku kot nosilcu dejavnosti, ne samo kot odgovornost za opravljeno delo, ampak tudi kot odgovornost za sodelovanje v (formalni ali neformalni) zdravstveni skupini. V dobrobit bolnika seveda.

Literatura:

NOVIS 1978; (5-6). 4-8.
Eur J Clin Chem Clin Biochem 1997; 35(2):121-122,123-132.
Eur J Clin Chem Clin Biochem 1997; 35(10): 797-803.
Eur J Clin Chem Clin Biochem 1997; 35(4): 251-256
Eur J Clin Chem Clin Biochem 1998; 36(4): 249-252. 

	prejąnji članek	naslednji članek