Čeprav je jasno, da samomor ni zgolj medicinski problem, pač pa tudi družbeni, filozofski, kulturno-zgodovinski, moralno-etični, religiozni, bivanjski in še kakšen, je vendarle obstal (v Sloveniji bolj kot drugod) znotraj domene zdravstva, predvsem seveda psihiatrije. Delno so razlogi razumljivi, saj so zdravniki poimenovali nekatere motnje (v nekaterih primerih morda bolje težave), ki jih povezujemo s samomorom kot diagnostično prepoznavne in opredeljive, čeprav imajo vsaj delno povezavo tudi z gornjimi vzroki: s tem mislim na alkoholizem, pa tudi na težave s prilagajanjem družbenim okoliščinam, ki so včasih krizne ali neugodne. Nekateri vzroki za samomor so seveda povsem medicinski in upravičeno sodijo v domeno psihiatrije in njenih ukrepov.

Pat pozicija fenomena samomor je prav v tesni prepletenosti in največkrat težavni prepoznavnosti vzrokov, zato seveda celotni družbi ustreza, da ga vedno znova porine v naročje psihiatriji. Ta ga sprejme, ker so pač strokovnjaki znotraj nje usposobljeni za pomoč človeku v stiski. Tako gre paliativni stil gašenja požara naprej, ne le v Sloveniji, pač pa v večini razvitih držav, kjer je samomor prepoznaven problem.

Finska sodi med države s tradicionalno visokim koeficientom samomora, ki je ena prvih problem samomora vrnila družbi; ne imaginarni, nejasni strukturi brez odgovornosti, pač pa je postavila preprečevanje samomora kot cilj in prioriteto dvema strukturama družbe: prvič, vladi, ki projekt finančno in moralno podpira, in drugič, vsem nivojem finske družbe, ki skrbijo za uresničevanje zastavljenih ciljev nacionalnega programa zmanjšanja koeficienta samomora. Ta naj bi v 10 letih od začetka projekta (1986) upadel za 20%. Program je bil zastavljen v fazah: prva faza je zajemala natančen pregled in popis stanja. V letu 1986 so opravili psihološko avtopsijo - to je natančno zbiranje relevantnih podatkov o umrlem samomorilcu pri vrsti informatorjev - pri VSEH umrlih zaradi samomora (N= 1400!), s čemer se je ukvarjalo 250 strokovnjakov in usposobljenih pol-strokovnjakov po vsej Finski. Vlada je financirala obdelavo velikega števila podatkov in nastal je program, ki zajema oboje: tako sekundarno preventivo oz. delo z rizičnimi ogroženimi osebami, kot predvsem primarno preventivo - delo s posameznimi sloji prebivalstva, ki še ne razmišljajo avtodestruktivno, z namenom, da bi se/jih naučili reševati težave in življenjske probleme sebi in družbi v prid.

Tudi v Sloveniji smo že več let gradili preventivne ukrepe, ki pa še vedno ostajajo pretežno naloga posameznih entuziastov znotraj zdravstva, saj prioriteta (zdravstvene, socialne in vsakršne) politike vedno znova zaobide samomor. Tema je seveda nehvaležna in se z njo politika težko pohvali in promovira, zato doslej še nismo zasledili političnega programa, ki bi med svoje prioritetne cilje postavil zmanjšanje tega destruktivnega fenomena, ki vsako leto pokoplje 700 Slovencev (ki jim v povprečju do povprečja slovenske smrtnosti manjka še vsaj 20 let).

Čeprav je izkušenj z nacionalnimi programi prevencije samomora tudi sicer v svetu malo, saj ga ima le Finska, pripravljajo pa ga Švedska, Velika Britanija, Norveška in

Švica, smo v letu 1995 pod okriljem in s finančno pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije priredili konferenco, na kateri smo poskušali postaviti okvire za

nacionalni program prevencije samomora v Sloveniji. Povabili smo štiri eksperte - suicidologe iz Finske, Švedske, Švice in Velike Britanije, vodil pa jo je evropski svetovalec odseka za mentalno zdravje pri WHO. Ta je na podlagi stenogramov tudi izdelal dokončne sklepe in priporočila. Na konferenco so bili vabljeni predstavniki vseh ministrstev, ki naj bi vsebinsko, finančno in formalno sodelovali pri problematiki samomora: poleg Ministrstva za zdravstvo še Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za pravosodje. Povabljeni so bili tudi predstavniki medijev, nevladnih organizacij in cerkve. Razen zadnjega, predstavnika cerkve, so se sestanka udeležili vsi. V knjižici je napisan predlog nacionalnega programa in možnosti sodelovanja med posameznimi družbenimi institucijami, ki bi se združile pri implementaciji programa. Za začetek naj bi Ministrstvo za zdravstvo imenovalo in financiralo Ekspertno skupino, ki bi lahko začela z delom in povezovanjem posameznih segmentov. Ta bi morala biti imenovana v juniju 1995. Na realizacijo še čakamo.

Čeprav načrtovanje skupnih preventivnih ukrepov izven mentalnega zdravstva še vedno ostaja na papirju, je v letu 1995 in 1996 peščica slovenskih suicidologov začela prve projekte, ki bodo omogočali primerjavo samomora in samomorilnega poskusa v Sloveniji z drugimi evropskimi državami. Leta 1995 smo vstopili v veliko multicentrično raziskavo o poskusu samomora, kjer sodeluje 20 evropskih centrov, ki uporabljajo enako metodologijo zbiranja podatkov in bodo rezultati zato dobro primerljivi (WHO/EURO MONITORING STUDY ON PARASUICIDE). Center v Wurzburgu obdeluje celotni pool podatkov in v nekaj letih si obetamo primerjalno študijo, ki bo pokazala razlike in podobnosti med epidemiološkimi podatki na evropski ravni.

Kot nadaljevanje epidemiološkega dela gornje raziskave, smo v letu 1997 začeli tudi raziskavo o socio-demografskih značilnostih samomorilnega poskusa, imenovano EPSIS (European Parasuicide Study Interview Schedule), v kateri bodo v določenem obdobju in na določenem izbranem področju Slovenije intervjuvane vse osebe po poskusu samomora, ki bodo zdravljene v bolnišnici. Obsežen intervju bo ponovljen po enem letu. Tudi v tej raziskavi sodeluje mnogo drugih evropskih držav, ki uporabljajo isti instrumentarij in metodologijo, med drugim: Madžarska, Italija, Švica, Nizozemska, Velika Britanija, Irska, Belgija, Nemčija, Litva, Estonija, Švedska, Norveška, Danska, Grčija, Turčija in Izrael.

Podatki v inetrvjuju bodo zajeli vsa pomembna področja v bolnikovem življenju, ki so soodločala v njegovi dokončni odločitvi za poskus samomora. Del vprašanj se dotika podatkov o zdravstvenem stanju intervjuvanca, večji del pa psihosocialne anamneze, kot so motivi za to dejanje, prejšnje izkušnje in dejavniki za suicidalno vedenje, različni vzroki za razvoj depresivnosti, modeli, preko katerih se je posameznik "učil" načina reševanja težav, kakšna je njegova samopodoba, itd.

Zelo pomembno je dejstvo, da bomo osebe po poskusu samomora sledili še leto po dejanju. Tudi sicer vemo, da je ena izmed najboljših metod prevencije samomora pri rizičnih osebah, ki so samomor že poskušale, t.i. "follow up" - torej sledenje oziroma redni nadzori pri psihiatru ali splošnem zdravniku. Izkazalo se je, da morajo rizične

osebe, ki na tak način rešujejo svoje težave, vedeti, kdaj in pri kom se lahko oglasijo po pomoč. Angleži so v posebnem raziskovalnem projektu t.i. zelene karte (Green card project) vsem osebam po poskusu samomora razdelili posebne kartice, na katerih je označeno, kje in kdaj ter pri kom naj se zglasijo na ponovni obisk. V kolikor bolnik ne pride, ga poskušajo povabiti še enkrat (po telefonu ali pisno). V projektu EPSIS bomo prav tako poskušali ponovno vzpostaviti stik z rizičnimi osebami in ugotoviti, kaj se je z njimi po enem letu dogajalo, kako so se spopadali s svojimi konflikti ter jih usmeriti tja, kjer bodo lahko dobili dolgotrajnejšo pomoč za reševanje svojih problemov.

Zdravniki splošne medicine so tisti strokovnjaki, ki lahko s svojim znanjem in poznavanjem posameznika, njegove družine in okolja, v katerem živi, dovolj hitro odkrijejo znake depresivnosti, ki se pogosto lahko prevesi v suicidalnost. Marsikatera začetna stanja lahko obvladajo sami, le v hujših primerih je potreben specialist. Znana švedska študija na otoku Gotland je dokazala, da je dodatno, specializirano pridobivanje novih znanj splošnih zdravnikov na področju zdravljenja depresivnosti, statistično pomembno zmanjšalo koeficient samomora na tem otoku, kjer so to znanje dobili prav vsi splošni zdravniki. V istem času koeficient samomora v centralnem delu Švedske ni upadel. Ko so na Gotlandu s seminarji prenehali, je koeficent samomora počasi, a vztrajno lezel navzgor, ob ponovitvi projekta čez nekaj let pa je spet strmo upadel.

Tudi v Sloveniji smo sledili tem dognanjem suicidološke znanosti in leta 1994 prvič organizirali seminar za zdravnike splošne medicine o depresivnem in suicidalnem bolniku - prvega je ob pomoči slovenskih strokovnjakov vodil švicarski psihiater suicidolog doc. dr. Konrad Michel, ki ima v Švici že dolgoletne izkušnje s tovrstnimi seminarji. Še isto leto smo organizirali nekoliko prilagojeno verzijo prvega seminarja, ki smo ga od tedaj ponavljali vsako leto najmanj dvakrat. Doslej se je tridnevnih seminarjev udeležilo najmanj 150 zdravnikov splošne medicine. Seminar je sestavljen iz predavanj in učnih delavnic, ki zahtevajo precej aktivnega, samostojnega dela vsakega udeleženca v majhni skupini. Švicarski kolegi so namreč v raziskavi dokazali, da je učinek znanja premosorazmeren vloženi lastni aktivnosti posameznega udeleženca; največji je bil torej takrat, ko so morali udeleženci aktivno

sodelovati na učni delavnici, prebrati literaturo in poslušati predavanja, najmanjši pa, kadar so dobili le pisno gradivo. Zato so tudi naši seminarji organizirani tako, da udeleženci poleg pisnega gradiva poslušajo tudi predavanja (8 ur), gledajo in razpravljajo o video-filmih na temo samomora (2 uri) in aktivno sodelujejo v majhnih skupinah (8 ur), ki jih vodita dva strokovnjaka-suicidologa. Seminarje organizira Psihiatrična klinika, vodi pa jih nacionalna koordinatorica za preprečevanje samomora doc. dr. O. T. Grad s skupino sodelavcev.

Podobne seminarje s prilagojeno vsebino organizira ista skupina tudi za učitelje osnovnih in srednjih šol, saj so prav učitelji tisti, ki lahko pravočasno (ali pa ne) prepoznajo depresivnega in suicidalnega učenca v svojem razredu, se z njim pogovorijo in poskušajo skupaj najti pravo rešitev za njegove težave. To je mogoče le takrat, ko učitelj prepozna znake depresivnosti pri svojem učencu in ve, na kakšen način lahko vzpostavi stik pa tudi, kam ga lahko usmeri. To dodatno znanje omogoči učitelju, da reagira z manj tesnobe in z večjo gotovostjo v pravilnost svojega ravnanja, kar je najbolj v korist prav suicidalnemu dijaku.

Seminar o preprečevanju samomora smo organizirali tudi za delavce v zaporih, kjer je zaradi specifičnosti ta problematika zelo pereča.

Eno od področij, zelo pomembnih za preprečevanje samomora, je sodelovanje strokovnjakov in medijev - tako v smislu korektnega poročanja o tragičnih dogodkih, kot tudi izkoriščanja možnosti, da različni mediji poskušajo širiti znanje med ljudmi, kako pomagati sebi in bližnjemu, kadar se stiska tako poveča, da postane ena od možnosti izhoda prav samomor.

Skupina za prevencijo samomora, ki deluje v okviru Psihiatrične klinike oz. Kliničnega oddelka za mentalno zdravje, načrtuje ustanovitev Nacionalnega komiteja za preprečevanje samomora, v katerem bi združili moči vsi tisti posamezniki in vladne institucije, ki lahko posredno vplivajo na zmanjšanje tega nesrečnega družbenega fenomena. Vanj bodo vabljeni predstavniki ministrstev in nevladnih organizacij, medijev in cerkve. Cilj in namen ustanavljanja Nacionalnega komiteja za prevencijo samomora je doseči konsenz, kako začeti zmanjševati število samomorov in poskusov samomoru v Sloveniji in kdo vse je soodgovoren za implementacijo programa preprečevanja samomora.

Cilj Nacionalnega programa prevencije samomora v Sloveniji - ko in kadar bo sprejet, finančno podprt in ga bomo lahko začeli izvajati - bo zmanjšanje koeficienta samomora, ki že nekaj desetletij vztraja zelo visoko (nad 30 na 100.000 prebivalcev na leto) za 10 do 15%. Takšen je tudi cilj številka 12 (target 12) v projektu Svetovne zdravstvene organizacije "Zdravje vseh do leta 2000", ki pravi: "Do leta 2000 moramo doseči trajno in nepretrgano zmanjšanje prevalence duševnih bolezni, izboljšanje kakovosti življenja vseh ljudi s tovrstnimi boleznimi in doseči upadanje trendov samomora in poskusa samomora."

	prejšnji članek	naslednji članek