Prof. dr. Milica Valentinčič Petrović je bila rojena 7. oktobra 1900 v Beogradu. Gimnazijo je obiskovala v Beogradu, vendar pa je morala ąolanje za nekaj let prekiniti zaradi vojn, ki so si sledile druga drugi (1. balkanska vojna, 2. balkanska vojna). Po osvoboditvi Beograda v 1. svetovni vojni je nadaljevala s ąolanjem na gimnaziji, se po maturi vpisala na medicinsko fakulteto v Beogradu ter diplomirala leta 1927. Zanimala jo je predvsem preventivna medicina. Zato je sprejela sluľbo v Centralnem higienskem zavodu v Beogradu, kjer je delala na različnih oddelkih, največ v bakterioloąko-seroloąkem laboratoriju, kjer se je odločila za specializacijo iz bakteriologije in serologije. V Beogradu je sluľbovala od leta 1927 do 1929.

Leta 1929 jo je načelnik ministrstva za ljudsko zdravstvo, dr. Andrija ©tamper, premestil iz Beograda na Higienski zavod v Ljubljani, kjer so ji zaupali vodstvo bakterioloąko-epidemioloąkega oddelka. Bakterioloąko-epidemioloąka sluľba je bila tedaj v Sloveniji ąele v prvih začetkih. Veselje do organizacije oddelka in ljubezen do dela, v katerem je ľe od rane mladosti videla pravi smisel ľivljenja, sta ji pomagala, da je vzljubila Ljubljano in prenehala gojiti ľeljo, da bi se ob prvi priliki vrnila v Beograd, ki ga je morala zapustiti proti svoji volji. Z veliko vnemo je na oddelku začela uvajati sodobne bakterioloąke, seroloąke in epidemioloąke metode. S svojimi izvidi je pomagala bolniąkim zdravnikom pri ugotavljanju pravilne diagnoze in zdravljenju kuľnih bolezni. Na terenu pa je cepila tisoče otrok in odraslih proti davici, ąkrlatinki, tifusu in griľi ter tako preprečevala pojavljanje epidemij.

Specializacijo iz higiene je dobila leta 1934, specializacijo iz bakteriologije in serologije pa leta 1935 ter tako postala prva specialistka te stroke v Sloveniji.

V OF se je vključila ľe leta 1941 in poąiljala partizanom sanitetni material ter cepiva, ki jih je sama ilegalno izdelovala.

Ko se je končala druga svetovna vojna, smo Slovenci dobili popolno medicinsko fakulteto. Dr. Valentinčičeva je bila 1945 imenovana za izredno profesorico. Poverjena ji je bila organizacija mikrobioloąkega in higienskega inątituta. Naloge se je lotila z veliko energije. Na fakulteti je ątudentom medicine in stomatologije predavala mikrobiologijo s parazitologijo. Opravljala je tudi dolľnosti predstojnika higienskega inątituta medicinske fakultete. Higieno je prvo leto kot gost predaval prof. ©tampar iz Zagreba. Za naslednje leto je prof. ©tampar zaradi prezaposlenosti odpovedal sodelovanje, zato je njegovo mesto prevzel asistenta dr. Bonač, ki je postal kasneje docent in profesor.

Mikrobioloąki inątitut je bil poleg pedagogike zadolľen tudi za urinsko mikrobioloąko diagnostiko. Dela je bilo veliko, delavcev pa malo. Laborantsko delo je opravljalo nekaj medicinskih sester, ki pa jih je ministrstvo za zdravstvo ľelelo poslati na teren, da bi opravljale zdravstveno sluľbo namesto zdravnikov, ki jih je po vojni primanjkovalo. Profesorica Valentinčičeva je organizirala in vodila tečaj za laborante ter tako pridobila laborante, obenem pa sprostila sestre za sluľbo na terenu. Na Inątitut je kot prve visoke kadre začela sprejemati zdravnike in biologe, ki so si sami izbrali mikrobiologijo kot stroko svoje specializacije. Vzgojila je ątevilne specialiste in učne kadre. Po specializaciji doma je poąiljala specializante na izpopolnjevanje v tujino. Tako je vzgojila prvo generacijo specialistov in učnega kadra.

Valentinčičeva je tedaj predavala na fakulteti, na srednji medicinski ąoli, na tečajih Rdečega kriľa in drugje. Poleg tega je delala v laboratorijih ter pisala skripta in učbenike iz mikrobiologije in parazitologije za medicince in srednje medicinske ąole. Sodelovala je na ątevilnih strokovnih sestankih in konferencah, bila članica strokovnega sveta komiteja za zaąčito ljudskega zdravja vlade FLRJ, bila soustanoviteljica in predsednica različnih druątev, strokovna inątruktorica za mikrobiologijo v LRS. Poleg vsega tega dela je ąe naąla čas za znanstveno raziskovalno delo. Pri tolikąni delavnosti ni čudno, da so vsi, ki so jo poznali, občudoavli njeno neizčrpno energijo.

Njen publicistični opus je zelo obseľen. Med drugim je napisala učbenik Mikrobiologija (1948), učbenik Osnove parazitologije človeka (1961), več drugih učbenikov in priročnikov, 36 znanstvenih in strokovnih člankov ter veliko ątevilo poljudnih strokovnih člankov.

Zasluľna je tudi za prostorsko ąirjenje inątituta. Pritlični zgradbi, ki je imela najprej le dva kraka, je naprej dogradila ąe en trakt, ki so ga uporabljali za predavalnico in vajalnico. Zgradba je dobila obliko podkve. Nato je dogradila ąe srednji trakt zgradbe in hlev za poskusne ľivali. Pridobitev novih prostorov ji je omogočila, da je začela ustanavljati specializirane laboratorije. S ąirjenjem inątituta z dograjevanjem in nadzidavanjem so nadaljevali njeni nasledniki vse do danaąnjega dne, ko dobiva Inątitut dokončno in popolno obliko.

Za svoje poľrtvovalno in uspeąno delo je prejela leta 1949 red dela III. stopnje, leta 1960 pa red dela I. stopnje. ®e leta 1953 ji je medicinska fakulteta izkazala posebno priznanje s tem, da jo je izvolila za redno profesorico. Leta 1963 je prejela Kidričevo nagrado za ľivljenjsko delo.

Bila je pionirka medicinske mikrobiologije in parazitologije v Sloveniji. Bila pa je velika tudi kot človek. Vsakomur, ki je potreboval njen nasvet ali drugačno pomoč, je rada pomagala.

Predstojnica Inątituta za mikrobiologijo je bila do leta 1961, ko se je zaradi bolezni (rak na maternici) upokojila. Po dolgi in mučni bolezni je umrla 16. februarja 1965.

---

Viri:

Univerza v Ljubljani: Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, prva knjiga 1957, druga knjiga 1969.

	prejąnji članek	naslednji članek