Podpis aneksa h kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike, katerega del je tudi dogovor med Ministrstvom za zdravstvo, Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, zdravniškimi združenji in direktorji regijskih bolnišnic o ukrepih za izboljšanje razmer v zdravstvu, je v slovenski javnosti sprožil kar nekaj odmevov, večinoma ugodnih. Tako aneks kot dogovor sta posledica sporazuma, ki je bil sklenjen med Vlado RS in sindikatom Fides pred dvema letoma, ob koncu tritedenske zdravniške stavke.

Sporazum obvezuje Vlado RS, da bo uredila zdravniške plače po zgledu sodniških plač, v skladu z zahtevnostjo in odgovornostjo poklica ter ekonomsko močjo države. Sindikat Fides se je obvezal, da bo po svojih močeh in v okviru pristojnosti sodeloval z Ministrstvom za zdravstvo, Zdravniško zbornico Slovenije, Slovenskim zdravniškim društvom, vodstvi javnih zdravstvenih zavodov ter Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da bo denar, ki ga državljani namenjajo zdravstvu, čimbolj smotrno in racionalno porabljen. Popolnoma jasno je, da imamo zdravniki bianco menico za sprožanje stroškov, saj pomeni denar vsaka preiskava, vsako zdravilo, vsaka napotnica, vsak poseg itd... Nobena država ni tako bogata, da bi zmogla plačati vse, kar zdravniki znamo in zmoremo narediti in kar bolniki želijo.

S temi problemi se srečujejo vse zdravstvene ekonomije, celo tiste v "lepem - bogatem svetu". Od tu tudi spoznanje o nujno potrebnem razvijanju stroškovne zavesti, in če kdo hoče, tudi "samonadzor" pri zdravnikih samih. Nasprotno vodi v kolaps ali celo bankrot zdravstvenega sistema z vsemi posledicami.

Tisti, ki smo sprejemali take odločitve, smo se zavedali, da mnogi tega ne bodo mogli razumeti, nekateri pa ne hoteli. Dogovor smo podpisali z najboljšimi nameni in prepričani smo, da smo storili prav. Sindikatu Fides bi bilo seveda mnogo lažje igrati vlogo "strumnega sindikata", ki samo zahteva, nič ne ponuja. Zdravniki se namreč ne glede na položaj ter mesto zaposlitve, tako v javni kot zasebni zdravstveni službi, sleherni dan srečujemo z zdravstveno ekonomijo ter resnostjo rdečih številk. Zdravstveni proračun je omejen, želje in potrebe pa velike. Pri tem nismo "prodali" niti delčka svoje poklicne samostojnosti in avtonomije, kar nam očitajo tisti, ki se povečini nikoli ne znajdejo pred odločitvami, ki zadevajo bolnikovo zdravje in zdravljenje in ne prevzemajo nobene odgovornosti. Še vedno bodo glede zdravljenja najpomembnejša vodila pri sprejemanju odločitev: interes bolnika, znanje in etika.

Govorjenje in pisanje o tem, da smo zdravniki za pojave korupcije med nami nagrajeni, namesto da bi bili kaznovani, (Sobotna priloga Dela z dne 25.aprila 1998) je zlonamerno, nesramno in poceni politikantstvo. Korupcija v zdravniških vrstah je ne glede na to, koliko je je, vsega obsojanja vreden pojav in nevaren simptom moralne degradacije družbe.

Prav je, da smo zdravniki o tem spregovorili sami, saj tiščanje glave v pesek meče slabo luč na vse in ponižuje veliko večino, ki dela dobro, vestno in pošteno.

Pravi čudež bi bil, če se po vsem ne bi oglasil še sindikat zdravstva in socialnega varstva, ki boleha za "jugoslovanskim sindromom" in se še ni sprijaznil z dejstvom, da so mu zaradi politike, ki jo vodi, najprej pobegnili zdravniki in kasneje še medicinske sestre in tehniki.

Ne bom ponovno opisoval težav, ki so nam jih povzročali ob našem nastanku in podpisu kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. Vso hudobijo so z velikim veseljem spet ponovili, ko se je ustanavljal sindikat delavcev v zdravstveni negi. Za ilustracijo naj povem, da so dolgo časa onemogočali predstavnikom omenjenega sindikata sodelovanje na sejah Koordinacije sindikatov negospodarskih dejavnosti.

V svoji veliki skrbi za zdravnike, zlasti mlade, nam med tritedensko zdravniško stavko niso niti enkrat izrazili podpore. Nikoli pa niso pozabili pritakniti svojega lončka ali podpisa k dosežkom, ki jih je tako ali drugače za zdravnike dosegel Sindikat Fides. Resnici na ljubo je treba povedati, da so jih pri tem uspešno spodbujali nekateri politiki iz prejšnje vladne garniture po principu - Divide et impera. To, da jih moti dogovor kot priloga, nam je popolnoma razumljivo, saj nekaterih stvari pač ne morejo razumeti. Sindikat Fides seveda ni pozabil na mlade zdravnike, če pri tem mislimo sekundarije, saj so se ob podpisu drugega aneksa h kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike ob koncu stavke, prav njim plače najbolj dvignile. Ponovno višanje plač sekundarijem bi povzročilo, da bi bila razlika med plačo zdravnika brez licence in popolnoma samostojnega zdravnika z licenco premajhna, razmerja med plačo začetnika in tistega z najvišjo kvalifikacijo, pa manjša od 1 : 2.

Glede na to, da ima Sindikat Fides odločbo Ministrstva za delo št. 121-02-124/93, z dne 15.07.1993, o tem, da je reprezentativni sindikat v poklicih zdravnik in zobozdravnik računamo, da bodo gospodje in gospe iz sindikata zdravstva in socialnega varstva izjemoma načelni in aneksa ter dogovora, kot trdijo, ne bodo podpisali.

Nerazumevanje in napadi so bili pričakovani. Veliko nasprotovanje smo pričakovali med vodstvi zdravstvenih zavodov, zato je Sindikat Fides dal pobudo, da se sestanejo naši predstavniki ter vodstva bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov ter se dogovorijo, kako skupno realizirati podpisani dogovor, razčistiti nejasnosti ter razbiti nezaupanje. O teh sestankih bo glavni odbor Sindikata Fides obveščen še ta mesec in bo ukrepal skladno s poročili. Po do zdaj dostopnih informacijah večjih problemov ne bi smelo biti.

Hud napad na enotnost zdravništva v časih, ko bi morali izkazati največjo možno skladnost pogledov in nastopov, je pismo dr. Cevca ministru za zdravstvu, ki ga je pisal kot predstavnik Sindikata zdravstva in socialnega varstva v KC, in ki so ga povzeli nekateri mediji. (v celoti ga objavljamo v nadaljevanju). Pismo s podobno vsebino je že pisal predsedniku vlade ob koncu zdravniške stavke in podpisu aneksa h kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike ob koncu zdravniške

stavke, aprila 1996. Njegova vsebina je v nasprotju s stališči zdravniškega društva, saj je pri dogovoru vseskozi sodeloval in ga sooblikoval predsednik Slovenskega zdravniškega društva, prof. dr. Pavel Poredoš. Ali lahko po vsem tem dr. Cevc še vedno opravlja funkcijo generalnega sekretarja zdravniškega društva?

Ne glede na vse nevšečnosti je aneks v postopku registracije na ministrstvu za delo in pričakujemo njegovo objavo v Uradnem listu. Sindikat Fides, Zdravniško zbornico Slovenije in Zdravniško društvo pa čaka, glede na rečeno in podpisano, še veliko dela, da bo v tem in naslednjem letu dosežena popolna ekonomska rehabilitacijo slovenskih zdravnikov, ter da bo slovensko zdravstvo postalo bolj prijazno in dostopno bolnikom, ki jim tako doslej kot poslej namenjamo največjo skrb.

	prejšnji članek	naslednji članek