Med delovnim kosilom, in ni jih veliko, ki bi takšna kosila, kaj šele večerje, hoteli imenovali drugače kot delovna, je beseda na koncu, ko smo bili izčrpali že vse "strokovne" teme, nanesla tudi na medicino, konkretneje na mesto, ki ga slovenska medicina zavzema v svetu in na njeno vlogo, cilje in poslanstvo v domačem prostoru.

Nesreča je hotela, da sem sedel poleg akademika prof. dr. Marjana Kordaša, ki sicer ni veliko jedel, kljub temu pa je bilo videti, da se počuti kot kozel v zelju. Očitno je šlo za področje, o katerem je bil že veliko pisal in še več razmišljal. In izzivalna vprašanja, na katera je sicer imel odgovor, pa ga ni bil pripravljen povedati, so kar deževala. "In zakaj bi bilo tokrat drugače, kot vseh zadnjih 25 let, odkar ga poznam?", sem se vprašal in odgovarjal, kot sem najbolje vedel in znal. In me je nazadnje, tako kot vedno, stisnil v kot. In tako sem v želji, da rešim preostanek popoldneva, ki sem ga bil, namesto za predavanja, namenil rekreaciji, obljubil napisati nekaj svojih misli za Isis.

Moja razmišljanja sicer izhajajo z ozkega obzorja klinične otroške nefrologije v našem prostoru, ne trdim pa, da jih ni mogoče vsaj deloma povzeti tudi širše, za pediatrijo v celoti ali medicino vobče. Ob tem velja poudariti, da gre zgolj za moje osebno mnenje in verjamem, da se mnogi z njim ne bodo strinjali ter hkrati želim, da bi se ob tem vprašanju razvila živahna polemika. Nenazadnje živimo v času, ko razvijamo novo, mlado državo, v kateri nekateri vidijo ostanke udbomafije, drugi začetek klerofašizma, večina pa si želi, da bi mirno in pripravljeni vstopili v Evropo.

Ob tem se zdi, da je treba tudi jasno opredeliti vlogo, cilje in mesto medicine, v širšem pomenu pa tudi zdravstvenega varstva prebivalstva. Oba pojma, namreč medicina in zdravstveno varstvo, nista sinonima in naj ju poenostavljeno opredelim za potrebe tega sestavka. Pod pojmom medicina razumem vedo o zgradbi in delovanju človeškega telesa, o vrstah in vzrokih bolezni in načinih za njih zdravljenje in preprečevanje. Pomemben element pri prenosu medicinskega znaja iz roda v rod ni zgolj poučevanje dozdajšnjega vedenja (četudi je moč korenine medicine iskati v vračarstvu), marveč predvsem raziskovanje, to je iskanje novega. In pomen tovrstnega raziskovanja je bil odlično predstavljen v znani anekdoti o tem, čemu pravzaprav služi dojenček1. Pojem zdravstveno varstvo je mnogo širši in zajema celo vrsto dejavnosti, s katerimi ljudem zagotavljamo zdravje v najširšem pomenu te besede. Stvar družbene ureditve, politike (šolske, zdravstvene, finačne, socialne) in zakonodaje pa je, zagotoviti primeren razvoj zdravstvenega varstva in medicine kot njenega pomebnega sestavnega dela.

Trdno sem prepričan, da je končno poslanstvo medicine v vsaki državi zagotoviti kar najvišji nivo zdravstvenega varstva celotnega prebivalstva ob sicer povsod omejenih sredstvih v ta namen. Višina družbenega bruto proizvoda, zakonodaja, sociala in podobno, presegajo okvir tega razmišljanja, menim pa, da je neetično, kadar neka država razvija vrhunsko medicino, ob tem, ko njeni otroci umirajo zaradi podhranjenosti, dehidracije ali nalezljivih bolezni, ki jih je moč preprečiti s cepljenjem. In v izogib očitku, da gre za poceni demagogijo iz tretjega sveta; vsi, ki spremljamo literaturo avtorjev (trend seterjev) razvitih dežel in hkrati poznamo nivo zdravstvenga varstva "na Zahodu", vemo, da gre za velik razkorak med znanjem, zmožnostmi in tehnologijo na eni strani in dostopnostjo prebivalstva le-temu na drugi strani. Osebno dobro poznam pediatrinjo iz Velike Britanije, ki je ena vodilnih svetovnih osebnosti v otroški nefrologiji. Hkrati pa si na vse kriplje prizadeva, da bi v domačem okolju uspela prepričati zdravnike, naj pri diagnosticiranju okužbe sečil pri otrocih uporabljajo vsaj nitritni test z urinom, ujetim v pleničke. Kar je podobno, kot da bi si pilot reaktivnega letala prizadeval, da poštna kočija pripelje v njegovo domačo vas najmanj dvakrat tedensko.

Smo majhna država, komaj kaj večja kot dežele sosednjih držav in iz dosedanje anamneze je moč sklepati (in upati), da bomo takšni tudi ostali. Zdi se torej modro, da bi iz gesla "small is beautiful", potegnili kar največ. Kar seveda velja tudi za medicino. Ob nespornih slabih straneh majhnosti je po drugi strani prednost v lažjem obvladovanju celotnega prostora, osebnem poznanstvu med zdravniki, kar s primerno hierarhično strukturo organizacije zdravstvenega varstva (primarni, sekundarni, terciarni), lahko zagotovi enakomerno visok nivo za vse bolnike.

Ne glede na velikost (ali majhnost) države je jasno, da so Univerza in Medicinska fakulteta, kot njen del, pa tudi Klinični center, atribut državnosti, enako kot Ustavno sodišče ali Ministrstvo za finance. Četudi je njih vzdrževanje v majhnih državah seveda dražje, ni mogoče, da bi jih ne imeli, kaj šele, da bi jih ukinili. Drugo vprašanje pa je, ali smo dolžni in sposobni ter, ne nazadnje, tudi upravičeni zavoljo tega razvijati in opravljati prav vse vrhunske zdravstvene storitve, ne glede na ceno in napore za uresničitev takšnih ciljev. Osebno sem prepričan, da ne. Seveda so kakovostno raziskovalno delo, izobraževanje (tudi v tujini) in spremljanje strokovnih dognanj predpogoj za doseganje visokega nivoja zdravstvenih storitev. Vendar to še ne pomeni, da moramo biti zastavonoše prav na vseh področjih.

Še dve področji sta, kjer menim, da smo šibki, ki pa žal pogosto izničita veliko strokovnega znanja in osebne zavzetosti, namreč dobra organizacija in koordinacija dela. Zdi se smotrno, da bi se po strokah povezali s sosednjimi državami in usklajeno, z delitvijo dela, razvijali drage, zahtevne in relativno redke postopke zdravljenja in zahtevne raziskovalne projekte. Zaenkrat kaže, da je tak način razmišljanja prej prodrl v zavest organizatorjev olimpijskih iger treh dežel, kot v zavest nas, zdravnikov in raziskovalcev na medicinskem področju. Če se še malo pomudimo pri primerjavi s športom, npr. s košarko; v strateškem interesu države je, da ljudje živijo zdravo, in da se v čim večjem številu ukvarjajo s športom. Košarko dijaki množično igrajo že v šolah, nadarjeni in zavzeti se usmerijo v klube in nekatera moštva prav uspešno tekmujejo v evropskih ligah. Neredko celo zmagajo, nekateri so prav v evropskem vrhu. Kakovost igralcev je moč dokaj natančno vrednotiti z njihovimi uspehi in posamezniki prodro celo v ameriško NBA ligo. Seveda pa to še ne pomeni, da smo svetovna velesila in neizčrpen vir vrhunskih košarkarjev in smešno je pričakovati, da smo sposobni sestaviti moštvo, ki bi se enakovredno kosalo v ameriški ligi. To je povsem razumljivo in nikakršnega vzroka ni, da bi bili zaradi tega žalostni in nesrečni. Isto velja za medicino.

Naj zaključim tam, kjer sem nameraval začeti: pri mestu in vlogi slovenske otroške nefrologije: na redkih področjih smo prav v vrhu in v mednarodnem merilu objavljamo naše izsledke in sooblikujemo medicinsko doktrino. Na ostalih in teh je seveda več, zgolj lovimo korak s svetom. "Kritična masa" zdravnikov, bolnikov in sredstev (po naključnem vrstem redu) je pač premajhna, da bi si lahko privoščili kaj več. Prav na vseh področjih pa se trudimo, da bi bolnikom, ne glede na socialni status, regionalno poreklo in siceršnje atribute, k v "odrasli" medicini pogosto vplivajo na dostopnost in kakovost zdravstvenih storitev, omogočili največ, kar znamo in zmoremo.

Skratka, raziskovalnih področij (tržnih niš, kot jih imenjujejo kolegi ekonomisti) je v otroški nefrologiji, in najbrž tudi na drugih področjih, dovolj, le prepoznati in izkoristiti jih je treba. Enako pomembno pa je, da z znanjem medicine, ki jo sooblikujemo in obvladamo, koristimo prav vsem, ali pa vsaj ne dopustimo, da bi izgubili že doseženo stanje. In pogosteje je to za zdravnike trši oreh, kot medicina sama.

	prejšnji članek	naslednji članek