Knjigo Razumeti umirajoče bi lahko imenovali tudi praktična navodila za spremljanje umirajočih, njihovih svojcev in samega sebe kot spremljevalca. Knjiga je razdeljena v enajst poglavij, največji del je namenjen komunikaciji s samim seboj, z bolnikom in svojci. Obravnava tudi temelje hospica, proces umiranja in žalovanja, stiske svojcev in spremljevalcev, bolniško pastoralo in duhovnost spremljevalcev. Vse, kar je zapisano v tej knjigi, so osebne izkušnje katoliškega duhovnika Heinricha Pera iz Halle v bližini Leipziga. Heinrich Pera je v Halle začel s programom hospic in je trenutno predsednik Nemškega zveznega združenja hospic. Vrsto let je delal kot bolničar v mestni bolnišnici. Organiziral je krizno svetovanje in skupine za samopomoč za onkološke in dializne bolnike in skupine za žalujoče. Ima tudi izkušnje lastne bolezni. Prizna, da je sam veliko trpel in bežal pred trpljenjem. Odkril je, kako je človek, tudi duhovnik, ko je v krizi, odvisen od čutečih soljudi. Je iskan predavatelj na temo Duhovnost pri umirajočih. V knjigi ne deli naukov, ampak vodi pogovor z bralcem. Tistega, ki mu prisluhne, prime za roko in ga pelje k oknu, ga odpre in pokaže doživljanje umirajočih, stiske in upanja svojcev in spremljevalcev. Avtorjeve izkušnje so podkrepljene s pričevanji bolnikov in svojcev.
    Sebi in bralcem avtor zastavlja temeljno vprašanje: Kdo je človek? Nikoli ni kliničen primer, vedno je oseba, duhovni misterij, ki poleg strokovnosti zahteva bližino, če ga hočemo prav spremljati. Kaj je bolezen? Bolezen se vedno dotakne človeka kot celote, nikoli samo telesa. Absolutno in edino pravilo je celostno spremljanje (stol izgubi stabilnost, če mu manjka ena noga). Avtor pravi, da se je največ naučil ob bolniški postelji, ne kot gledalec, ampak kot sopotnik. Priznal si je, da je ranljiv, da ima svoje meje, da potrebuje počitek, vizije in sanje. Skupinsko delo ni modna muha, ampak nujen pogoj za spremljanje umirajočih. Tako kot se človek lahko rodi le ob pomoči sočloveka, se tudi dostojanstveno poslovi le, če v umiranju ni sam, ampak je nekdo ob njem, zanj in z njim. Njive svojega življenja ne moreš sam obdelovati. Džungle v svojem srcu ne moreš sam iztrebiti. Besed, ki pomaga, si ne moreš sam izreči. Do kam spremljati in razumeti umirajoče? Nikdar ne bomo dosegli meje, ker je ni. "Dobrega umiranja" in bližine se ne da narediti, lahko se zgodi. Brez komunikacije, ki zaorje na globoko, ni bližine. Bodi eno samo uho, tipaj in išči bolniku lastno pot. Kaj ti želi bolnik povedati z besedo, risbo, simboli, sanjami, barvo glasu? Tudi spremljevalec potrebuje izkustvo, da je s strani umirajočega in svojcev sprejet. V umirajočem srečujemo vedno tudi sami sebe, to kar je izrinjeno, pozabljeno, morda tudi krivo. Avtor piše: "Najina zadnja srečanja so bila napolnjena s preprosto pristnostjo, dotikom, osvežitvijo z vlažno krpo in vedno znova s skupnim dotikanjem križa." Oba, umirajoči in spremljevalec, prejemata in dajeta, odkrivata menjavo vere in zaupanja, solz in smeha, oklepanja in izpuščanja, sproščenosti in obupa. Pomoč svojcem je vedno tudi pomoč bolniku. "Kakšen bog je to, ki mi vzame najljubše, kar imam?" obtožuje svojec, ki "umira zraven". Spremljevalec naj gradi most za pogovor med bolnikom in svojci, da se uredi tisto, kar je bilo zamujeno.
    Avtor pravi: "Mnogim sem bil spremljevalec in so mi veliko dali. Postal sem drugačen, upam, da bolj človeški." Odločilno za srečanje z bolniki je, kakšen sem, kako se odzivam na svoje bolezni, stiske, zakaj delam to, kar delam, kako se varujem sindroma pregorelosti.
    Poleg strokovnosti je za spremljevaleca pomembna njegova duhovnost. Za duhovnost spremljevalca so pomembne tri kreposti: poznati mero svojih moči, nežno ljubiti in skupinsko delo. Negovati pomeni tudi in predvsem skrbno ravnati s seboj. Jaz lahko tolažim le, če sem sam potolažen in okrepljen.
    Poti mimo smrti ni. Skoraj vse smo se učili in ostane nam samo še to: ars moriendi (umetnost umiranja) ostane včasih naš prvi in edini učitelj, da se naučiš ars vivendi (umetnosti življenja). Če je spremljanje umirajočih bolnikov za vas pomembno, potem boste ostali zraven, najprej kot človek in šele potem kot zdravnik, medicinska sestra, prostovoljec, duhovnik. Naj vas k temu vzpodbuja tudi ta dragocena knjiga, ki jo je tenkočutno prevedla dr. Metka Klevišar. V pomoč naj vam bodo tudi seznam literature v slovenščini o spremljanju umirajočih in žalovanju in kontakni naslovi Slovenskega društva hospic na koncu knjige.

	prejšnji članek	naslednji članek