Delo, 3.6.1998

Pisne naloge so bile zelo kakovostne, saj naąi mentorji niso popuąčali pri standardu kakovosti, natančnosti izraľanja, navajanja slovstva in prikazovanju praktičnih primerov. Tudi glede dolľine so nas omejili na 4.000 besed. Sam sem dobil za nalogo »Alternativna medicina v Sloveniji« kar tri strani zgoąčenih pripomb in na koncu vseeno pohvalo. (Angleľi so zelo vljudni). Večina nalog je obravnavala sorazmerno znane, nenevarne in ąiroko uporabljane tehnike, nekaj pa je bilo tudi novitet: metamorfna tehnika, bioenergetsko zdravljenje, relaksacija in stres, vizualizacija, energetska diagnostika, biofeedback, refloksologija, humor kot terapevtska metoda (!), skupinska meditacija, nevroterapija. Vsak ątudent je moral opredeliti kriterije za varno prakso, morebitne kontraindikacije, svoje lastne primere in obvezno način supervizije. Na tem so najbolj vztrajali, saj je način uradne ali neuradne supervizije pogoj, da se ne vrtią v začaranem krogu, da opuąčaą nezavedne napake in se zaveą projektivnega odnosa med seboj in klientom.

Praktični primeri so pokazali, kako spretni, disciplinirani in izkuąeni smo pri vodenju skupinskih tehnik. Vsak je prikazal kaąno vajo ali tehniko s področja, ki ga najbolj obvlada in razume. Tako smo izvedli jogijsko asano, vodeno vizualizacijo, avtogeni trening, shibashi vajo, refleksno masaľo itd. Vsi smo bili drug drugemu ocenjevalci in izvajalci hkrati. Kljub celodnevnemu delu smo bili ravno zaradi ugodnega ukvarjanja s sabo na koncu polni energije in optimizma. Ta teden je bila intenzivna in človeąko polna izkuąnja, saj se nismo izogibali osebnim izpovedim, bolečim izkuąnjam pa tudi spontanega humorja je bilo obilo.

Presenteljivo dobro je uspela terapija z glasbo. Pred nas so postavili ątevilne instrumente in pričakovali, da bomo izvedli nekaj glasbi ali vsaj dostojnemu zvoku podobnega. Ta del je vodil dr. Leslie Bunt, ki je bristolski dirigent, poleg tega pa vodi delavnice o izraľanju z glasbo po vsem svetu. Glasbo uporablja kot izrazno sredstvo, ki nima nobenih omejitev. Dela tudi s psihiatričnimi pacienti in z retardiranimi otroci. Glasba je starodaven in univerzalen jezik človeka in zelo primerna za ljudi, ki imajo komunikacijske ali izpovedne ovire. Preko zvokov lahko ustvarjaą zelo precizna sporočila ali poročaą o svojem čustvenem stanju, lahko se seveda tudi katarktično sproąčaą in premagujeą blokade. Na naąe veliko presenečenje je to uspelo tudi naąi skupini in smo se tako praktično zavedli, da človekova kreativnost nima meja.

Podobno je potekala naslednji dan tudi umetnostna terapija, ki jo je predstavila slikarka Diane Brueton. V Cancer Help Centru imajo zelo dobro opremljeno slikarsko sobo, kjer lahko pacienti in tečajniki riąejo in oblikujejo z različnimi materiali. Namen dela je podoben kot pri glasbeni terapiji, s tem da je izraľanje na papirju, platnu in v glini ąe preciznejąe in seveda popolnoma odraľa bolnikove stiske in upanja. Analizirali smo precej slik, ki prikazujejo obup, stisko, jezo, depresijo pa tudi upanje karcinomskih bolnikov. Tudi sami smo narisali svoje izdelke in jih predstavili slikarki, ki je med drugim članica BAAT (British Association of Art Therapist).

Najbolj boleč in intenziven je bil četrti dan tečaja, ki je bil v celoti posvečen smrti in umiranju. Vodila sta ga psihologinja Julian Stock in sodelavec hospica, kjer umirajo bolniki z AIDSom Anstice Fisher. Glede na naąe nagonsko izogibanje tej neizogibni epizodi ľivljenja, sta nas veąče in postopno vodila do polnega osebnega soočenja s smrtjo. Vsak je izpovedal svoja mnenja, strahove in izkuąnje, ki so bile pri nekaterih zares boleče in človeąko tragične. Nihče se ni izogibal ali umikal v razne obrambe, zato je bil proces resnična katarza. Na nek način je bilo pravo olająanje svobodno govoriti o naąem telesnem koncu, ki se mu znanost in tehnika na daleč izogneta in ustvarjata nekaąno iluzijo o preľivetju človekovega ega. V mnogih primerih se tako podaljąuje le človekovo telesno ľivotarjenje in se mu ne pomaga sprejeti dejstva smrti in ga spremljati do tunela prehoda v stanje čistega zavedanja. Popolnoma nerazumljivo je, da se takąne in podobne informacije, kot jih je zbrala Kuebler Ross, Betty Eadie, Moody idr. skorajda skrivajo pred znanstveno in laično srenjo, čeprav lahko neverjetno olająajo neizogiben prehod. Ali je morda umreti neznanstveno in se o tem na univerzi ne govori?

Po tem pretresljivem dnevu je priąlo pravo oljaąanje. Zaključili smo izobraľevanje s komunikacijo skozi igro. Namen tematike je bil sprostiti kreativnost skozi igrivo komunikativnost, teatralnost, izbiranje partnerjev, ąaljive dialoge ipd. Za pozornega opazovalca je zelo zgovorno dejstvo, da se uspemo precej dolgo cenzurirati, če pa se počutimo varne in sprejete pa dovolimo tudi podosebnostim, da zaľivijo in se izrazijo. Tako popustijo podzavestni pritiski, ki krmilijo naąe obnaąanje in se psihično osvobodimo lastnih ječarjev. Spoznali smo, da ni nobenega področja naąega ľivljenja, ki ne bi bilo potencialno patogeno in seveda tudi potencialno terapevtsko. Sleherni trenutek procesiramo na tisoče informacij, jih analiziramo, tlačimo, nadzorujemo ali pa sproąčamo, izraľamo in osvobajamo. Sleherna vsebina pa deluje distalno na celoto telesa in preko povratnih zank nazaj na ľivčevje in osebnost. Nevropeptidi so precej spremenili naąe mehanicistično gledanje na delovanje telesa, kjer je zavest nekakąen epifenomen fiziologije moľganov in z njmi tudi umre. Je res tako? Malo verjetno, saj ątevilne izpovedi klinično mrtvih govorijo prav o nasprotnem: da zavest gladko preľivi in se zaveda svojega stanja, da ima »jaz« moľnost izbire med povratkom v telo in ego identifikacijo ali izhodom v tunel in čistim zavedanjem sebstva. Znanstven pristop, ki je tako učinkovito analitično orodje za raziskavo materialne sfere, je na drugi strani lahko slepo selektiven za informacije, ki prihajajo s področij človekove transcendence in njegove transpersonalne naloge. V tem času se ta nasprotja lahko ľe hitro in kakovostno premoąčajo. Pogoj je čim manjąa vedenjska pogojenost in odprtost do vsega moľnega.

Kako naprej?

Izzvana BMA skorajda ni imela druge izbire, kot da se je lotila dela. Po treh letih je skupina eminentnih zdravnikov izdala poročilo, ki ga odlikuje borbenost, odločnost in obrambna pozicija. Menili so, da so obravnavane terapije primitivne, netestirane, neefektivne in nezdruľljive z naravnimi zakoni (!). Ker je bilo poročilo precej asinhrono s časom in realnim dogajanjem, je parlamentarna skupina zahtevala od ministrstva za zdravstvo bolj normalno presojo. 3.12.1991 je ministrstvo izdalo priporočilo: ...da lahko zdravniki, sodelujejo z zdravilci, s tem da ohranijo svojo polno odgovornost. Druľinski zdravniki lahko zaposlijo zdravilce in ponujajo usluge NHS (National Health System).

BMA je reagirala v drugo in leta 1990 sestavila novo skupino, ki jo je vodil dr. Fleur Fisher. Njihovo novo poročilo iz leta 1993 je bilo ľe mnogo bolj spravljivo in je ľe vsebovalo principe in normative dobre in varne prakse. Priporočili so, da se različne komplementarne metode organizirajo po druątvenem principu, si same določijo standarde, izobraľevanje in indikacijska področja.

Vsi ti uradni odzivi so bili seveda odmev dogajanja na terenu. Javnomnenjska raziskava je leta 1984 pokazala, da 10% prebivalcev močno verjame v alternativne metodei. Leta 1989 je ľe tri četrtine vpraąanih ľelelo, da so alternativne metode dostopne v javnem zdravstvuii. Raziskava leta 1993 je pokazala, da samo 11% ljudi ne verjame v alternativne metode in jih seveda ne iąčeiii. V drugih evropskih drľavah so bili podobni trendi ali ąe večje zahteve po alternativnih pristopih (Nizozemska). Zdravniki v Angliji so po svoje razreąevali dilemo med svojo strokovno izobrazbo in ľeljami pacientov. ®e leta 1981 so sploąni zdravniki napotili 10% pacientov k zdravilcem. Leta 1995 je poročal Cumberlege - zadolľen v ministrstvu za zdravstvo za področje komplementarne metode - da 40% registriranih zdravnikov pacientom priporoča komplementarne postopke. ©tevilke v zadnjih letih samo ąe naraąčajo in zadnje mnenjske raziskave kaľejo, da 85% ątudentov, 76 % druľinskih zdravnikov in 69 % bolniąničnih zdravnikov meni, da bi lahko bile te terapije dostopne v javnem zdravstvu. Zainteresirani lahko najdejo bogato slovstvo v knjigi Stephena Fulderja, The Handbook of Alternative and Complementary Medicineiv. Fulder je leta 1981 dobil nalogo, da sistematično obdela področje zdravilstva v Angliji in drugih deľelah. Po poklicu je biokemik in biolog in je doktoriral iz molekularnih procesov staranja. Sam navaja, da je znanstvenik, ki ľe dolgo uporablja alternativne pristope. Njegova knjiga je vsekakor ena boljąih, kar sem jih imel priloľnost prebrati ali vsaj prelistati in dokazuje, da so ovire med znanstvenim redukcionizmom in alternativnim holizmom umetne in nepotrebne. Prav tako postavljajo v čudno luč trditev naąe etične komisije, ki z obľalovanjem ugotavlja, da zdravilcem » podlegajo...tudi inteligentni in izobraľeni ljudje.« Izobraľenost in inteligentnost samo delno opisuje človeka in zelo malo pove o njegovi sposobnosti za razumevanje ľivljenja. Dobro bi bilo, da bi se vsi zavedali, da so naąe ątevilne temeljne predpostavke o ľivljenju kulturno in civilizacijsko privzete in jih pogosto nekritično jemljemo kot samoumevne ali celo objektivne. Tako človek nove informacije pogosto samo cenzurira, če ustrezajo sistemu fundamentalnih prepričanj ali ne in jim seveda natika ustrezen predznak.

Raziskave, ki jih navaja Fulder, dokazujejo, da so pacienti, ki uporabljajo alternativne usluge preteľno mladi ali srednjih let in viąje izobraľeni, 2/3 pa je ľensk. Različne raziskave v Angliji, ki so jih opravili v zadnjih ątirih letih, kaľejo, da se ątevilo obiskov pri zdravilcih pribliľuje ątevilu konzultacij pri druľinskih zdravnikih. V Evropi 20 - 50% ljudi obiskuje zdravilce.

Zakaj?

Navedel sem samo majhen presek moľnih pristopov, ki obnavljajo pacientove lastne regenerativne sile (duhovne, duąevne in telesne) in njegovo osebno odgovornost za zdravje in počutje. Verjetno se bo vsak od nas sam odločil, ali bo ta proces cinično zavračal ali s premislekom sprejel.

i Taylor Nelson Ltd, The monitor programme, Epson, Surrey, 1985
ii MORI Poll.The Times, 1989
iii Mintel.Alternative medicines, market intelligence report, London, 1993
iv Fulder S. The Handbook of Alternative and Complementary Medicine - 3rd edition, Oxford University Press, Oxford, 1996

	prejąnji članek	naslednji članek