Bolezni, trpljenje, staranje in umiranje so prvine vsakega človeškega življenja in razvoja ter izpolnitev posamezne osebe in njenega socialnega delovanja. Pomen trpljenja in umiranja v etičnem sistemu vrednot je spremenljiv.

Ni pa spremenljivo dejstvo, da je evtanazija ne-etična, in da je nezdružljiva s tistim, kar je za zdravnika razumljivo samo po sebi. To je ob razpravah o evtanaziji, zaradi naraščajoče ravnodušnosti, treba vedno znova poudarjati.

Naloga zdravnika, o kateri se ne smemo pogajati je, da bolnikom daje varnost, da bo storjeno vse za obnovo njihovega zdravja ter - če je smrt neogibna - za zmanjšanje trpljenja ter za zdravnikovo podporo.

Bolniki imajo pravico do humanega spremstva v smrt ter dostojno umiranje. K dostojnemu umiranju sodijo človeška naklonjenost, učinkovita terapija bolečine, redna nega telesa ter ustrezna dobava tekočin in hrane. Ob tem moramo upoštevati, da so pacienti, ki so v budni komi (Wachkoma), ljudje, ki živijo, ne pa, ki umirajo.

Ustavno zajamčene pravice za samostojno odločanje ne smemo zlorabiti kot pravni temelj za samomor (Selbsttötung), še posebej pa ne za pooblastilo ali zadolžitev kakega drugega človeka, da bi pri tem kakor koli pomagal. Vendar bo zdravnik upošteval izraženo pacientovo željo; zdravnik bo s spoštovanjem uporabljal odredbe, ki jih je pri svoji polni zavesti za pacienta že vnaprej načrtoval (... und respektvoll mit vorab bei vollem Bewußtsein verfaßten Patientenverfügungen umgehen).

Avstrijska zdravniška zbornica to resolucijo podpira. Vrh tega je predsednik Zdravniške zbornice Avstrije v njenem glasilu (Östrerreichische Ärztezeitung) objavil pismo, naslovljeno na vse zdravnike, s prošnjo za podporo tudi vsakega posameznika.

Najpozneje 1. oktobra 2002 bodo na dunajski medicinski fakulteti začeli z novim kurikulom mešanega sistema: integriran pouk majhnih skupin z moduli na temelju PBL (Problem Based Learning, problemsko zasnovan pouk).

Avstrijska vlada ponuja rešitev v uvajanju medicinskih Visokih strokovnih šol. Vendar ni jasno, kaj (koliko manj) naj bi zajemal pouk na visoki šoli v primerjavi z medicinsko fakulteto. Dalje ni jasno, kako bi se izkazala mednarodna primerljivost teh medicinskih visokih strokovnih šol. Po drugi strani pa vse bolj množijo razprave o nujnosti ustanavljanja medicinskih univerz. Te naj bi zajemale vse tiste visokošolske ustanove, ki se ukvarjajo s človekom z duhovnega, religijskega, naravoslovnega in socialnega stališča.

Neodvisno od tega bi se morala okrepiti vloga univerze (!) pri nadaljnjem (podiplomskem) izobraževanju zdravnikov. Univerza zato, ker podiplomsko izobraževanje ne zajema le zdravnikov, temveč tudi druge discipline. V ta namen bo že ob koncu leta razpisana profesura za podiplomsko izobraževanje.

Temu predlogu odločno nasprotuje referat za neznanstveno medicino pri Avstrijski zdravniški zbornici, češ, da ni prav nobenega stvarnega razloga, da bi v Avstriji uvedli poklic te vrste. Trdijo, da "zdravniki ponujajo vse dodobra preskušene ter dozorele pristope zdravljenja". Obstojijo tudi možnosti izobraževanja v komplementarnih metodah, kot npr. homeopatija, akupunktura, nevralna terapija in mnogo je zdravnikov, ki so na področju teh metod že diplomirali.

V referatu za neznanstveno medicino menijo, da je močan dotok k "čudežnim zdravnikom" preprosto posledica iracionalnih nagibov. Gre za splošen trend proti področju ezoterike. "Na temelju dolgoletnih izkušenj tudi menimo, da ta trend k iracionalnosti nima skoraj nobene zveze z morebitnim občutkom bolnika, da se njegov zdravnik zanj ne zmeni ali celo z morebitnim razočaranjem bolnika zaradi neuspešnega zdravljenja." Seveda pa se je že pred časom pojavilo vprašanje o medicini treh minut ter o njeni vlogi pri pojavu trenda, opisanega zgoraj.

Proti metodam, ki jih uporabljajo padarji, se žal ni mogoče bojevati z racionalnimi pristopi. Od novega zakona pričakujejo, da bo vsekakor kaznoval vse tiste, ki se bodo na temelju plačila ali darila ukvarjali z dejavnostjo, ki je pridržana zdravniku.

Ker se v Avstriji pogosto zgledujejo po Nemčiji, je zanimivo tole:

V tej državi je trenutno približno 10.000 padarjev (Heilpraktiker), ki svoj poklic izvajajo na temelju zakona iz leta 1939. Pogoji: starost najmanj 21 let ter da kandidat še ni bil kaznovan. Poudarja se, da matura ni ovira(!). Izobraževanje traja 20 mesecev, obsoji pa tudi bolj intenziven, 12-mesečni tečaj. Pri zdravljenju lahko padar uporablja "preskušene metode kot npr. puščanje, puščanje krvi, kantaridinski obkladki ter zdravljenje s pijavkami." Za tiste, ki se odločijo za dopisno šolo padarstva, so na voljo tudi videokasete. Kvalifikacije padarjev ni mogoče preveriti z nobenim zakonsko normiranim pristopom.

V zadnji številki Liječniških novina, glasilu hrvaških stanovskih organizacij, je v zvezi z načrtovano reformo šolske medicine na Hrvaškem minister za zdravstvo, prof. dr. Andrija Hebrang, odgovarjal na vprašanja novinarke Milanke Jellačić Buzinski. Iz razgovora povzemamo najpomembnejše misli.

Cilj reforme je izboljšati zdravstveno varstvo šolarjev. Minister opozarja, da zadnja leta vse bolj pada število preventivnih pregledov. Naloga šolske medicine je, s preventivnimi pregledi in preventivnim delom preprečevati bolezni, ki bi kasneje lahko povzročale težje okvare, invalidnost in s tem povezane velike izdatke. Odgovornost teh zdravnikov je zato na preventivnem področju nedvomno večja od specialistov drugih strok. Šolska medicina je zato preventivna medicinska stroka.

Z leti so se pojavili v na tem področju odkloni, tako da se je šolska medicina ukvarjala pretežno s kurativnim delom. Razlogov za to je bilo več. Zdravniki so želeli pacientom nuditi popolno zdravstveno varstvo, čeprav so bili v bistvu preventivci. Zavarovalnica je želela dobiti popolno zdravstveno varstvo za čim manj denarja. Ministrstvo pa si je želelo čim boljših kazalcev zdravja.

Ministra skrbi dejstvo, da zdravnik šolske medicine preživlja svoj delavnik v ordinaciji, ne pa na svojem preventivnem delovnem mestu, to je v šoli, razredu, šolski kuhinji, telovadnici in zbornici. Zdravnik naj bi živel z zdravstvenimi, organizacijskimi, psihološkimi in drugimi problemi v šoli in nadziral njihovo reševanje. Tega pa zagotovo ne more, če dela v zdravstvenem domu.

Novinarko je zanimalo, kako so bila ta vprašanja pravno urejena doslej

Zato minister predlaga stroki, to je Hrvaškemu združenju zdravnikov šolske medicine, spremembe, ki naj jih sprejmejo ali zavržejo, jih prouče in utemeljijo.

Najpomembnejša sprememba je, naj bi postala šolska medicina izključno preventivna stroka, kot je na primer epidemiologija. Zdravnik šolske medicine naj bi odšel iz svoje ambulante v zdravstvenem domu v županijske zavode za javno zdravstvo, ki so bili ustanovljeni v preteklih petih letih. Kot uslužbenec tega zavoda bi bil preventivec tako kot epidemiolog ali sanitarni inšpektor, svoj delavnik pa bi preživljal v šoli. Zdravljenje naj bi prepustil izbranemu otroškemu zdravniku.

Minister je vnaprej vedel, da bo njegov predlog naletel na odpor posameznih specialistov šolske medicine, ki se ne bodo hoteli odreči svojim receptom, napotnicam in fonendoskopu. Zato je specialistom šolske medicine prepustil razmisliti, ali se želijo preseliti v zavode za zdravstveno varstvo in se posvetiti preventivi ali želijo ostati v zdravstvenem domu kot izbrani zdravniki in poskrbe na tržišču, pri starših in otrocih, za zadostno število opredelitev.

Po predvidevanjih je 50 % zdravnikov sprejelo izziv stroke in se opredelilo za preventivo, ostala polovica pa se je odločila za opravljanje svoje preventivne in kurativne dejavnosti v okviru splošne medicine. Z združenjem so se dogovorili za vrsto podrobnosti in za program, s katerim bodo pričeli 1. januarja 1998. Pričakujejo, da bo imela vsaka šola svojega zdravnika, kar je v preventivi bistveno. Glede na normative pa je seveda lahko en zdravnik tudi za več šol.

Kako bodo šolski zdravniki po novem komunicirali med seboj

Precepljenost otrok na Hrvaškem je dobra, čeprav je bila vojna in finančne razmere v zdravstvu niso najboljše je precepljenost 95 %. To je znamenje, da je ta del zdravstva organiziran kakovostno, in da mora tak tudi ostati. Ne velja pa, da ti otroci niso deležni nikakršnih izobraževalnih in vzgojnih zdravstvenih programov. Nikjer ni edukacije iz zobne higiene, sistematičnih pregledov lokomotornega aparata, vida, duševne razvitosti otrok. To pa so naloge zdravnika v preventivi. Kako bo komuniciral z izbranim osebnim zdravnikom ne bi smelo predstavljati posebnega vprašanja.

Lahko se bodo pojavili nesporazumi in potrebe za spremembo vedenjskih vzorcev. Ali se bodo ta vprašanja reševala fleksibilno in v sodelovanju z zdravniki?

Ali so predšolski otroci preventivno dovolj dobro oskrbljeni?

Želeli bi, je na koncu razgovora dejal minister, da izenačimo status predšolskih otrok s šolarji, po pravilih in zahtevah preventivne medicine.

V naslednjih številkah napovedujejo tudi mnenja drugih strokovnjakov o reformi šolske medicine.

	prejšnji članek	naslednji članek