3. Velika prizadevanja za ohranitev in izpopolnitev
medicinske fakultete in njen nenehni boj za preľivetje

(3. del)

Sredi leta 1919 je bil izvoljen prvi rektor, prof. dr. Josip Plemelj. Sledila je ustanovitev in uzakonitev univerze ter njenih fakultet, med temi tudi medicinske. Slednja si je sama volila svoje profesorje, docente in asistente; nato so bili profesorji ąe potrjeni s kraljevim ukazom. Septembra so se vsi redni univerziteti profesorji seąli in konstitutirali kot univerzitetni svet, ki je objavil začetek zimskega semestra 1919/20 na ljubljanski univerzi. Sočasno se je konstituiral tudi fakultetni svet na medicinski fakulteti. Predavanja v prvem letniku medicine v Ljubljani so se začela v mesecu marcu. V prvi letnik je bilo v ąolskem letu 1919/20 vpisanih 66 sluąateljev. Učni načrt je bil povzet po učnem načrtu zagrebąke medicinske fakultete. Prvi dekan medicinske fakultete, redni prof. dr. Alfred ©erko (19.), je predsedoval fakultetnemu svetu; bil je tudi predavatelj anatomije in fiziologije ľivčevja. Drugi redni prof. dr. Albert Botteri (ta je sredi 1920 odąel na zagrebąko medicinsko fakulteto) je predaval anatomijo in histologijo očesa. Prof. dr. Zdenko Frankenberger (20.) je prevzel pouk iz histologije in embriologije (konec 1922 je bil razreąen in je stolico zasedel doc. dr. Alija Koąir). Izredni prof. dr. Janez Plečnik je predaval patoloąko anatomijo, izredni prof. dr. Evgen Kansky (21.) fiziologijo, docent dr. Pavel Groąelj sploąno biologijo, doc. dr. Albin Sleiąkar eksperimentalno fiziologijo, prof. na tehnični fakulteti dr. Maks Samec eksperimentalno kemijo, srednjeąolski prof. Josip Reisner (22.) (ľe v naslednjem letu ga je zamenjal prof. Julij Nardin) eksperimentalno fiziko, honorarni predavatelj Vasilij Isajevič pa je vodil vaje iz analitske kemije.

Proti koncu leta so se zbrali ątudentje ljubljanske univerze na protestnem mnoľičnem zborovanju zaradi italijanske zasedbe slovenskih krajev. Protest so pripravili Jugoslovansko akademsko druątvo Jadran, Slovenska dijaąka zveza in Centralno akademsko podporno druątvo. (23.)

Zaradi malobriľnosti ministrstva za prosveto glede potreb ątudentov je druątvo Jadran ľe aprila 1920 sklicalo protestni shod v Ljubljani. V memorandumu, naslovljenem na vlado, so ątudentje zahtevali, da drľava prevzame skrb za ątudente doma in na tujem, ter da uzakoni socialno skrbstvo za ątudente (zlasti glede prehrane).

V tistem času je ątudentski odbor naslovil na ministrstvo za prosveto v Beograd spomenico zaradi nerazumevanja vlade glede potreb in teľenj slovenske univerze. Med ątudenti se je namreč ľe zgodaj kazal močan odpor proti centralističnim teľnjam. Skupne ątudentske akcije pa niso mogle prekriti političnih razlik. Spomladi leta 1922 so v Ljubljani ustanovili ąe Jugoslovansko druątvo Triglav, ki je le deloma zagovarjalo podobna staliąča glede jugoslovanske usmeritve kot druątvo Jadran (ker je bilo levo usmerjeno). (24.) V Ljubljani so bila v dvajsetih letih ustanovljena ąe druga, politično manj pomembna ątudentska zdruľenja. Do konca marca 1924 je bilo pri 1.160 vpisanih ątudentih na ljubljanski univerzi ątiriintrideset različnih organizacij (leta 1929 je ątevilo naraslo na 49). Katoliąka ątudentska druątva je uokvirjala Akademska zveza. Kljub nepopolni medicinski fakulteti je deleľ medicincev na univerzi z leti naraąčal. Tako je bilo, po podatkih, ki jih je zbral V. Melik (25.), od vseh ątudentov na ljubljanski univerzi, medicincev skoraj vedno nad 10 %, od leta 1932/33 nad 20 %, tik pred drugo svetovno vojno pa okoli 30 %.

Druątvo Dom visokoąolk pa je zdruľevalo ątudentke različnih svetovnonazorskih ali idejnopolitičnih prepričanj in je prirejalo tudi akcije na podeľelju. Deleľ ątudentk je bil na začetku le 3 %, leta 1940 pa je znaąal okoli 20 %.

Prof. dr. Alfred ©erko (1879 - 1938) se je skozi ves čas svojega dekanskega mandata (1919 - 1937) zelo trudil za izpopolnitev medicinske fakultete. Na občnem zboru Slovenskega zdravniąkega druątva v Ljubljani v avgustu 1920 je v poročilu med drugim navrgel: "...Če smo zahtevali svojo popolno univerzo v Ljubljani, smo jo zahtevali, ker nismo hoteli, da bi bili ravno mi Slovenci izločeni od skupnega kulturnega dela, nam je bilo na tem, da razvijemo vse svoje lastne duąevne moči in svojo individualnost, ker smo mnenja, da je signatura visoke kulturne diferenciacije in razvoj vseh sil in vseh delov kakega naroda..." (26.) Slovensko zdravniąko druątvo pa je tisti čas izdalo resolucijo (27.), naslovljeno na vse slovenske politične stranke, z zahtevo, da bi podprle skorająnjo ustanovitev popolne medicinske fakultete. Sočasno je bila postavljena zahteva ąe beograjski vladi glede viąine kreditov. Kljub vsem naporom je resolucija ostala brez odziva. Socialno čuteči dekan prof. ©erko je zato poslal oktobra 1921 spomenico ministru za prosveto, v kateri je poudaril, da v Ljubljani sicer obstaja medicinska fakulteta, vendar le s ątirimi semestri, in sluąatelji bodo morali po končanem prvem rigorozu zapustiti Ljubljano zaradi nadaljevanja ątudija na drugih univerzah: To bo za večino ątudentov preteľko breme zaradi njihove socialne ogroľenosti. Prosil je ministra, da posreduje pri vladi, ki naj bi v Ljubljani takoj odprla vsaj ąe tretji letnik medicine. (28.)

Univerzitetna resolucija je sprva načrtovala začasno ureditev perečih vpraąanj: slovenski ątudentje naj bi obiskovali klinična predavanja na zagrebąki ali beograjski fakulteti, kjer bi se sočasno usposabljali ąe slovenski predavatelji za bodočo ljubljansko popolno medicinsko fakulteto, kajti izbranih fakultetnih učiteljev ľe na začetku ni bilo dovolj. ©e večja zadrega je bila zaradi prostorske stiske: ljubljanska bolniąnica ni imela niti predavalnic niti vajalnic. Podkomisija je zato izdelala predlog za namestitev nekaterih fakultetnih inątitutov v stavbi nekdanje Domobranske vojaąnice na Poljanski cesti, čemur se je odločno uprl vojaąki komandant za mesto Ljubljana.

Prof. ©erko je v članku NA©E MEDICINSKE FAKULTETE, ki je iząel v reviji Nova Evropa, nasprotoval, da bi v drľavi SHS obstajali le dve medicinski fakulteti, v Zagrebu in v Beogradu, in je odklanjal prav tako misel, da bi se ljubljanska medicinska fakulteta zdruľila z zagrebąko. Temu primerno je zahteval reąitev, ki bi bila "v smislu prilagoditve narodnim zahtevam in drľavnim koristim." (29.) Pomembno je, da so se ljubljanski medicinci v sodelovanju z zagrebąkimi in beograjskimi kolegi goreče prizadevali za izpopolnitev ljubljanske medicinske fakultete: vsak narod naj bi se samostojno razvijal in imel vse institucije, ki so potrebne za njegov popolni kulturni razvoj.

In prav medicinci so bili tisti, ki so v kasnejąih letih odigrali odločilno vlogo pri razvoju popolne medicinske fakultete v Ljubljani. Zaradi vesti, da bosta ukinjeni ljubljanska medicinska in tehnična fakulteta, je bil v mestu leta 1921 sklican protestni shod ątudentov vse univerze. (30.) Minister za prosveto se je zato v dopisu, naslovljenem na rektorja ljubljanske univerze prof. dr. Josipa Plemlja, pozanimal ali ima ljubljanska medicinska fakulteta z ozirom na okolje in materialne prilike tudi vse potrebne pogoje, da bi obstajala in se naprej razvijala. Nacionalna koncepcija jugoslovanske drľave je namreč hotela tesneje povezati vse tri jugoslovanske univerze v tem smislu, da bi se raząirile in izpopolnile le posamezne stroke v tistih vseučiliąkih mestih, kjer so obstajali za to najboljąi pogoji. Na ta način bi se v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani nekatere fakultete zmanjąale. (31.) Vendar so bili protirazlogi močnejąi. Vlada je namreč proti koncu leta nameravala ukiniti ljubljansko medicinsko fakulteto; zmanjaąala je kredite in omejila ątevilo asistentskih mest. To dejstvo je sproľilo ogorčen boj za obstoj ľe iz razlogov, ker so nekateri vladajoči v Beogradu menili, da drľava ne potrebuje treh, pač pa le dve medicinski fakulteti.

Silovit ątudentski odpor se je primeril ľe marca 1922 in bil usmerjen proti vladni nameri ukinitve ljubljanske medicinske fakultete. Podobni ątudentski protesti so potekali ąe vse do konca leta 1923.

Leta 1925 je zaľivel reprezentančni svet sluąateljev ljubljanske univerze, ki je imel posebne sekcije. Svet je organiziral volitve v ątudentska predstavniątva in je vodil vrsto demonstracij in protestov (npr. manifestacije v Ljubljani za zatirane Slovence v Italiji). Silovit bojkot ątudentov je bil konec leta 1927 zaradi novih vladnih poskusov ukinitve ljubljanske medicinske in tehnične fakultete, protestna zborovanja in shodi ątudentov po vsej Sloveniji pa proti okrnitvi univerze.

Tedanji rektor ljubljanske univerze, prof. dr. Karel Hinterlechner, je v Ljubljanskem zvonu objavil članek Praąanje univerz v Jugoslaviji, kjer je zapisal: 

"...O potrebi treh medicinskih fakultet v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so se izjavile ponovno najpoklicnejąe institucije, namreč forum medicinskih fakultet samih. Tozadevno so se tudi prizadeti krogi ľe dogovorili o programu, kako se naj vse tri medicinske fakultete razvijejo. Tu moramo namreč priznati objektivno, da so te fakultete res drage institucije. Kar pa stanejo danes medicinske fakultete drľavo, to zaenkrat ne gre na rovaľ ljubljanske medicinske fakultete, namreč na račun Beograda in Zagreba. Proračun ljubljanske medicinske fakultete znaąa po proračunu 1924/25 le 651.000 dinarjev. Ljubljana bo predloľila svoje ľelje in potrebe tozadevno ąele čez kakih 15 let. To pa je daleč v prihodnosti. In tako daleč v prihodnost nima pravice segati sedanjost, v tem smislu, da se ukinja fakulteta, ki je doslej neizpodbitno dokazala, da izpolnjuje svoje mesto brezhibno. Zaenkrat se ne zahteva pri nas zadevno medicinske fakultete nič več, nego, da se ji da ąe peti semester, da bi mogli naąi mladi mledicinci napraviti doma svoj prvi rigoroz. O bodočih problemih pa naj sodi in odločuje - bodočnost. (32.) "

V prvih letih nastanka ljubljanske univerze se je izoblikovala in utrdila levo usmerjena skupina slovenskih ątudentov, ki jo je vodila komunistična partija. Bila je zelo razgibana in je zbirala svoje člane okoli revije Mladina. Na vseh fakultetah je večkrat organizirala protestne shode in demonstracije proti reľimu, ker po njihovem mnenju ta ni kazal dovolj volje, da bi prisluhnil socialnim problemom večjega dela ątudentov. Glede posameznih ątudentskih vpraąanj (zlasti gmotnega značaja), ki so jih v ątudentskih druątvih reąevali oziroma o njih razpravljali, so se očitno skrivale za različnimi staliąči politične sile zunaj ątudentskih vrst. (33.) Med marksističnim taborom in klerikalno usmerjenimi ątudenti je bilo ob koncu dvajsetih let razmerje 30%:10% (34.). Izven omenjenih skupin je bilo ąe okoli 52 % ątudentov, ki bili večinoma nacionalistično-liberarno usmerjeni. ©tudentskime skupiname so pogosto dvignile glas proti klerikalizmu, proti komunizmu in proti centralističnim teľnjam beograjske vlade.

Prve gradnje medicinske fakultete so bile zastavljene na začetku dvajsetih let. Spomladi leta 1920 so prejeli manjąa sredstva iz drľavnega proračuna in zastavili temelje za anatomsko-fizioloąki inątitut. Institut naj bi stal za prosekturnim poslopjem ob Zaloąki cesti. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev se je gradnja za več let zavlekla in institut ni bil primerno opremljen in usposobljen prav do leta 1939. (35.)

Tako so se začele prve novogradnje medicinske fakultete - najprej teoretski inątituti.

Načelnik zdravstvenega oddelka Narodne vlade Slovenije, dr. Ivan Oraľen (1869 - 1921), si je zelo prizadeval za ureditev zdravstva na Slovenskem in za izpopolnitev ljubljanske medicinske fakultete. Ko je 11. marca leta 1921 umrl, je v oporoki medicinski fakulteti zapustil svoje premoľenje, vreno milijone, z namenom, da se ustanovita dijaąka domova za revne medicince. Njegova oporoka je bila uresničena leta 1928 z otvoritvijo Oraľnovega doma v Wolfovi ulici in ątudentskega doma na Zelenem Griču na Dolenjski cesti v Ljubljani. (36.) Vse Oraľnovo imetje je leta 1923 prevzela v upravo univerza (oskrbnik zapuąčine je bil dr. F. Gorąič) in izdelan je bil statut ter konstituiran upravni odbor Oraľnovega dijaąkega doma v Wolfovi ulici, ki mu je predsedoval dekan medicinske fakultete. Dom je bil v letih 1923/27 adaptiran in je lahko sprejel najprej le osem ątudentov, okoli 1926 pa ľe 50 medicincev razporejenih v 19 sobah.

Pomembno je za ta čas tudi, da je časopis Jutro junija leta 1922 objavil proąnjo medicinske fakultete, naslovljeno na vso slovensko javnost zaradi denarne pomoči, ki jo je potrebovala za dograditev anatomsko fizioloąkega instituta. Navajamo besedilo proąnje in totum: "Podpisani se obračajo tem potem na vso slovensko javnost, na denarne zavode in občine vse Slovenije s proąnjo, da priskočijo na pomoč medicinski fakulteti v Ljubljani in ji omogočijo dograditi anatomično-fizioloąki institut. ®e pred dvemi leti je pričela fakulteta z zgradbo, ki naj bi napravila konec razmeram, s katerimi se ima boriti fakulteta ľe tri leta v ozkih prostorih deľelne prosekture, ki je dala v prvi sili zavetje trem medicinskim institutom. V pojasnilo teh obupnih razmer navajamo samo dejstvo, da razpolaga fakulteta samo z enim prostorom za dijake, ki sluľi obnem kot predavalnica in kot secijska dvorana. V tem razmeroma majhnem prostoru se predava vsako dopoldne od pol osme ure naprej, popoldne pa secira v istem prostoru 30 - 40 medicincev. Tu se vrąe rigorozni izpiti in predavanja iz sodne medicine za juriste in iz somatologije za filozofe. Fakulteta nima prostora za ątevilne preparate, za knjiľnico in za druga učila, dragi aparati leľe nad leto dni v zabojih, mikroskopične vaje se vrąe na ozkem hodniku, vse poslopje je do skrajnosti prenapolnjeno. V neposredni bliľini pa stoji nova zgradba v vrednosti več milijonov, ki je ľe zdavanj pod streho, ki se pa vsled pomanjkanja denarnih sredstev ne more izročiti svojemu namenu. ®e od konca meseca marca t. l. počiva vse notranje delo v novem poslopju in bo glede na skrajno skrčene postavke univerzitetnega proračuna skoraj gotovo počivalo tudi v bodoče, če ne priskoči slovenska javnost fakulteti, ki vrąi tudi v teh teľkih razmerah v polnem obsegu svojo dolľnost, na pomoč. Vsi poslusi fakultete dobiti potrebne drľavne kredite so ostali do sedaj brezuspeąni.

Blagohotni prispevki naj se blagovolijo poslati ljubljanski kreditni banki v Ljubljani. Ljubljana, 10. junija 1922

Podpisani:

Zvonimir Bernot, Anton Brandtner, Ivan Derľič, Andrej Kalan, dr. Vekoslav Kukovec, dr. Ivan Tavčar, dr. Karel Triller, dr. Danilo Majaron, dr. Ljudevit Perič, dr. Anton Koroąec, dr. Karl Verstovąek." (37.)

Ko je proti koncu leta 1920 univerzitetni svet utemeljil potrebo po obstoju in dopolnitvi medicinske fakultete, so bili ľe jeseni 1922/23 zmanjąani krediti ljubljanski univerzi. Istega leta je v oktobru fakultetni svet medicinske fakultete izvolil za dekana ponovno prof. dr. ©erka (prav tako tudi v ąolskih letih 1923/24, 1924/25, 1925/26, 1926/27). Značilno za tretje desetletje je, da so bili tiskani prvi slovenski medicinski učbeniki. Prof. ©erka monografija ®ivčevje človeka - anatomija, v naslednjem letu pa ąe njen drugi zvezek, Fiziologija ľivčevja. Leta 1925 je prof. Plečnik iz nemąčine prevedel Kratki repetitorij anatomije, ki so ga uporabljale generacije medicincev ąe več desetletij.

V ąolskem letu 1924/25 je dekan prof dr. ©erko poslal ministru za prosveto v Beograd in sočasno ąe rektorju ljubljanske univerze spomenico, v kateri je zahteval otvoritev petega semestra (38.). Zahtevo je podprl z obrazloľitvijo, da se običajno polagajo izpiti drugega dela prvega rigoroza v petem semestru. Pomanjkanje denarnih sredstev, učne opreme, predavateljev in prostorska stiska so bili glavni zaviralni dejavniki, s katerimi se je morala nenehno ukvarjati fakulteta. Zato je bil tudi njen obstoj večkrat ogroľen.

Ozko pojmovanje fakultetnih nalog je bilo nepravilno, ko je v ąolskem letu 1925/26 zagrozila resna nevarnost okrnitve univerze. Univerzitetni svet ljubljanske univerze je zato decembra 1925 izdal manifest, ki se je začenjal z besedami: "Z zedinjenjem v narodni drľavi Srbov, Hrvatov in Slovencev se je izpolnila več kot stoletna ľelja naąega naroda: ustanovilo se je kot viden znak naąega osvobojenja, vseučiliąče v Ljubljani iz razlogov, ki do danes niso izgubili ničesar na svoji veljavi. Kot nacionalno kulturno srediąče in ľariąče smo ga gojili in čuvali, kot tako se je kljub skromnim sredstvom razvijalo in kot tako vrąi svoje vzviąeno poslanstvo, ki sta mu ga poverila drľava in narod. S ponosom gleda ljubljanska univerza na svoje dosedanje uspehe, ki pričajo o njeni ľivljenjski sili in njenem resnem stremljenju in ki opravičujejo v polni meri nadaljnji obstoj. Ljubljanska univerza, postavljena v najzapadnejąo pokrajino kraljevine in v najbliľjo bliľino visokostoječih kultur, je poklicana, da v plemenitem tekmovanju čuva in razvija domačo slovensko kulturo. Zato bi bila ukinitev ali pa tudi samo okrnitev univerze v Ljubljani nepopravljiva ąkoda za naąo narodno kraljevino." (39.)

Za obstoj medicinske fakultete je bilo zlasti leto 1927 zelo neugodno, ko je bilo zopet veliko govorjenja o obseľnih okrnitvah ljubljanske univerze in nepopolna fakulteta bi bila tisti čas prva na vrsti. Objavljena je bila spomenica o pomenu ljubljanske univerze, ki je bila naslovljena na predstavnike vlade v Beogradu in na slovenske, hrvaąke in srbske medije.

Viri in literatura:

v prejąnji ątevilki so pomotoma izpadli trije viri in podpis pod sliko, ki jih navajamo najprej:

1. Kraigher A., O potrebi po ustanovitvi medicinske fakultete v Ljubljani na redni seji Slovenskega zdravniąkega druątva, dne 20. svečana 1939; 11: 213.
2. Modic R., Uvod k Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919 - 1969. Ljubljana 1969, str. 61.
3. Mikuľ M., gl. delo navedeno v op. 10, str. 62.
4. Melik V., Pregled razvoja univerze. V: Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici osvoboditve 1945-1975. Ljubljana 1975, str. 60.
5. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani. Fond: Medicinska fakulteta, fasc. II/135, ątev. 50/21.
6. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/135, ątev. 92/20.
7. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/135, ątev. 37/20.
8. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/135, ątev. 99/20.
9. Kremenąek S., ©tudentsko gibanje od ustanovitve univerze do druge vojne. V: Petdeset let Slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana 1969, str. 95.
10. Kremenąek S., gl. delo navedeno v op. 23, str. 96.
11. Melik V., gl. delo navedeno v op. 18, str. 61.
12. ©erko A., Medicinska fakulteta v Ljubljani. Liječ. vjesn. 1921; 43: 70.
13. Polec J., gl. delo navedeno v op. 11, str. 145.
14. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/135, ątev. 57/21.
15. M., Novi medicinski fakulteti. Slovenski Narod 1921, 65: 64.
16. Mikuľ M., gl. delo navedeno v op. 10, str. 69.
17. Melik V., gl. delo navedeno v op. 18, str. 58.
18. Hinterlechner K., Praąanja univerz v Jugoslaviji. Ljubljanski zvon 1925; 44:
19. Kremenąek S., gl. delo navedeno v op. 23, str. 102.
20. Kremenąek S., gl. delo navedeno v op. 23, str. 98.
21. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/135, ątev. 80/20.
22. Oraľnova oporoka. Slovenski Narod 1921; 65: 59.
23. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/135, ąt. 40/22.
24. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/135, ąt. 57/21.
25. Vidmar M.; Ob desetletnici univerze kralja Aleksandra Prvega v Ljubljani. V: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana 1929, str. 2.

	prejąnji članek	naslednji članek