|
|
novice |
|
|---|
Prof. Brinkmann je bil rojen 7.4.1939 v Hamburgu, kjer je maturiral in leta 1966 končal tudi študij medicine. Po opravljeni promociji je bil imenovan za asistenta in v letu 1970 je opravil enoletni asistentski staž na Inštitutu za patologijo Univerze v Hamburgu. Od leta 1968 do 1975 je bil kot znanstveni asistent na Inštitutu za pravno medicino Univerze v Hamburgu, kjer je leta 1972 opravil specialistični izpit iz sodne medicine ter bil na istem inštitutu zaposlen kot višji zdravnik. Leta 1975 je pridobil mesto prvega zdravnika na sodni medicini v Hannovru, leta 1977 pa je bil, po predhodno opravljenem doktoratu znanosti, habilitiran za rednega profesorja na Univerzi v Hamburgu. Opravljal je tudi mesto prvega zdravnika na inštitutu za pravno medicino v M(nstru in Freiburgu. Od leta 1981 je zaposlen kot prvi predavatelj in predstojnik Inštituta za pravno medicino Univerze v M(nstru.
Prof. Brinkmann je član številnih mednarodnih združenj, med drugim je predsednik Nemškega združenja za pravno medicino, podpredsednik Mednarodnega združenja za forenzično hemogenetiko, predsednik Mednarodne akademije za sodno in socialno medicino, član Nemškega združenja za patologijo, član angleške akademije za sodno medicino, član združenja za potapljaško medicino, prometno medicino, član medicinskega ter naravoslovnega združenja v M(nstru, podpredsednik poklicnega združenja sodnih medicincev, član Nemške akademije naravoslovnih znanosti, podpredsednik Evropskega združenja za sodno medicino.
Kot publicist je prof. Brinkmann usklajevalni urednik mednarodnega časopisa za sodno medicino International Journal of Legal Medicine, urednik časopisa Pravna medicina, urednik časopisa Prometna medicina (J Traff Med), od 1986 do 1992 je bil prorektor Univerze v M(nstru, je predsedujoči komisije DNA Mednarodnega združenja za hemogenetiko, je tudi član Mednarodnega združenja Bucherie-La-Ferla-Preis za sodno medicino.
Pomembni področji njegovega delovanja sta forenzična patologija in forenzična hemogenetika z biološkimi sledovi. Na prvem področju se ukvarja z obsežno sodnomedicinsko problematiko s področja klasične sodne medicine s proučevanjem vpliva uporabe modernih metod zdravljenja predvsem na področju intenzivne medicine. Posebno področje, s katerim se ukvarja, so pljuča in spremembe na pljučih zaradi obstruktivnih bolezni in obstruktivnih asfiksij. Posebno pozornost posveča tudi nenadni smrti dojenčkov, vitalnim reakcijam skeletne muskulature, času nastopa smrti, patologiji dražil in etilenglikola, kar je tudi objavil v številnih raziskovalnih prispevkih.
Področje forenzične hemogenetike je njegovo ožje in specialno področje, na katerem je razvil kot eden vodilnih strokovnjakov številne metode s področja populacijske genetike in predvsem iz področja individualizacije bioloških sledov s pomočjo DNA metode. Trenutno na tem področju razvija imunohistokemične značilnosti polimorfizmov proteinov v primerjavi z DNA polimorfizmi s ciljem individualizacije vsake posamezne biološke sledi. Profesor Brinkmann je objavil preko 325 bibliografskih enot v obliki znanstveno-raziskovalnih člankov ter poglavij v knjigah, s katerimi je obogatil ne samo področje sodne medicine, ampak medicine nasploh. Prof. Brinkmann je pripravljen pomagati tudi pri strokovnem, raziskovalnem in pedagoškem delu na naši fakulteti.
Med svojo plodno kariero je deloval v uveljavljenih ameriških bolnišnicah in medicinskih fakultetah kot svetovalec, klinični raziskovalec, direktor raziskovalnih programov in predavatelj. Leta 1986 se je vrnil v Avstrijo in postal predstojnik interne medicine v univerzitetni bolnišnici v Gradcu.
Akademsko kariero je pričel leta 1975. Od leta 1986 je redni profesor na Univerzi Karl Franzens v Gradcu in od 1987 redni profesor medicine na univerzi v Dallasu. Hkrati je tudi predstojnik katedre za interno medicino na univerzi v Gradcu.
V svojem znanstvenem opusu je prof. Krejs zajel različna področja. Njegovo pozornost so najprej pritegnili še neraziskani procesi na področju fiziologije in patofiziologije gastrointestinalnih gibanj (???) . Največ svoje pionirske energije je kasneje plodno udejanil pri raziskavah fiziologije in patofiziologije vode in prenosa ionov skozi črevesno sluznico, kjer je postavil mejnike v razvoju klinične in znanstvene medicine ne tem področju. Njegove študije hormonov v črevesju in pankreatičnega sindroma kolere so postavile temelje današnjega razumevanja sekrecijske diareje. (???)
Bogata bibliografija prof. Krejsa obsega 114 strokovnih člankov in več kot 100 preglednih člankov ter poglavij v knjigah s področja interne medicine in gastroenterologije.
8. novembra sem se udeležila Mednarodnega simpozija plastične kirurgije v Kölnu. Program je bil zanimiv zaradi poznanih predavateljev in izkušenih kirurgov, kot so profesor Mustarde (plastična kirurgija orbitalne regije), profesor Morgan (izsledki raziskav o staranju), profesor Webster (prosti "globoki" DIEP - TRAM reženj za rekonstrukcijo dojke), profesor Hinderer, profesor Lemperle…). Simpozij je bil zanimiv še bolj zato, ker ga je prvič organiziral "novopečeni šef", pred leti član "zlatega" moštva pokojnega Marka Godine, kolega Egon Eder. Dr. Eder že 6 let uspešno operira v Kölnu, na kliniki za plastično kirurgijo v Wesselingu, kjer operira 5 kirurgov in 3 do 4 gostujoči zdravniki v 2 operacijskih dvoranah in 12 sester skrbi za bolnike na 35 posteljah. Dokaz za uspešno delo je njegova nedavna izvolitev za predstojnika klinike. Izmed osmih nemških kandidatov in enega slovenskega, so izbrali slednjega. Nasledil je dosedanjega predstojnika, profesorja Nevena Olivarija (hrvaške gore list, ki smo ga večkrat poslušali tudi v Ljubljani), katerega 65. obletnico smo proslavili na večer po končanem strokovnem programu. Izvolitev tujega državljana za predstojnika je klub vsemu izjemna, posebej v Nemčiji, kjer so tujci še vedno sprejeti drugače kot recimo v Ameriki, kjer ni pomembno od kod si, le da dovolj veljaš. Tega ne omenjam samo zato, da izrazim svoj ponos, ker dr. Eder izhaja iz vrst slovenskih kirurgov plastikov. Očitno je, da je komisija pri izbiri predstojnika poleg strokovnih dosežkov in sposobnosti, upoštevala tudi kandidatov tako imenovani EQ (emotional quality) .
Zdravnik in njegov oddelek sta lahko uspešna le z dobrim skupinskim delom, katerega delovanje uspešno koordinira predstojnik. Tako kot otrok lahko v ugodnem okolju uspeva odlično, v slabem pa ne razvije svojih sposobnosti in dobrih osebnostnih lastnosti, tako zdravnik na oddelku, oziroma zdravstveni ustanovi, kjer vladajo prijateljski, odkriti, konstruktivno kritični in primerno tekmovalni odnosi, lahko razvije svoje sposobnosti in popravi ali zmanjša svoje pomanjkljivosti. Izgleda, da dr. Eder ni samo "rojen" kirurg, ampak je našel tudi okolje kjer "cveti". Čestitam, Egon!
Ko takole poslušam, gledam in prebiram o nagrajencih sem se spomnil, da so tudi tisti, ki so zaposleni v zdravstvu še ne predolgo tega že prejemali nagrade in priznanja, ki jih je podeljevalo takratno Ministrstvo za zdravstvo. Spomnil sem se tudi, da sem se že kar nekaj let nazaj pogovarjal s tedanjim zdravstvenim ministrom gospodom doc. dr. Voljčem in mu kot poobalščeni predstavnik Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije predlagal, da bi take nagrade in priznanja obnovili. Gospod minister se je s tem povsem strinjal, samo naprosil me je, naj ime in datum podelitve uskladimo kar zdravniki sami med seboj. Kot neke vrste koordinator sem o tem poročal na sejah prvega izvršilnega odbora Zbornice in na sejah prejšnjega sekretariata Slovenskega zdravniškega društva. In zgodilo se je nekaj ne povsem razumljivega (ali pa tudi pričakovanega). Vodilni funkcionarji obeh kjučnih zdravniških organizacij se niso mogli zediniti niti za ime nagrade, niti za datum podelitve!
In tako (denarne) nagrade že vsa leta čakajo in med mnogimi nagrajenimi imenitniki ni zaslediti slovenskih zdravnikov.
Javno pozivam vodilne funkcionarje v Zbornici in Zdravniškem društvu, da se v najkrajšem času dogovorijo in o tem obvestijo slovenske zdravnike in zobozdravnike.
Letos je v okviru razpisa INCO COPERNICUS prispelo približno 1300 predlogov projektov, namenjenih za vzpodbuditev sodelovanja med Evropsko unijo in državami vzhodne in srednje Evrope. Projekti so bili razdeljeni v deset skupin: zaščita okolja, posledice ionizirnega sevanja na okolje in zdravje, raziskave zdravje, nenuklearna energija (s tega področja so bili razpisani demonstracijski in razvojni projekti), telematika in komunikacije, raziskave materialov, prehrana in socialne vede. Sam sem sodeloval kot strokovnjak v skupini, namenjeni raziskavam zdravja, v kateri je sodelovalo približno štirideset ocenjevalcev. Projektov s tega področja je bilo približno dvesto. Še trije drugi strokovnjaki iz Slovenije so sodelovali pri drugih skupinah.
Samo prvi plenarni sestanek je potekal za vsa področja skupaj. Takrat so nas pozdravili predstavniki Evropske unije, ki so skrbeli za koordinacijo celotnega projekta Copernicus in nam pojasnili metodologijo dela. Ta je bila natančno določena in smo jo dobili vnaprej z zahtevo, da jo podrobno preštudiramo. Pravila so bila stroga: ocenjevalci se med seboj nismo smeli pogovarjati o projektih, razen takrat, ko smo morali uskladiti svoja mnenja. Na začetku ocenjevanja smo dobili priponke, s katerimi nam je bil omogočen dostop v stavbo, in ki smo jih morali nositi. Če smo slučajno naleteli na projekt, pri katerem je bil eden izmed partnerjev tak, da smo ga poznali ali z njim sodelovali, smo morali o tem obvestiti vodje ocenjevanja, ki so tak projekt dodelili komu drugemu. Prepovedano je bilo telefoniranje in fotokopiranje kakršnegakoli gradiva brez vnaprejšnje privolitve organizatorjev. Tudi po končanem ocenjevanju ne smemo izdati, katere projekte smo ocenjevali oz. imena ocenjavalcev posameznih projektov.
Ocenjevali smo najprej individualno, na osnovi vnaprej določenih kriterijev. Uporabljali smo petstopenjsko lestvico z ocenami od odlično do slabo. Kriteriji za ocenjevanje so bili naslednji: usklajenost z razpisnimi pogoji, stopnja sodelovanja med partnerji, strokovna kakovost predloga, kredibilnost predlagateljev, izvedljivost predlaganega načrta, pomen pričakovanih rezultatov, razmerje med ceno in kakovostjo, vpliv raziskave na razvoj raziskovalnega potenciala v državah srednje in vzhodne Evrope. Na osnovi vseh delnih ocen je vsak ocenjevalec dodelil projektu še končno oceno. Vsak projekt so ocenjevali trije med seboj neodvisni strokovnjaki, ki so na koncu morali svoje mnenje tudi dokončno uskladiti in svojo oceno utemeljiti. Tak končni ocenjevalni list je odločal o usodi projekta. V financiranje so bili predlagani samo tisti projekti, ki so dobili prav dobro ali odlično skupno oceno. Takih je bilo približno 20 odstotkov.
Delo je bilo naporno, saj je bila dokumentacija posameznih projektov izredno obsežna. Ocenjevalci smo se praviloma srečevali z zelo natančno napisanimi predlogi, ki so imeli značaj preglednih člankov. Razen predlogov samih je bilo treba vsaj približno oceniti finančno konstrukcijo projekta in smiselnost porabe sredstev (npr. koliki delež sredstev je bil predviden za potovanja, opremo, zaposlitve, kakšna je bila razdelitev sredstev med posameznimi partnerji). Oceniti smo morali tudi priložene bibliografije predlagateljev, ki so bile včasih zelo obsežne, ob tem pa je bilo pravih, dobrih referenc relativno malo.
Najbolj zahtevno je bilo usklajevanje ocen. Praviloma velikih odstopanj med ocenjevalci ni bilo, včasih pa se je le dogajalo, da so si bila mnenja tako nasprotujoča, da jih ni bilo možno uskladiti. Največ nesoglasij je izviralo iz dveh razlogov: ali predlog projekta sodi v razpis ali ne in ali ima določena metoda, ki jo predlagajo, kakšno strokovno vrednost. To drugo je bilo zlasti pomembno pri novih področjih, kjer nekatere metode dela še niso splošno uveljavljene. V teh primerih smo poklicali supervizorja ali pa izjemoma zahtevali povsem novo skupino strokovnjakov, ki je poskusila dati novo mnenje.
Po enem tednu celodnevnih ocenjevanj smo na koncu uspeli izdelati seznam projektov, ki naj bi bili deležni financiranja s strani blagajne Evropske unije. V okviru projekta COPERNICUS je bilo za raziskave namenjenih povprečno 500 000 ECU za vsak sprejeti projekt. Za nekatere raziskovalne inštitucije, zlasti v državah bivše Sovjetske zveze, bo to glavni vir financiranja v nadaljnjih treh letih, kolikor so lahko trajali projekti.
Sodelovanje na ocenjevanju mi je bilo zanimiva in dragocena izkušnja, saj sem ob pregledu velikega števila projektov izostril tudi lastno kritičnost do svojega dela. Obenem sem lahko utrdil stike s strokovnjaki na področju raziskav zdravja. Posebej zanimiva pa se mi zdi natančna metodologija ocenjevanja projektov s strani treh neodvisnih strokovnjakov. Verjetno bi bilo smiselno, razmisliti, če je možno tak način dela uporabljati tudi pri nas.
Hospic je gibanje, ki se je po ustanovitvi prvega sodobnega hospica, hospica sv. Krištofa v Londonu oktobra 1967, razširilo po vsem svetu. Njegov program je celostna skrb za umirajočega bolnika in njegovo družino. Ta skrb vključuje vse potrebe: telesne, duševne, socialne in duhovne. Glavno geslo hospica je: dodajati življenje dnevom, ne dneve življenju. Človek naj bi živel čim bolj kakovostno do zadnjega trenutka. Pomoč družini se nadaljuje tudi še po smrti, v času žalovanja. Največ pomoči hospica se odvija na bolnikovem domu, v okolju, kjer živi. Ponekod pa imajo tudi hospic kot hišo, ki je dobrodošla predvsem takrat, ko iz kakršnegakoli razloga oskrba umirajočega doma ni možna. Vendar naj bi bili tudi v tem primeru čim več prisotni svojci, ki prav tako potrebujejo pomoč. Načela hospica pa je možno vsaj delno vnašati tako v bolnišnice kot v domove za stare.
Načela hospica so:
Slovensko društvo hospic je bilo ustanovljeno junija 1995. Ob koncu leta 1997 je bilo vanj vključenih 500 članov iz vse Slovenije, od tega skoraj polovica iz zdravstvenih poklicev. Do zdaj so bili poleg odbora v Ljubljani ustanovljeni področni odbori v Mariboru, Velenju in Tržiču. Zanimanje za širitev dela hospica pa se kaže tudi drugod po Sloveniji.
V Sloveniji trenutno še ne načrtujemo hospica kot hiše. Najprej želimo ljudi osvestiti, da je zelo pomembno, kako preživimo zadnji del svoje življenjske poti, da spremljanje umirajočih prinaša večjo kakovost življenja ne samo umirajočim, ampak tudi tistim, ki živijo naprej. Najprej želimo po vsej Sloveniji razpresti mrežo prostovoljcev, ki bodo pripravljeni za spremljanje umirajočih in njihovih družin. Šele potem, ko bomo imeli dovolj ljudi, ki bodo prevzeli filozofijo hospica za svoj življenjski program, ko bodo družine dojele, da umirajočega ne morejo preprosto potisniti v roke tujih ljudi, ampak morajo najbližji ostati ob njem, šele potem bo hospic lahko to, kar naj bi resnično bil.
Za delo hospica so bistveni prostovoljci, ljudje, ki so pripravljeni nekaj ur tedensko posvetiti umirajočemu bolniku in njegovi družini. Večina prostovoljcev se za to delo odloči potem, ko so sami v svoji družini doživeli umiranje svojca in začutili, kako pomembno je spremljanje umirajočih za kakovost našega življenja. Prostovoljci se dobro zavedajo, da pri tem dajejo in dobivajo in da je spremljanje družine z umirajočim sicer težko, toda človeka lahko zelo obogati in mu bistveno pomaga oblikovati lastni odnos do življenja in smrti.
V Ljubljani smo doslej izšolali štiri skupine, v Velenju eno skupino prostovoljcev, ki so pripravljeni spremljati umirajoče in njihove družine. Pogosto je treba pomoč nuditi predvsem svojcem, da so ti lahko kos spremljanju bolnika. Dosedanje izkušnje s prostovoljci, ki so spremljali umirajoče in njihove družine, so pozitivne in kažejo, da je to delo zelo potrebno. Seveda pa je treba prostovoljce strokovno voditi in skrbeti za njihovo stalno izobraževanje in supervizijo njihovega dela. V ta namen imamo v Ljubljani trenutno zaposleno eno višjo medicinsko sestro kot koordinatorja prostovoljcev, potrebovali pa bi celotno skupino, ki bi to delo vodil in spremljal (zdravnika, medicinsko sestro, psihologa, socialnega delavca itd.)
Prostovoljec se po opravljenem šolanju obveže, da bo 2 do 8 ur tedensko posvetil spremljanju družine z umirajočim. Naloge prostovoljca obsegajo številne neprofesionalne aktivnosti, ki jih izvaja v soglasju z bolnikom in s svojci:
Ker bo ob svoji dvajsetletnici ponovno sodelovala na tekmovanju Naša pesem, ima pa še nekaj drugih večjih načrtov, vabi v svoje vrste nekaj novih članov: 1 prvi tenor, 1 drugi tenor, 1 prvi sopran in 1 drugi alt. Vaje imajo ob torkih ob 20. uri v 4. predavalnici v Kliničnem centru. Vabljeni vsi tisti, ki ste se v študentskih letih preizkušali v dobrih pevskih zborih, ali pa ste se celo učili solopetja, pa vam poklic ne omogoča samostojne galsbene kariere. Kandidati se dogovorite glede preiskusa z diabetologom mag. Matjažem Vrtovcem, dela v Kliničnem centru v 6. nastropju, ali pa se oglasite kar na vaji.
V oktobru leta 1998 bo na Bledu potekal 5. kongres evropskega mišičnokostnega združenja radiologov, doslej največja mednarodna strokovna manifestacija v zgodovini slovenske radiologije. S tem je Kliničnemu inštitutu za radiologijo, Katedri za radiologijo in Slovenskemu združenju radiologov, ki bodo lokalni soorganizatorji, izkazana posebna čast. Hkrati pa tudi pomeni zaupanje v strokovno raven slovenske radiologije, še posebej glede na dejstvo, da je Slovenija edina med prejšnjimi vzhodnoevropskimi državami organizator takega srečanja. Znanstveni odbor kongresa, ki združuje šestnajst vrhunskih zahodnoevropskih mišičnokostnih radiologov iz dvanajstih držav, obeta strokovno zanimivo in kakovostno srečanje. Evropsko združenje mišičnokostnih radiologov je organ Evropskega radiološkega združenja, z osnovnim namenom, da v evropskem prostoru deluje kot organizator izobraževanja ne le radiologov, ampak tudi ortopedov, revmatologov, onkologov in drugih sorodnih specialnosti. Ena od osnovnih oblik njegovega delovanja je organizacija kongresa, na katerem je v nizu izobraževalnih tečajev z udeležbo vodilnih evropskih in ameriških strokovnjakov, prikazano stanje sodobne radiološke diagnostike pri različnih mišičnokostnih bolezni. Zato bo kongres izjemna priložnost za vse, ki se ukvarjajo z omenjeno problematiko, da spoznajo številne pomembne spremembe, ki so se na tem dinamičnem področju zgodile v zadnjih letih. Enako pomemben cilj kongresa je prikaz originalnih raziskovalnih prispevkov evropskih radiologov, kar bo nedvomno omogočilo tudi afirmacijo naših strokovnjakov. Priznanje slovenski radiologiji je tudi dejstvo, da je bil prof. dr. Vladimir Jevtič oktobra letos imenovan za predsednika Evropskega združenja mišičnokostnih radiologov. Še najbolj pomembno je poudariti, da omenjeni strokovni dosežki niso naključni. So sad večletnega in v evropskem prostoru odmevnega raziskovalnega dela naših strokovnjakov: višjega znanstvenega sodelavca dr. Francija Demšarja z Inštituta Jožef Štefan, prof. dr. Blaža Rozmana z Revmatološke klinike bolnice Petra Držaja, prof. dr. Vladimirja Jevtiča s Kliničnega inštituta za radiologijo KC; s tujimi raziskovalci, ki jih je vodil dr. Iain Watt, mednarodno priznani strokovnjak na področju radiologije revmatičnih bolezni (Bristol UK). Ne nazadnje je tudi posledica izredno uspešnega 1. kongresa slovenskih radiologov leta 1996, z udeležbo niza priznanih tujih predavateljev iz zahodne Evrope in ZDA.
Za nadaljnji strokovni razvoj slovenske radiologije bo pomemben kompleks strokovnih dogajanj v okviru projekta Halley, ki bo potekal v Ljubljani v letih 1998 - 2000. Projekt vključuje triletni ciklus predavanj, namenjen izenačenju procesa izobraževanja v radiologiji med zahodnoevropskimi in vzhodnoevropskimi državami. Projekt Halley je program nenehnega strokovnega izobraževanja iz radiologije v Vzhodni Evropi. Ndzira ga Evropsko združenje radiologov, organizira in v celoti finančno podpira pa svetovno priznani proizvajalec kontrastnih sredstev Bracco International iz Milana, Italija. Po velikem uspehu prvega projekta Halley leta 1995, se je organizator odločil za povsem nov pristop. V treh letih bo celotna snov radiologije prikazana v seriji zaporednih predavanj in delavnic s strani uveljavljenih zahodnoevropskih predavateljev. Predavanja so namenjena specializantom v drugi polovici specialističnega staža. Tako bo sedanja generacija slovenskih specializantov imela enkratno priložnost, da spozna različna področja radiologije, kot so npr.: nevroradiologija, radiologija gastrintersitbalnega traka, radiologija mišičnokostnega sistema, pediatrična radiologija itn., na strokovni ravni najboljših pedagoških ustanov zahodne Evrope. Ciklusi predavanj bodo potekali v Varšavi, Pragi, Budimpešti in Ljubljani. Vključitev Ljubljane s Kliničnim inštitutom za radiologijo in Katedro za radiologijo, ki bosta skupaj z Združenjem radiologov Slovenije pomagali pri lokalni organizaciji sestankov, ni naključno in je nedvomno še eno priznanje naši radiologiji. Je pa tudi posledica skoraj enega desetletja raziskovalnega sodelovanja slovenskih radiologov z dr. Iainom Wattom, ki je vodja celotnega projekta Halley. Kot izraz njegovega strokovnega upoštevanja naših dosežkov lahko štejemo tudi dejstvo, da je prof. dr. Vladimir Jevtič izbran za vodjo in organizatorja strokovne skupine za radiologijo mišičnokostnega sistema. Obe manifestaciji sta nedvomno tudi dokaza strokovne umestitve slovenske radiologije v zahodnoevropski prostor.
Strežnik GastroEdge, je bil prvič predstavljen na 6. skupnem evropskem gastroenterološkem tednu (United European Gastroenterology Week) v Birminghamu v Angliji konec oktobra 1997. Vsebuje dve enoti. Prva, javno-izobraževalna (Community Forum), je namenjena obveščanju laikov, bolnikov; druga, strokovna (Professional's Forum), je namenjena zdravnikom splošne medicine in gastroenterologom, vsebuje pa strokovno informativno gradivo ter analize posameznih primerov bolezni in pregledne prikaze strokovnih tem. Strežnik je pripravilo farmacevtsko podjetje Janssen-Cilag. Podjetje Janssen ima predstavništvo tudi v Sloveniji. V zvezi z zdravljenjem bolezni prebavil tesno sodeluje s tovarno zdravil Krka, d.d.
Javno izobraževalni del strežnika GastroEdge je v pomoč osebam s simptomi zgornjih prebavil pri razumevanju njihovih težav in iskanju zdravniške oskrbe.
Nedavno opravljena raziskava DIGEST, ki je zajela deset držav, je pokazala, da ima simptome zbolenj zgornjih prebavil povprečno 41 % prebivalcev in da jih od teh samo 20 % obišče zdravnika.
V javno izobraževalni enoti strežnika lahko v rubriki Ali imate? (Do You Have?) bolnik napravi računalniški izpis kontrolnega seznama bolezenskih znamenj, ki zajema pirozo, težavno požiranje, slabo prebavo, napenjanje, spahovanje, občutek polnosti in slabost. Nato izpolni vprašalnik in ga izroči zdravniku. Strežnik daje največji poudarek strokovni zdravstveni pomoči, vendar pa obenem seznanja tudi s potrebnimi spremembami v življenjskem slogu, npr. z vrstami jedi in dejavnosti, ki jih moramo opustiti, ko so prisotni bolezenski znaki.
Strežnik ima poseben informacijski dodatek Infocentre, ki ga je pripravil zdravnik, vsebuje pa opis delovanja prebavil, različne težave, ki jih povzročajo motnje delovanja prebavil ter preiskave, ki jih zdravnik uporablja pri odkrivanju bolezni. Obravnava motnje motilitete, pirozo, ulkusno bolezen, hemoroide in staranje prebavil. Od preiskav za odkrivanje bolezni zajame vse od pogovora z zdravnikom in telesnega pregleda do računalniške tomografije in nuklearne medicine.
Strežnik obiskovalca seznanja tudi z novostmi na področju gastroenterologije. Vsebuje neodvisne ocene vodilnih mednarodno priznanih strokovnjakov, pa tudi rezultate raziskave DIGEST. Poleg tega lahko v njem najdemo slovar nekaterih medicinskih strokovnih izrazov, seznam povezav s strežniki različnih združenj in ustanov, informativno gradivo o boleznih prebavil in zdravilih, medicinske revije in splošnomedicinske teme.
Strokovni del strežnika GastroEdge, ki je namenjen zdravstvenemu osebju in ga lahko odpremo samo z geslom, je v pomoč zdravnikom splošne medicine in gastroenterologom.
Tri nove interaktivne analize primerov bolezni vsak mesec ponujajo zdravstvenemu osebju možnost trajnega izobraževanja na tem področju. Simulacije analiz bolezenskih primerov so razvili vodilni specialisti, odobrilo pa jih je Kanadsko društvo gastroenterologov.
Prve tri analize obravnavajo potovalno diarejo, Crohnovo bolezen, ki se ne odziva na steroidno zdravljenje, in neulkusno dispepsijo. Vsebujejo anamnezo, telesni pregled, laboratorijske izvide, zdravstvene ukrepe, potek zdravljenja in kontrolne preglede. Nato zdravnik lahko odgovarja na vrsto vprašanj. Pri vseh analizah primerov bolezni so navedeni viri in redakcijski odbor.
Poleg tega strežnik seznanja zdravnike s prikazi najnovejših dosežkov na strokovnem področju, vsebuje pa tudi seznam kongresov in povezav z drugimi strežniki svetovnega spleta.
Ker gre za mednarodni strežnik, ki se ga poslužujejo po vsem svetu, je seveda v angleškem jeziku.
Strežnik GastroEdge najdemo pod imenom: www.gastroedge.com
V Sloveniji trenutno živi najmanj 81 okuženih s HIV. Od tega jih 20 že ima aids. To so le prijavljeni primeri. Verjetno je okuženih nekaj 100 ljudi. V letu 1997 je bila diagnoza okužbe s HIV postavljena pri somih ljudeh, enem več kot v letu 1996. Zaradi napredka pri zdravljenju v letu 1997 zaradi aidsa ni umrl nihče in bolezen se je razvila le pri eni osebi. Med okuženimi je največ tistih, ki so se okužili z nezaščitenimi spolnimi odnosi, moški predvsem pri spolnih odnosih z moškimi. Vedno več pa je tudi okuženih s heteroseksualnimi spolnimi odnosi.
Bojimo se, da bi se lahko v bližnji prihodnosti začelo mnogo hitrejše širjenje okužbe s HIV med tisoči injecirajočimi uživalci nedovoljenih drog v Sloveniji, ki pogosto souporabljajo pribor za injeciranje in njihovimi spolnimi partnerji, od katerih številni sami ne injecirajo nedovoljenih drog. Tako bi lahko število okuženih v Sloveniji zelo poraslo že v bližnji prihodnosti.
Po najnovejših ocenah UNAIDS in Svetovne zdravstvene organizacije je z virosom, ki povzroča aids (HIV), na svetu okuženih veliko več ljudi, kot smo mislili. Okuženih je preko 30 milijonov odraslih in otrok. V povprečju je to vsak stoti v starosti od 15 do 49 let. V letu 1997 se je vsak dan na novo okužilo 16.000, skupaj 5,8 milijona ljudi, od tega 590.000 otrok. Ker več kot 90 % okuženih živi v državah v razvoju, kjer so zelo mejene možnosti za svetovanje in testiranje, jih velika večina ne ve za svojo okužbo. Zaradi aidsa je v letu 1997 umrlo 2,3 milijona ljudi, kar je več kot dvakrat toliko kot v letu 1996. Umrljivost zaradi aidsa pa bo v prihodnosti še zelo narasla.
Največ okuženih je še vedno v subsaharski Afriki, v povprečju zastašujočih 7,4 % vseh starih 15 do 49 let. Delež okuženih pa se zelo razlikuje v različnih državah.
V Aziji se je epidemija začela razvijati kasneje. Število novih okužb, preračunano na število prebivalcev je sicer nižje kot v Afriki, vendar bo verjetno do leta 2000 že polovica vseh okuženih na svetu živela v Aziji. Samo v Indiji je okuženih med 3 in 5 milijonov. Tako je Indija postala država z najvišjim številom okuženih na svetu. Ker pa se za razliko od Afrike, v številnih državah v Aziji, okužbe prenašajo tudi s souporabo pribora pri injeciranju nedovoljenih drog in ne predvsem s spolnimi odnosi, bi lahko to pogojilo še toliko večji delež okuženih prebivalcev v prihodnosti.
Glavno gonilo razvoja epidemije v številnih državah vzhodne Evrope je injeciranje nedovoljenih drog. To pogojuje večino od ocenjenih 100.000 novih okužb v letu 1997. Samo v Ukrajini je bilo v zadnjih treh letih prijavljenih 25.000 novih okužb, od tega polovica v letu 1997. Hitro naraščanje števila spolno prenosljivih bolezni v Belorusiji, Moldovi in Rusiji pa je grozeče opozorilo na možnost hitrega širjenja okužb s HIV z nezaščitenimi spolnimi odnosi.
Samo v razvitem svetu število novih okužb upada. Ker so številni okuženi zdravljeni z boljšimi, zelo dragimi zdravili, upada tudi število umrlih zaradi aidsa.
Po končanem tekmovanju je bilo tudi letos kosilo v pivovarni Union. Posebno zanimivo predavanje je pripravil dr. Marko Gričar z naslovom Droge in šport.
A - Moški letnik 1958 in mlajši
|
A - Ženske letnik 1958 in mlajše
|
A - Moški letnik 1958 in mlajši
|
A - Ženske letnik 1958 in mlajše
|
 |
 |
 |
 |
 |
|||